Franček Dobovišek: Enost (Advaita) za Telebane

Advaita se ne ukvarja z nobenim delom z energijami, ampak izključno s samospoznanjem. Zato je to čista pot mistika. „Enost je preprosto ideja, da bog je.“ (TČ)

Advaita vedanta (nedualnost) je najvplivnejša izmed šestih vej vedante. Advaita, filozofija in praksa zavedanja enosti je sistem mišljenja, v katerem se termin Advaita nanaša na identiteto človeka (atman) in celote (Brahman). Ko človek spozna, kdo je, se osvobodi in postani jivan mukti – ima spoznanje, da je vse Brahman (enost). Do tega stanja enosti in osvoboditve človek pride skozi dolge priprave in trening pod vodstvom Učitelja, ki je dosegel zavest enosti. O končnem stanju enosti Tečaj čudežev govori: „Korak naprej, onstran svetega kraja odpuščanja, in tudi edini, ki ga ne moreš narediti ti, pa te prenese k nečemu povsem drugačnemu. Tu je izvor luči, in tu ni ničesar, kar bi zaznaval, odpuščal ali preoblikoval. Tu je samo spoznano.“ (TČ, 357)

Največji predstavnik advaite je Šankaračarja. Advaita nima znanega utemeljitelja, tako kot drugih pet vej vedante. V njegovem sistemu metafizike obstajajo tri stopnje realnosti. Vsaka je bolj resnična od prejšnje. Kategorija iluzije je neresnična samo iz stališča absolutne realnosti. Enako kot Šankaračarja tudi Tečaj čudežev trdi, da je svet iluzija in da je Brahman, enost, vse kar zares obstaja: „Nebesa... so samo zavedanje popolne Enosti in znanje, da ni prav ničesar drugega, ničesar izven te Enosti, in ničesar drugega v njej.“ (TČ, 350)

Bližje sodobnosti je bil Vivekananda, ki je pripeljal advaito na Zahod. Leta 1896 je v Londonu dejal:

„Pogumno lahko trdim, da obstaja samo ena religija, ki se strinja z modernimi znanstveniki in gre celo dlje od njih tako v fizičnem kot moralnem smislu. To je advaita. Zato je modernim znanstvenikom tako domača. Oni niso več zadovoljni s starimi dualističnimi teorijami, ki ne zmorejo več zadovoljiti njihove lakote. Človek potrebuje tudi intelektualno vrsto vere.“

Dejstvo je da je advaita tudi praksa in ne ostaja le na ravni teoretične filozofije. Cilj advaite je osvoboditev in samopsoznanje, da je človek v bistvu atman. Po Šankaračarji človek lahko pridobi intelektualno znanje o Brahmanu iz študija svetih tekstov in kontemplacijo o resnici „Jaz sem“.

Klasična advaita je sestavljena iz štirih faz. Tečaj čudežev pa iz 365 lekcij. Klasika:

1. Samanyasa – štiridelna disciplina skozi katero kultiviramo štiri kvalitete:

a) Viveko ali razločevanje med večnim in minljivim.

b) Viraga ali odpoved uživanju predmetov tega sveta in drugih svetov.

c) Šest kvalitet:

Sama (kontrola uma)

Dama (kontrola čutil)

Uparati (prekinitev delovanja čutil)

Titiksa (toleriranje trpljenja)

Šrada (zaupanje v Učitelja)

Samadhana (osredotočanje uma na boga in Učitelja)

d) Mumukšutva (Odločno prepričanje, da je narava sveta iluzorna in ničeva in intenzivno hrepenenje po osvoboditvi)

2. Sravana. Poslušanje učenja modrecev advaite in študij Brahma suter.
3. Manana. Premišljevanje o učenju.
4. Dhyana. Meditacija na resnico „Jaz sem“

Nujnost odnosa z Gurujem ali Učiteljem

Po Šankaračarji in drugih advatistih je možno slediti praktični advaiti, le skozi vodstvo Učitelja ali guruja. Učitelj je tisti, ki skozi besede, pa tudi brez njih na učenca prenese znanje, ki ga ta še ni imel. Učitelj ne daje le namigov. V Indijski tradiconalni advaiti se preko neprekinjene linije parampara iz Učitelja na učenca iz ust v ušesa prenaša advaita. Odnos med Učiteljem in učencem je najsvetejši možni odnos med dvema človekoma. Učitelj mora biti trdno vsidran v zavesti enosti Brahmana, da bi se lahko reklo, da je pravi učitelj praktične advaite.

Enost ali končna realnost Brahmana

Po Šankaračarji je Brahman eno, celota in edina realnost, ki obstaja. Vse kar ni Brahman je iluzija. Posamezniki, predmeti, bitja.

O iluziji govori tudi Tečaj čudežev: „Izstopijo postave in se premikajo sem in tja, dogajanja se zdijo resnična, vse oblike, ki se pojavijo, pa iz svoje ljubkosti zlahka preskočijo v grotesko.“ (TČ, 357) in naprej: „Resnica in iluzija nista povezani. Vsaka je enoten, popoln miselni sistem, vendar brez vsakršne povezave z drugim.“ ter na koncu o dualnosti: „Če bi bil greh resničen, bi torej moral biti Bog v vojni s samim seboj. Moral bi biti razcepljen in razpet med dobro in zlo, deloma duševno zdrav, deloma blazen.“ (TČ, 365) Kako torej začeti potovanje v zavest Enosti: „Da lahko pogledaš strah pred Bogom, potrebuješ nekaj priprav. Samo duševno zdravi lahko pogledajo popolno blaznost in norost z usmiljenjem in sočutjem, ne pa s strahom.“ (TČ, 381)

Brahman ni opisljiv. Kljub temu ga približno opisujejo kot: neskončen, vsepovsod navzoč, vsemogočen, breztelesen, transcendenten. Včasih ga opisujejo z frazo „Neti, neti.“ s čimer se želi povedati da Brahman ni ne to, ne ono.

Podobno TČ: „Se še nisi vprašal kakšen je svet v resnici, kakšen bi bil videti s srečnimi očmi? Svet, ki ga vidiš, ni drugega kot tvoja sodba o samem sebi. Preprosto ga ni.“ (TČ, 389). Budisti kot zdravilo za to stanje uma uporabljajo meditacijo sočutja metta meditacijo, ki se začne s sočutjem do samega sebe.

Brahman je temelj in vzrok celotne realnosti. Bit – zavest – blaženost. Šankaračarja pravi da je atman in brahman eno in isto. Indolog Feuerstein spoznanje advaite opiše kot: „Mnogo-delni univerzum je v resnici ena sama realnost. Obstaja le eno samo veliko bitje, ki mu modreci pravijo brahman in v katerem prebivajo nešteta bitja. To veliko bitje je končna zavest in je bit ali jaz (atman) vseh bitij.“ Vivekenandina Jnana joga je dober uvod v tematiko advaite.

Nisargadata. Moderni čas.

Eden izmed sodobnih učiteljev advaite je bil Nisargadata Maharaj

Sri Nisargadatta Maharaj se je rodil kot (April 17, 1897– September 8, 1981) Maruti Shivrampant Kambli. Bil je Indijski duhovni učitelj in filozof advaite (enosti ali nedualizma). Kot guru je pripadal Inchgiri veji Navnath Sampradaye.

Njegove direktne in minimalistične razlage advaite so najboljše po Ramani Maharšiju. Leta 1973 je izdal bestseller I am That.

Večino življenja je delal kot trgovec v lastni trgovini, kjer je prodajal bidije.

Leta 1933 ga je našel njegov učitelj Sri Siddharameshwar Maharaj, vodja Inchegirijske veje Navnath Sampradaye preko njegovega prijatelja Yashwantrao Baagkarja. Guru mu je rekel "Nisi to kar misliš da si." Nisargadata se spominja da mu je njegov guru naročil le to, da: "Naj se vedno znova vračam k občutku "jaz sem" in da naj ne posvečam pozornosti ničemer drugem. To morda zveni malce preveč preprosto, skoraj grobo. Vendar sem to delal, ker MI JE MOJ GURU TAKO NAROČIL. Na koncu je delovalo."

Ves svoj prosti čas je preživel v tišini v kateri je preživel kar nekaj let. Poleg tega je štirikrat na dan pel bhajane (kar je nadaljeval tudi potem, ko je doživel samospoznanje, ker je to imel za neškodljivo navado). Po samospoznanju (razsvetljenju) je prevzel ime Nisargadata in postal vodja Inchegeri veje Navnath Sampradaye, tradicije devetih mojstrov.

Učence je začel sprejemati šele, ko mu je to naročil njegov Guru. Mnogi njegovi govori so posneti, kot sledeči:

Po Nisargadati je namen duhovnosti v tem, da človek spozna kdo je. Veliko je govoril o direktni poti spoznanja končne realnosti. Ta pot je v tem, da se človek začne zavedati svoje prave narave skozi mentalno diskriminacijo. Ta metoda je pogosta pri učiteljih Navnath Sampradaye. To mentalno razločevanje ali "Ptičjo pot" (Vihangam margo) je predstavljal tudi njegov sošolec po guruju - Sri Ranjit Maharaj. Po njej se znanje o samem sebi pridobi tako lahko, kot ptič leti iz veje na vejo in ne tako počasi kot mravlja, ki leze na vrh drevesa (Pipilika Marga). Učenec seže direktno po resnici, ne da bi zapravljal čas z dolgotrajnimi praksami. Predlagal je uporabo mentalnih sposobnosti, da človek preide od neresničnega v resnično in da pobegne umovi napačni identifikaciji z egom. To je on dosegel tako, da je stalno premišljeval o tem kaj mu je rekel Guru in se zavedal "da on je že to" (Brahman).

Iz te linije učiteljev izhaja tradicionalni način poučevanja po katerem guru izbere odlomek iz advaita vedante, ponavadi iz Dasbodha, ki ga je napisal Sri Samarth Ramdas. Po tem sledi razlaga pomena izbranega odlomka. Nisargadata pa se ni držal tega principa, saj je podajal mnoga učenja na neformalnih srečanjih v svojem stanovanju, kjer je učil tudi zahodne učence, ki niso imeli dostopa do Dasbodha ali drugih tekstov advaite. 

Njegove besede so prečiščene. Odstranil je vse kulturne in religiozne pasti in znanje, ki ga podaja je osvobojeno vsega kar ni potrebno.

Dr. Powel je o njem dejal: "Kot zen mojster davne preteklosti ima Nisargadatin stil izbruhe, provokacije in globino. Vdre direktno v bistvo in se ne ukvarja z nepomembnostmi. Njegovi ostri in močni stavki so bili sposobni sprožiti spremembe zavesti v poslušalcih in bralcih."