Elias Ashmole (1617-1692), okultist

Elias Ashmole (1617-1692) je bil, za razliko od drugih učencev skritih znanj, zelo metodičen in je pisal podroben dnevnik o svojem življenju. Tako pove, da je bil rojen 23 maja ob treh zjutraj, saj mu je tako povedala njegova dobra mati. Gospod William Lilly takratni vodilni astrolog je kasneje izračunal natančno uro rojstva svojega prijatelja Ashmoleja. Upošteval je razliko med lokalnimi časi in določil, da se je le-ta rodil ob 3:25:09. Taka preciznost nakazuje na temeljitost Ashmolejevega uma.

Ashmole je bil sin sedlarja in največji arheolog takratne Anglije. Opišimo njegovo kariero: Postal je advokat, poverjenik davčne uprave in podpolkovnik. Sir George Wharton in William Lilly sta ga navdušila za astrologijo. Na dvoru Charlesa II je bil zelo priljubljen. Potem je postal še: Widsorski grboslovec, poverjenik, nadzornik in glavni računovodja davčne uprave, poverjenik za Surinam in nadzornik White officea. Predlagali so ga na mesto kraljevega uradnika za shranjevanje in interpretiranje heraldičnih in rodovniških zapisov. Slednje je zavrnil v korist Sir Williama Dugdalea, saj se je bil poročil z njegovo hčerko po smrti svoje prve žene. Oxfordski univerzi je 1677 leta predstavil Ashmolejev muzej. Ta je bila prva javna zbirka starin v kraljestvu. Leta 1679 je v požaru izgubil zbirko 9000 kovancev, dobro knjižnico in precej dragih starin. Oxfordska univerza je za zbirko leta 1682 pripravila zgradbo. V njo je Ahmole spravil svojo osnovno zbirko kovancev, medalj, itd. Po njegovi smrti je muzej dobil še veliko in bogato zapuščino knjig in rokopisov.

Iz njegovega dnevnika izvemo, da se je Ashmole družil z: astrologi, kabalisti, zaščitniki Rozenkrojcerjev, z gospodi za katere se je predvidevalo, da pripadajo skrivnemu krogu Francisa Bacona, zgodnjimi prostozidarji, člani Kraljeve akademije znanosti in skupinami, ki so to akademijo ustanovile. Ekselenca Ashmole je bil izjemen primer spajanja in prekrivanja skupin ezoterikov 17. stoletja. Nekaj izvlečkov nam prikaže obseg in pomen teh poznanstev:

1647. Zahvalil se je Gospodu, da ima tako usodo, ki mu dovoljuje, da svoj čas posveča študiju.

1648. Preučeval je rastline in šel na simpling (metoda s katero zeliščar uporabi eno samo rastlino s takim spektrom delovanja kot ga rabi, za razliko od tradicionalnega mešanja rastlin, ta metoda zahteva globje in širše znanje , op.p.) z Dr. Carterjem.

1649. Šel je na večerjo z astrologi v Painters Hall.

1649. Spet je šel z astrologi na večerjo.

1650. Spet je šel z astrologi na kosilo in bil izbran za nadzornika za tekoče leto.

1651. Gospod William Backhouse prosi Ashmolea naj ga od sedaj naprej kliče oče.

1651. Gospod William Backhouse reče Ashmoleu, da mora postati njegov sin saj mu je povedal toliko skrivnosti.

1651. Astrologi zopet večerjajo v isti gostilni.

1651. Vaughan konča naslovnico Ashmolove velike kompilacije alkemije Theatrum Chemicum Britannicum. (Vaughan je delal na Eliasovem domu pri Dominikancih)

1651. Gospa Lilly mu je dala nekaj astroloških rokopisov.

1652. Začel je študirati Hebrejščino pri rabinu Solomonu Franku. Naslednji dan je imel hud glavobol.

1653. »Oče« Backhouse je bolan obležal na ulici Fleet. Iz strahu, da si ne bo opomogel Ashmoleu preda zapuščino »v zlogih, resnično snov Kamna modrosti«.

1657. Potoval je z gospodom Dugdaleom.

1660. Svoje tri knjige predstavil kralju.

1661. Na Gresham kolidžu je bil sprejet v kraljevo akademijo znanosti.

1661. Podeljena mu je bila pravica da ima svoj grb.

1669. Postane doktor fizike na Oxfordu.

1671. Kralju predstavi svojo veliko knjigo o shranjevanju in interpretiranju heraldičnih in rodovniških zapisov – Order of the Garter.

1671. Prejme originalne zapise in knjige dr. Deeja.

1674. Od danskega kralja prejme zlato verigo in medaljo.

Ashmole ni veliko zaupal svojemu dnevniku. Vendar pa navedek, da je od »očeta« Backhousea prejel »resnično snov Kamna modrosti«, navaja na to da je ta skrivni alkemist imenoval Ashmolea za svojega filozofskega dediča, kar je v skladu z pravili alkemističnih in Rozenkrojcarskih šol. Te okoliščine so privedle do knjige anonimusa, katerega je plačal Ashmole. S pomočjo taistih okoliščin lahko tudi določimo avtorja te knjige.

Ashmole je pet let po objavi prvega dela Theatrum Chemicum Britannicum dal v javnost knjigo anonimnega adepta z naslovom Pot k razsvetljenju. V predgovoru je resnični avtor opisan kot anglež, eden izmed anonimnih. Knjiga je pravi otrok svojega skrivnega avtorja in se razodeva kot »dovolj legitimno, pa čeprav je nje oče še nepoznan«. Bojda naj bi bili trije koščki Filozofovega kamna skriti v originalnem rokopisu med dvema listoma. Ashmole je trdil, da ima originalne rokopise in da je v obtoku napačna verzija z naslovom Modrečeva krona ali Rozenkrojcerska fizika.

Pot k razsvetljenju je zanimiv izdelek, ki nakazuje na izdatno izobrazbo in poznavanje skrivnih avtorjev. Zanimiva referenca o adeptih se pojavi na 17. strani: » Obstaja narod modrecev, ki živi na zemlji, ki je veliko bolj blagoslovljena kot vaša. Kot oni prebivajo pod zemljo in vi nad zemljo, tako ti Ljudje naseljujejo rob nebes. Vsak dan vidijo in izdelujejo mnoge čudovite reči, katere niste nikoli videli niti izdelali, ker niste nikoli plezali tako visoko, da bi prišli mednje.« Anonimni mojster nadalje govori o diskretnosti in skrivnosti tistih, ki so razumeli resnično skrivnost Filozofovega kamna:«Najprej se skrijejo v nizkih Krajih, kamor ne stopi človeška noga. Do konca so lahko prosti moči Princev in oči sprevrženega sveta. Svoje knjige so napisali zelo oprezno in jih zavarovali (prekrili s temnimi, mračnimi sencami, zvitim pretvarjanjem in ugankami, potegnjenimi iz sredine globokega Znanja in Učenja) tako dobro, da lahko samo modri in dobri pristopijo ali se približajo Snovi.«

Ashmolejevo dejavnost v društvu astrologov in slavnosti društva navajajo različni viri. Večina avtoritet je takšna zborovanja opredelila kot konvencije lahkovernežev. Obstajajo pa dokazi iz katerih lahko sklepamo, da so se astronomi ukvarjali z resnejšimi stvarmi kot so kometi s širokim repom. Christopher Frederick Nicolai povzema cilj in namen društva astrologov takole:«Cilj društva je zgraditi Salomonov tempelj, Novo Atlantido – dobesedno, vendar naj bi bila organizacija sama skrivna tako kot otok Bensalem. Člani naj bi študirali Naravo, vendar bi nauk o principh Narave ostal v društvu v ezoterični obliki. Ti filozofi so svojo idejo podali v povsem alegorični obliki. Na prvem mestu so bili starodavni Hermesovi stebri, s pomočjo katerih se je Iamblikus pretvarjal, da je razsvetlil vse dvome Porfirija. Potem si se po nekaj stopnicah povzpel na tla z vzorcem šahovnice, ki so bila razdeljena na štiri področja – prikaz štirih velikih znanosti. Zatem sledijo simboli dela šestih dni, ki izražajo cilj društva in ki so enaki tistim, ki so vgravirani na mojem kamnu.«

Mackey je bil istega mnenja:«Najbolj direktna posledica Baconove bajke je bila ustanovitev Društva astrologov. Ashmole je bil vodilni član društva.« Ta masonski zgodovinar dodaja, da so se astrologi zbirali v Masons hall, ker so bili mnogi člani društva tudi člani masonerije. To je morebiti naključje, vendar nam pojasnuje zamegleno obdobje masonske zgodovine.

Naslovnica Lord Baconove knjige »Napredovanje učenja« (izdaja iz leta 1640) vsebuje mnogo simbolov, ki zanimajo masone. Vsakega izmed dveh stebrov v obliki

piramid podpirajo tri krogle. Na opazovalčevi levi je stolp znanosti, ki je povezan z Oxfordsko univerzo. Nad njim je sonce in nad soncem je sfera posvetnega ali vidnega življenja. Na desni je stolp filozofije, ki je povezan z Univerzo v Cambridgeu. Nad njim je luna, nad katero je intelektualni ali nevidni svet. Oba stolpa podpirajo knjige Lorda Bacona. Intelektualni stolp je osenčen, kar cika na skrite teme ali pa teme, ki jih človeštvo trenutno še ne more dojeti. Vrhnji sferi sta združeni z rokovanjem dveh rok. Ta simbol je dobro poznan vsem raziskovalcem masonske simbolike. Med stolpoma je zavesa na kateri je izpisan naslov knjige z imenom in titulami avtorja. Spodaj stolpa okvirjata Baconovo simbolično ladjo, ki plove po velikem morju učenja. V delu Novum Organum se stolpi zopet pojavijo, vendar so tokrat že bolj konzervativni in zelo podobni tistim, ki se pojavljajo v ritualih lože.

V Ashmolejevem dnevniku so odkriti opisi o masoneriji, ki vključujejo datume, ko se je on sam srečal z brati:

1646. Ob 16.30 je bil Ashmole v Warringtonu v pokrajini Lancashire sprejet med masone.

1682. Dobil je vabilo naj pride na delo v loži, ki bo naslednji dan v Masons

hall v Londonu.

11.3. 1682 Od doma je odšel okoli poldneva in bil sprejet v »Masonsko bratstvo« s strani viteza Sir Williama Wilsona. Omenjenih je še pet drugih bratov. Ashmole pravi: »Bil sem starejši med njimi (saj je bilo 35 let od kar sem bil sprejet v članstvo).« Večerjali so v gostilni Pol lune v Cheapsideu. Razkošno večerjo so plačali novo sprejeti masoni.

Robert Freke Gould citira iz pisma, ki ga je prejel od Alberta Pikea:« Ne morem si predstavljati razloga, zaradi katerega bi se Ashmole, Mainwaring in ostali gospodje združili z ložo masonov (zidarjev) - delavcev. Ker alkemisti, rozenkrojcarji in hermetiki niso imeli svojega društva v Angliji in na Škotskem in so se hoteli nesumljivo srečevati so vstopili v lože. To bi bil po mojem edini možen razlog. Prepričan sem, da so možje, ki so nasledili njihovo doktrino tisti, ki so njihove simbole prinesli v masonerijo. Hermetični pomen simbolov pa so ohranili zase. Menim, da se lahko tem možem zahvalimo za stopnjo mojstra. Nadomestna beseda pomeni »kreativna energija od Očeta« - Demiurgos. Hiram je po mojem postal heroj zato, ker je njegovo ime podobno Hermesu, »Mojstru lože«, božja beseda (egipčanski Toth) pa Merkurju alkemistov. »

Dolgo časa se je smatrala iniciacija Eliasa Ashmola za pomemben masonski »landmark« (težko prevedljivo, lahko – smerokaz, lahko pa tudi temelj v drugem kontekstu op.p.). Ashmola se pogosto omenja kot prvega gospoda, ki se ni ukvarjal z zidarskimi umetnostmi in je bil sprejet v Rokodelstvo. Ker on ne omenja treh stopenj modre lože, sklepamo, da takrat še niso obstajale. Ashmolove zgodovinarske sposobnosti dokazuje njegovo obsežno delo o shranjevanju in interpretiranju heraldičnih in rodovniških zapisov – Order of the Garter. Dokazano je, da je Ashmole razmišljal o enako obsežnem delu o antični masoneriji. Na žalost ni prišel dalj od namena. Zapustil pa nam je namige, da je obstajala upoštevanja vredna zgodovina, ki bi se jo dalo kompilirati. Ne vemo v kakšni meri so se ti zapisi nanašali na operativno (rokodelsko - guild) masonerijo. Obstajala je tradicija, po kateri so graditelji, od časov sv. Albana (4. st.n.š.), s strani kralja prejeli listine in druge nenavadne štampiljke, ki govore o kraljevi naklonjenosti. Vendar masonom ni šlo vse kot po maslu. Parlament jih je namreč v času vladavine kralja Henrika V. (1421-1471) prepovedal s parlamentarnim odlokom. Še pred razveljavitvijo tega odloka pa so kralj in več njegovih najpomembnejših dvorjanov vstopili v Bratstvo. Ker kralj in njegovi odličniki niso bili operativni zidarji, je to dokaz, da so bile nekatere osebe »sprejete« pred Ashmoleom.

John Locke (filozof) je leta 1753 objavil kopijo angleškega dokumenta za katerega se smatra, da ga je napisal kralj Henrik VI. Ta dokument se neposredno nanaša na masonerijo in vsebuje zelo zanimiv delček:

Vprašanje: Kje se je začela masonerija?

Odgovor: Začela se je s prvimi ljudmi vzhoda, ki so obstajali pred prvimi ljudmi zahoda. Na poti na zahod je masonerija prinesla vse ugodnosti nevednim divjakom, ki se niso zavedali teh reči.

Ashmole se je družil z astrologi, alkemisti in masoni. Bil je zelo spoštovan – to lahko sklepamo po velikem številu knjig in spisov, ki so bili posvečeni prav njemu. Ashmole je 1650 leta objavil Fasciculus Chemicus avtorja Dr. Arthurja Deeja, sina učenega Johna Deeja starejšega. Ta razprava je bila v kombinaciji s podobno razpravo neznanega avtorja. V masonski zmešnjavi tega časa se je povezala skupina mož, ki se jih javnost spominja le kot prodajalcev horoskopov in almanahov, zato ,da bi uresničili ali vsaj ohranili pred pozabo Baconov sen o Filozofskem imperiju.

Obstaja več virov ki trdijo, da je alkemiste in astrologe nenadoma zelo začelo zanimati prostozidarstvo. Lože so bile polne intelektualcev. Že leta 1646 je potekalo srečanje masonov brez enega samega operativnega masona.

Bila je storjena napaka z omalovaževanjem dotoka rozenkrojcerskih apologetov (???) in filozofov hermetizma. V 15. st. je živel Thomas Norton, ki je namigoval na prostozidarje v svoji Obredni knjigi alkimije. Robert Fludd je uporabil jezik, ki namiguje na njegovo poznavanje s cehom. Domneva se da je ustanovil društvo, ki je bilo razdeljeno po stopnjah in imelo določene rituale. Londonski masoni so hranili kopijo napotil, ki jim jih je za preučevanje prinesel Fludd. Prav tako je bil z masoni povezan alkemist Thomas Vaughan.

Zgornja slika iz Occulta Philosophia (izdaja iz 1613) pripada seriji gravur, ki so jih pripravili kot ilustracije za kemijske skrivnosti Basila Valentinea. Simbol predstavlja materio primo, ali prvo materijo Kamna. Dvoglava človeška postava nosi tablico na kateri piše Rebis (rebus – neka vrsta slikovne uganke) in v eni roki drži šestilo ter v drugi kotomer.

General Pike opisuje to alegorično predstavitev in pravi da šestilo »kot simbol Nebes, predstavlja duhovni, intelektualni in moralni del te dvojne narave človeštva. Kotomer pa kot simbol Zemlje predstavlja materialni, čutni in bolj temeljni del.« Postavitev predmetov nakazuje da šestilo nadomešča sonce, kotomer pa luno. Združitev teh dveh orodij na tri načine, na treh stopnjah modre lože predstavlja hermetično poroko sonca in lune. Simboli in alegorije Hermetičnih društev so moralno in duhovno obogatili angleško masonerijo 17. stoletja. Hkrati so pripravili pot za pojav nove masonerije v naslednjem stoletju skozi literarne dejavnosti večkratnega doktorja Andersona in Desaguliersa.

John Aubrey, starinoslovec in član Kraljeve družbe je napisal svoje memoare o obdobju 1656-1691. Objavljeni pa so bili šele 1847 z naslovom Naravna zgodovina Wiltshirea. Aubrey namiguje na veliko konvencijo sprejetih masonov, ki naj bi bila 18.5.1691 v cerkvi Sv. Pavla. Med masone naj bi bil sprejet sloviti arhitekt Sir Christopher Wren. Možno je, da je bil Wren sprejet v bratovščino, kljub dvomom masonskega zgodovinarja Roberta Frekeja Goulda.

Dr Richard Rawlinkson si je sposodil navedke o masoneriji iz Aubreyevega rokopisa. Uporabil jih je za oris življenjepisa v svoji izdaji Ashmolevih Starin Berkshirea. Sprejeti masoni in prostozidarji se po Rawlinsonu »prepoznajo širom sveta po določenih signali in geslih, ki so znana samo njim. Sprejmejo jih različne lože v različnih deželah. Ko katera izmed lož zaspi jo mora bratstvo obuditi. Način kako so sprejeti v bratstvo je zelo formalen in svečan. Prisega skrivnosti (molčečnosti?) ima boljšo usodo (ima težo?) kot katerakoli druga prisega. Na prisego so gledali religiozno. Svet ni mogel ne na račun zmote, presenečenja ali neumnostjo članov prodreti v Skrivnost ali karkoli odkriti.«