Celinsko
prostozidarstvo
Celinsko
prostozidarstvo se nanaša predvsem na prostozidarske lože v
celinski Evropi, ki priznavajo Veliki Orient Francije (VOF) ali
pripadajo krovnim prostozidarskim organizacijam kot sta CLIPSAS ali
SIMPA. Celinskemu prostozidarstvu pravimo tudi liberalno
prostozidarstvo, latinsko prostozidarstvo, nedogmatično
prostozidarstvo ali neregularno prostozidarstvo.
Danes
obstajata dve veji prostozidarstva, ki zaenkrat še ne priznavata
druga drugo. Poznamo anglo-ameriško „regularno” tradicijo ali
jurisdikcijo katere tipični predstavnik je Združena velika loža
Anglije. Lože te veje se združujejo v Velike lože. Prav tako
poznamo tudi evropsko „celinsko” tradicijo ali jurisdikcijo,
katere tipični predstavnik je Veliki orient Francije. Lože te veje
se združujejo v Velike oriente.
V večini
latinskih držav prevladuje evropsko celinsko prostozidarstvo. Vendar
pa v teh državah obstajajo tudi Velike lože in Veliki orienti ki
priznavajo regularnost Veliki loži Anglije in svetovni skupnosti
Velikih lož, ki so bratsko povezane z to Veliko ložo. Tako npr. v
Franciji Velika narodna loža Francije priznava regularnost Velike
lože Anglije, ki prav tako priznava njeno regularnost. Med tem, ko
Veliki orient Francije in velika loža Francije ne priznavata
regularnosti Velike lože Anglije. Večina prostozidarskih lož po
svetu je bližje Veliki loži Anglije. Obstajajo pa tudi manjše
variacije.
V
prostozidarstvu se je zgodil razkol (shizma). Obstaja mnogo vzrokov
zakaj je prišlo do razkola in zakaj le-ta še vedno obstaja. Kmalu
po ameriški državljanski vojni je prišlo do prvega ne-priznavanja
med ložami. Leta 1869 je Veliki orient Francije priznal
prostozidarsko skupino v Louisiani, ki je Velika loža Louisiane ni
priznavala. Velika loža Louisiane je to razumela kot napad na njeno
jurisdikcijo. To je bil razlog, da je prenehala priznavati Veliki
orient Francije. Prav tako je zaprosila ameriške Velike lože, da
prenehajo priznavati Veliki orient Francije. Mnoge ameriške velike
lože so prenehale priznavati Veliki orient Francije. Obstajajo
dokazi, da je bila prekinitev priznavanja Velikega orienta Francije
rasistično motivirana. Veliki orient Francije je pred nedavnim
sprejel resolucijo, ki pravi da „Ne barva kože, ne rasa, ne versko
prepričanje niso dejavniki, ki bi lahko diskvalificirali človeka
tako, da ne bi mogel biti iniciiran v prostozidarstvo.” V času
razkola je bila Velika loža Louisiane dosledno rasno ločena
(segregirana). Vendar pa ta prvi razkol niso podprle vse ameriške
Velike lože. Mnoge so Veliki orient Francije priznavale v
20. stoletju.
Razkol
se je leta 1877 še povečal, ko je Veliki orient Francije spremenil
svojo temeljno listino tako, da je dovolil popolno versko „laicite”
(sekularizem, ločenost verskih zadev od posvetnih). V anglo-ameriški
tradiciji morajo kandidati izraziti svoje verovanje v božanstvo.
Veliki orient Francije pa je to zahtevo umaknil. Njegovo stališče
je, da „laicite”: „daje vsem ljudem, ne glede na njihov razred,
izvor ali versko prepričanje možnost, da so to kar so. Vsi ljudje
imajo svobodno voljo izbora in so odgovorni za svoj lastni razvoj in
zorenje. Vsi ljudje so gospodarji svoje usode.” Povedano drugače -
Veliki orient Francije v svoje vrste sprejema ateiste, lože
angleško-ameriške tradicije pa jih ne sprejemajo. To je bil razlog
zaradi katerega je Velika loža Anglije nehala priznavati Veliki
orient Francije, ki ga je opredelila kot neregularnega. Nekatere
jurisdikcije so potem začele slediti Velikemu orientu Francije,
nekatere pa Veliki loži Anglije. Tako se je razkol le povečeval.
Med
prostozidarji teče diskusija, kdaj so prostozidarji iz
anglo-ameriške tradicije začeli zahtevati, da njihovi člani
verujejo v božanstvo. Obstajajo namigi, da je bilo tako že v
zgodnjih časih prostozidarstva. V rokopisu Regius, ki je najstarejši
poznani prostozidarski dokument (iz leta 1390) najdemo opis, da mora
prostozidar: „vedno ljubiti boga in sveto cerkev”. Temeljna
listina Jamesa Andersona iz leta 1723 pravi: „Prostozidar je
zavezan prostozidarstvu, tako, da mora ubogati zakone morale. Če
pravilno razume Umetnost, ne bo nikoli neumen ateist, niti
nereligiozen libertin.”. Kljub temu eksplicitno ne trdi, da je
pogoj za sprejem v prostozidarstvo to, da kandidat verjame v
božanstvo. Tega pogoja Veliki orient Francije ni sprejel do leta
1849.
Nekateri
so zahtevali ene vrste verovanje, drugi drugo. To pa niso bile vse
razlike. Po spremembah v letu 1877 je Veliki orient izbrisal iz
svojega rituala vse omembe Velikega arhitekta univerzuma in umaknil
Knjigo svetega zakona (v Franciji je bila to biblija). Ta dva
elementa sta bila prisotna v francoskem prostozidarstvu pred letom
1849.
Celinsko
in anglo-ameriško prostozidarstvo se razlikujeta tudi v tem ali je v
loži dovoljen pogovor o politiki ali pa ne. V celinskih ložah je
politična diskusija dovoljena, v anglo-ameriških pa je docela
prepovedana. Še več. Veliki orient Francije deluje tudi kot aktivni
politični lobi. Ljudi, ki bi želeli postati prostozidarji se vpraša
tudi po političnih prepričanjih in pripadnosti še predno zaprosijo
za vstop v prostozidarstvo.
Celinsko
prostozidarstvo je prisotno predvsem v tradiconalnih rimo-katoliških
državah. Tamkajšnji rimo-katoliški kritiki so prostozidarstvo
videli kot sredstvo za blatenje Rimo-katoliške cerkve.
Anti-klerikalnim režimom v teh državah so pripisovali močne
povezave z prostozidarstvom.
Katoliška
enciklopedija je leta 1917 okrivila prostozidarstvo za Francosko
revolucijo in revolucionarno preganjanje Cerkve. Enciklopedija je
opredelila prostozidarstvo kot gonilno silo francoskega
anti-klerikalizma od leta 1877 naprej. Sovražnosti so se nadaljevale
v zgodnje dvajseto stoletje z afero Des Fiches. Katoliški avtorji so
bili mnenja da je Veliki orient Francije tisti, ki je sprožil
ločitev Cerkve od Države.
Cerkev
je v Italiji povezala anti-klerikalno in nacionalistično skrivno
združbo Carbonari z prostozidarstvom. Prostozidarstvo je tudi
okrivila za anti-klerikalno usmeritev Italijanske združitve -
Risorgimento. V devedesetih letih 19. stoletja je cerkev svoje pozive
katolikom, naj se izogibajo sodelovanja z državo Italijo
utemeljevala z trditvijo da je država Italija prostozidarskega
značaja.
Na
Mehiško prostozidarstvo se je v drugih latinskih državah gledalo,
kot na del celinskega prostozidarstva. V 19. stoletju je postalo bolj
anti-klerikalno, to pa zato ker je prevzelo Škotski ritual, ki ga je
ustvaril Albert Pike. Tega pa je Rimo-katoliška cerkev videla kot
anti-klerikalca.
Še celo
leta 2005 je predsednik Španske Zveze profesionalnih katoliških
bratovščin obsodil anti-klerikalne ukrepe socialistične vlade kot
del „ogromnega križarskega pohoda proti Cerkvi”.
Prostozidarji
iz Združene velike lože Anglije so pogosto izjavljali, da je
anti-klerikalizem liberalnih prostozidarjev oddaljitev od pravilnega
prostozidarstva.
V
Latinski ameriki obstajata tako celinsko kot anglo-ameriško
prostozidarstvo. V večini so Veliki orienti celinske smeri. V mnogih
latinsko-ameriških državah se politične razlike zrcalijo tudi v
razlikah po pripadnosti tej ali oni smeri prostozidarstva. Po
nekaterih avtorjih naj bi rivalstvo med dvema strujama
prostozidarstva pripomoglo k Mehiški državljanski vojni.
Celinsko
prostozidarstvo izvira iz Francije in v Franciji je tudi najmočneje
prisotno. Veliki orient Francije je največja prostozidarska
jurisdikcija. Velika loža Francije (znotraj celinkse tradicije)
tretja po številu članov. Velika narodna loža Francije iz
anglo-ameriške tradicije pa je druga po velikosti.
Celinska
tradicija prostozidarstva prevladuje tudi v Belgiji, Italiji,
Portugalski in Španiji. V teh državah je tudi prisotna
anglo-ameriška prostozidarska tradicija. Celinska tradicija je
prisotna tudi v ostalih evropskih državah, vendar je tam v manjšini.
V germanskih državah prevladujeta anglo-ameriška tradicija in
Švedski ritual.
V
severni ameriki je celinska tradicija zelo šibko prisotna. Obstaja
nekaj organizacij celinske tradicije. Te so praviloma članice
krovnih organizacij, kot je CLIPSAS. Velike lože anglo-ameriške
tradicije in prostozidarstvo „Prince Hall” jih ne priznava. V
severni ameriki obstajajo lože, ki so članice Ženske velike lože
Belgije in Velikega orienta Francije. Obstajajo tudi povsem neodvisne
skupine, kot je Združenje Georga Washingtona, Velika loža Omega -
države New York, Le Droit Humain in Veliki orient ZDA, ki pripadajo
celinski tradiciji.
V Afriki
je celinsko prostozidarstvo prisotno v francosko govorečih državah.
To so bivše belgijske in francoske kolonije. Mnogi afriški
voditelji so prostozidarji (Omar Bongo iz Gabona in Pascal Lissouba
iz Konga).
Komasonerija
Komasonerija je vrsta prostozidarstva, ki v svoje lože sprejema tako ženske kot
moške. Rodilo se je v v drugi polovici 19. stoletja v času
sufražetk in močnega feminističnega gibanja v Franciji.
Ustanovljen je bil prvi mednarodni "Red mešane masonerije Le
Droit Humain". To je bil prvi komasonski red, ki ob svojem
nastanku ni imel veze z duhovnostjo. Ustanovitelji so bili
svobodomiselni ateisti. Njihov glavni namen je bil vzpostaviti
politično, ekonomsko in družbeno enakopravnost med žensko in
moškim. Z Le Droit Humain so ženske postale enakopravne moškim
tudi v tem, da lahko vstopijo v prostozidarsko bratovščino.
V
Francoski masoneriji so dolgo iskali način kako vključiti ženske v
masonerijo. Poznali so rituale preko katerih so že leta 1774
sestre, žene in hčerke masonov prejele dele masonskih skrivnosti.
Imenovali so se rituali "posvojitve".
Prvi,
ki je v svoj masonski red polnopravno sprejemal ženske je bil
Cagliostro. V 18. stoletju je izvajal Egipčanski ritus. Bil je
učenec velikega adepta Sancta Germana. Šele zdaj so ga s svojimi
raziskavami zelo uspešno rehabilitirali masonski zgodovinarji (npr.
v knjigi Faulks & Cooper: Masonic magician). Preko njega je v
masonerijo prišel močan impulz po preoblikovanju masonerije v pot,
ki vodi k samospoznanju.
Z
razširitvijo komasonerije v anglosaksonski svet, je le ta poleg
svojega liberalnega značaja dobila še ezoterično noto. V
Britanski imperij jo je prinesla Annie Besant, predsednica
teozofskega društva. Arundale, Leadbeater in Jinarajadasa so
postali komasoni. Kjer je bila takrat teozofija, tudi komasonerija ni
bila daleč. Besantova je predsedovala Le Droit Humain do svoje smrti
leta 1933. Teozofi so vedno v komasoneriji videli kanal, skozi
katerega lahko delujejo sile evolucije.
Annie
Besant je postavila pogoj za vstop v Le Droit Humain - kandidat je
moral verjeti v obstoj Višjega principa. Večina teozofov/komasonov
je verjela (ali pa videla), da gre pri masonskem ritualu za
sodelovanje z bitji iz kraljestva dev.
Od
leta 1994 so liberalni prostozidarji tudi Slovenci. Liberalno
prostozidarstvo, dovoljuje da se dela v loži udeležijo sestre iz
mešanih komasonskih lož ali izključno ženskih lož. Komasonerija
je del liberalne masonerije. Veliko liberalnih redov je združenih v
CLIPSAS. http://www.clipsas.com/
Redke
prostozidarje zanima duhovni pomen masonskega rituala. Morda je to
posledica dokazovanja večine masonskih zgodovinarjev, da masonerija
izvira iz kamnoseških cehov. Večina prostozidarjev bere knjige
prostozidarskih zgodovinarjev, ki brskajo po stoletja starih zapisih,
ki so zanimivi, a ne dajo odgovora na vprašanje - kaj je namen
masonerije in kakšna je narava masonskega "Iskanja"? To da
je v tkivu masonerije skrita Skrivna tradicija in pot, ki vodi do
vrat prve velike duhovne iniciacije (kot jo opredeli Alice Bailey),
ne ve skoraj noben mason. A bistvo masonerije je duhovna Pot...
Kaj
nam pove masonski ritual? Simbolično nam pove, da mason lahko najde
nekaj zelo dragocenega. To večini masonov ne odzveni. Ne slišijo,
čeprav poslušajo. Tisti redki kateri spregledajo pa vidijo, da jih
masonerija lahko pripelje na pot do templja, ki ga ni zgradila
človeška roka. To je tempelj v nas samih, v starih tradicijah -
"skrita luč". V starem Egiptu je pot vodila skozi
misterično šolo do "skrite luči" v človeku samem. Tudi
velika služiteljica Helena Petrovna Blavatsky pravi da je stik s to
lučjo najpomembnejši: "Zavedati se duše je pomembnejše kot
ukazovati štirim elementom!"
Eden
izmed namenov komasonerije je restavracija antičnih misterijev.
Zunanja oblika bo nujno modernejša in bližja današnjemu človeku.
Namen je enak, le oblika se spreminja iz dobe v dobo. To da je
masonerija prihodnosti, nujno ezoterična masonerija, je samo eden
izmed korakov do končnega cilja. Cilj je človeštvu odpreti vrata
Misterijev povsem javno. Alice Bailey pravi, da bo Veliko belo
bratstvo masonerijo ki prihaja, uporabilo kot organizem skozi
katerega se bodo podeljevale duhovne iniciacije. Vsi jasnovidci bodo
lahko videli, do kakšne transsubstanciacije človekove aure pride,
ko zvezda iniciatorja, prižge zvezdo nad posvečencem.
Vendar
pa na to visoko pot ne moremo samo z umovanjem. Po besedah
Iamblikusa: "S prebuditvijo višjih duhovnih moči je možno
preko teurgije najti pot do Bogov.". Masonerija je sistem
ceremonialne magije, v srcu katere je skrivna pot, nespremenjena od
začetkov dni, ko so jo zgradili prvi učitelji človeštva.
Williamhurst
pravi, da je "edini cilj masonerije združitev osebnosti z dušo
in da so vse ostalo le sekundarni cilji." Prav tako Israel
Regardie, ki pravi da je "...glavni cilj magije stik z višjim
jazom." Stik z notranjo lučjo je za vsakega človeka
najpomembnejši korak v dolgi seriji njegovih življenj.
Večina
komasonov smatra, da skozi masonski ritual priteka v naš
gostomaterialni svet duhovna energija zelo visokih vibracij. (Tako
kot tudi v drugih ritualih, o tem govori knjiga "Sun men of
americas" jasnovidke Grace Cook) V starem Egiptu, ki je prav
tako poznal eno izmed oblik masonerije, so egipčanski masoni
misterične šole verjeli, da če ne bi dnevno delali ritualov bi
Egipt prekrile sile teme, sile Seta in Egipt bi potonil. Redki masoni
čutijo, da se med ritualom nekaj dogaja tudi v energetskem svetu, v
svetu dev. Poleg teh pa so bili vedno tudi taki, ki so to videli. Ti
so podrobno opisali kaj se dogaja tako Hodgson v V znamenju kotomera
in šestila kot Leadbeater v Skriti strani masonerije.
Iz
njihovih opisov je razvidno, da kanal za dotok te energije na tej
strani življenske opne gradimo ljudje in na drugi strani visoko
specializirane deve. Pravo delo masonov ni ritual sam, ampak gradnja
kanala s pomočjo dev, skozi katerega se spustijo duhovne energije
evolucije. Stranski efekt tega dela je, da se po ritualu počutimo
bolj žive in z več energije, podobno kot mag po svojem obredu.
Šele
danes, več kot sto let po nastanku komasonerije je v zahodnem
kontinentalnem prostozidarstvu in komasoneriji čutiti, da prihaja
nova generacija zidarjev, ki bo vstopala v njene vrste predvsem
zaradi dela. Dela na sebi in dela za Velikega arhitekta (ne pa zaradi
druženja, dobrodelnosti in poslov - s čimer ni nič narobe). Ta
generacija se ob vstopu v masonerijo mentalno naravnava (ne gre za
prisego), da bo ostala v masoneriji do konca te inkarnacije. Z delom
na sebi bodo integrirali osebnost in potem začeli s transpersonalno
aktivnostjo.
Poleg
tega je zaznati otoplitev v odnosih med "klandenstinsko"
komasonerijo in običajnim prostozidarstvom. Neformalno obe struji
prostozidarstva že navezujeta stike in samo še vprašanje časa je,
kdaj bodo postali bolj formalni.
Prihodnost
komasonerije je svetla. Prav tako kot vedno je tudi danes določen
delež mladih in starih, žensk in moških, revnih in bogatih, ki
iščejo skrito luč. Tisti, katerih karma je, da najdejo pot do vrat
komasonerije je malo. Tistih, ki vstopijo še manj. Tistih, ki
ostanejo in vztrajajo na njeni poti dokler ne odidejo na Veliko ložo
na Vzhodu je le peščica. Ta peščica zadošča.
