OSEBNA IZKUŠNJA
Izvori
fm so se izgubili v meglicah starodavnih časov. V 19. stoletju so
bili mnogi avtorji prepričani, da lahko izvoru sledimo le do
srednjeveških gild operativnih prostozidarjev. Nekateri avtorji so
menili, da so te gilde le ostanki Rimskih kolegijev. Nekateri so še
vedno tega mnenja. Vendar pa se vsi študentje starodavnih
misterijev, ki so tudi prostozidarji, zavedajo našega filozofskega
nasledstva, ki izvira iz misterijev.
Mnogo
tega kar najdemo v naših ritualih in učenjih nima nobenega pomena
za operativnega zidarja. Ko pa to preučimo z lučjo znanja, ki smo
ga prejeli v misterijih vidimo da ima ista stvar globji pomen. FM
pisci izvor fm umeščajo v različna zgodovinska obdobja. Nekateri
menijo da je fm ustanovil kralj Salomon. Vsaj en avtor pa drzno trdi,
da je modrost fm, vse kar je ostalo od božanskega znanja, ki je pred
padcem pripadalo Adamu. Obstaja veliko manj mitoloških dokazov od
teh. K tem dokazom lahko prispevam delček osebne izkušnje, ki je
malce nenavadna.
Zaradi
mnogih let vadbe, sem razvil določene psihične sposobnosti, kot so
opisane v uvodnih besedah. S pomočjo teh sposobnosti sem se spomnil
svojih prejšnjih življenj. Ideja o prejšnjih inkarnacijah je morda
za koga nova, za večino pa ne. Zame je reinkarnacija dejstvo. Moje
edino prejšnje življenje s katerim se bomo ukvarjali je bilo pred
6ooo leti v deželi, ki ji sedaj pravimo Egipt.
Ko
sem bil v tem življenju iniciiran v fm, sem bil prijetno presnečen
ob prvem pogledu na ložo. Ugotovil sem, da mi je postavitev povsem
domača in da je enaka razporeditvi, ki sem jo poznal pred 6ooo leti
v Egipčanskih misterijih. Zavedam se da je to vznemirljiva trditev.
Lahko samo rečem, da to drži dobesedno. Pomota ni možna. Z
naklučji tega ni moč razložiti. Postavitev treh glavnih uradnikov
je nenavadna. Simboli so še vedno pomembni. Kombinacija simbolov
sodobne fm je čudna, vendar pa vsi pripadajo starodavnem Egiptu. Tam
sem jih dobro poznal. Skoraj vsi rituali so nespremenjeni. Obstaja le
nekaj manjših razlik.
EGIPČANSKI
DOKAZI
Ker
iz lastne izkušnje vem, da ta dejstva držijo, sem se lotil zbiranja
navadnih podatkov na fizičnem nivoju. Iskal sem po knjigah, ki so mi
bile dostopne in našel sem več, kot pa sem upal. Razlaga t...b...
prve stopnje se začne z opombo, da so uporaba in navade
prostozidarjev bile podobne navadam starodavnih Egipčanov. Vendar pa
nam ne poda nobenih ilustracij o stičnih točkah. Te lahko najdemo v
razsvetljujočih knjigah brata Churchwarda: Znaki in simboli
prvobitnega človeka, Arkana prostozidarstva in John Yaker: Skrivne
šole in JSM Ward: Prostozidarstvo in starodavni bogovi. Povzel bom
nekatere informacije iz teh knjig. Prostozidarji bodo v njih našli
tisto kar jih spominja na njihove lastne rituale.
Iz
starinskih poslikav starodavnega Egipta so zbrali nekaj zanimivih
poslikav. Prav tako iz vinjet na različnih papirusih, predvsem iz
knjige mrtvih, ki so jo velikokrat popravljali. Iz teh virov je
razvidno, da je imel tempelj v Egiptu obliko dvojnega kvadrata. V
centru so bile tri kocke ena na drugi, ki so tako tvorile oltar. Na
oltar so bile položene svete knjige. To niso bile naše svete
knjige, saj takrat še sploh niso bile napisane. Te kocke so
predstavljale tri vidike ali osebe trojstva – Ozirisa, Izido in
Horusa – kot je to razvidno iz znakov vgraviranih v oltar. Ti znaki
niso prekopirani iz egipčanskega izvora ampak iz Krete. V kasnejšem
obdobju najdemo le dvojno kocko (kot jo uporablja zlata zora, op.p.).
Na
vhodu v tempelj sta bila dva stebra. Na njih sta bila kotomera, ki
sta predstavljala zemljo in nebo. Enemu je bilo ime „v moči“,
drugemu pa „ustanovi“. Za ta vhod se je smatralo, da pelje v
višji svet Amenti, svet v katerem se duša stopi z nesmrtnim duhom
in utrdi za vedno. Zato je bil to simbol stabilnosti. Na vhodu v
ložo, sta bila tudi dva stražarja oborožena z bodali. Zunanji je
bil opazovalec, notranji pa glasnik. Kandidatu so odvzeli večino
oblačil. Vstopil je z c... t.... in h.... w.... . Pripeljali so ga
do vrat templja in ga tam vprašali kdo je. Odgovoril je, da je Shu,
ponižni prosilec ali klečalec, ki prihaja v stanju teme in išče
luč. Vrata so imela obliko enakostraničnega kamnitega trikotnika.
Premikala so se na tečaju v centru trikotnika.
Ko
je kandidat vstopil je hodil po kvadratu. Za to hojo se je včasih
smatralo, da z njo zapušča nižjo štiridelnost ali človekovo
osebnost, zato da bi razvil višjo triado, ego ali dušo. (V modernem
fm je ista ideja izražena v prvi lekciji, v kateri je rečeno, da
prostozidar pride v ložo zato, da se uči obvladati in podrediti
svoje strasti in da napreduje v prostozidarstvu). Vodili so ga skozi
dolge hodnike in ga vodili sedemkrat okoli lože. Potem ko je
odgovoril na mnoga vprašanja so ga na koncu pripeljali v središče
lože in ga vprašali kaj išče. Rekli so mu naj reče: „LUČ“.
Pri vseh svojih potovanjih je moral začeti stopati z levo nogo. V
Knjigi mrtvih piše, da če je kandidat prekršil svojo O... so mu
prerezali vrat in izrezali srce. Nadaljna stopnja je omenjena v
papirusu Nesi-Amsu, kjer je rečeno, da so telo razrezali na koščke
in ga sežgali v pepel. Pepel so raztrosili v vode in na štiri
strani neba.
Na
otoku Elephantine je v templju Khnumu, nedaleč od Assovana relief,
ki prikazuje dve figuri. Eden je faraon, drugi pa duhovnik, ki nosi
Ibisovo pokrivalo boga Thota in stoji tako, da močno spominja na
f.... p...... od f..... vendar ne povsem v skladu z našo sedanjo
prakso. Relief prikazuje iniciacijo. Dana beseda je „maat-heru“
ki pomeni „resnični glas“ ALI „TISTI KATEREGA JE POTREBNO
UBOGATI“. Videl sem tudi sliko, na kateri štirje spremljevalci
salutirajo faraonu z p.....s.... IM in s..... od s...... je moč
najti na spomenikih. Ti so značilni za Horusa. Leseno kladivo je
bilo takrat iz kamna in je bilo oblikovano v dvojno sekiro.
V
tistih dneh so bili predpasniki iz usnja in bili so trikotni.
Predpasnik prve stopnje je bil čisto bel, kot je do zdaj. Predpasnik
MM je bil sijočih barv in okrašen z mnogimi dragulji in zlatimi
resicami. Našega t.....f.....i.....g..... je predstavljal vatel dolg
72 cm. Obstajala je plameneča zvezda v središču lože, vendar je
imela osem krakov namesto petih ali šestih. Imenovali so jo zvezda
danica ali zvezda zore. Predstavljala je vstalega Horusa. Ta je
narisan tako, kot da jo nosi na glavi in kot da jo daje svojim
slednikom.
Prostozidarski
kotnik je bil zelo znan. Imenovali so ga „neka“. Najdemo ga v
mnogih templjih, pa tudi v veliki piramidi. Uporabljal se je za
kvadriranje kamnov, pa tudi za simbolično merjenje vedenja. Tako kot
zdaj. Graditi na kotniku je graditi za vedno po učenjih starodavnega
Egipta. V Egipčanski dvorani sodbe vidimo Ozirisa, kako sedi na
kotniku, ko sodi mrtvim. Tako je kotnik začel simbolizirati temelj
večnega življenja.
Egipčani
so uporabljali grobi tesani kamen in fino tesani kamen z pripisanim
enakim pomenom kot ga prostozidarji danes pripisujejo tema kamnoma.
Palico na kateri je golobica, najdemo tako v starodavnemu Egiptu, kot
tudi v nekaterih spomenikih v centralni ameriki. Tiste, ki so jih
nosili so imenovali dirigenti.
Ko
sem gledal gravure na platnicah knjige mrtvih me je presenetilo, da
je h.....s..... FC prikazan povsem jasno. Prikazuje skupino ljudi, ki
obožujejo zahajajoče sonce.
Knjigo
mrtvih so poimenovali zelo ponesrečeno. To je del priročnika, ki je
bil kot celota mišljen kot vodič po astralnem nivoju. Vsebuje
številna navodila za vedenje tistih, ki so odšli na astral. Iz
poglavij te knjige, ki so jih zbrali iz različnih grobnic, niso
mogli sestaviti celotnega priročnika, ampak samo en del. Še ta del
je zelo slab. Um Egipčana je kot kaže deloval po izredno formalnih
in urejenih linijah. Egipčan je katagoriziral vse možne opise
bitij, ki jih človek lahko sreča v posmrtnem življenju. Pripravil
je posebne uroke ali besede moči, za katere je menil, da ga bodo
varovale pred sovražnimi bitji in jih odgnale. Nikoli pa ni spoznal
da je delo odganjanja opravila njegova volja. Svoj uspeh je
pripisoval neki vrsti magije. Knjigo mrtvih so hoteli ohraniti
skrivno. V poznem obdobju Egipta so določena poglavja napisali na
papirus in jih zakopali z mrtvecem. Kot je rečeno v enem izmed
tekstov: „Ta knjiga je največji misterij. Ne dovolite da jo
pogleda drug človek – to bi bilo gnusno. Ta knjiga se imenuje
Knjiga mojstra skrivne hiše.“
V
starodavnem Egiptu so poznali sedem duš, ali življenjskih sil, ki
izvirajo iz Najvišjega. Študentje vzhodne filozofije jim pravijo
prvotnih sedem. Omenjeni so v knjigi Dzyan. Šest izmed njih je bilo
predčloveških, sedmi pa je bilo naše človeštvo in prinesla ga je
devica Neith. Simbol povezan s tem prinašanjem je pelikan. O
pelikanu obstajajo zgodba, da je pil iz svojih lastnih prsi zato, da
bi nahranil svoje mladiče. To je kasneje postal pomemben simbol v
filozofiji Rožnih križarjev, ki je bila v veliki meri izpeljana iz
Egipčanskega učenja. V Egipčansih hieroglifih preberemo o „enem
in štirih“. To se nanaša na Horusa in njegove štiri brate. O tem
lahko beremo tudi v stancah iz knjige Dzyan. Drug izraz, ki je domač
obema verzijama je „tisti, eni iz jajca“. V Egiptu je bilo jajce
simbol zahajajočega sonca, ki ima pogosto obliko jajaca, ko se
dotakne horizonta. To jajce se je spustilo v podzemni svet. Tam je
bilo izvaljeno. Iz njega je naslednje jutro vzšlo mlado sonce, ki je
vse bolj jačalo svojo moč. To so imenovali „plamen, ki se rodi iz
plamena“. Vse to je imelo globok mističen pomen, ki so ga
pojasnili v misterijih.
Ko
je Oziris umrl sta ga hoteli Izida in Nephtys oživiti, vendar jima
ni uspelo. Potem je poizkusil Anubis in mu je uspelo. Oziris se je
vrnil v svet s skrivnostmi Amentija. To je pomembna trditev, ki
namiguje, da so skrivnosti, ki jih imamo povezane z podzemnim svetom
in življenjem po smrti.
To
so najbolj osupljivi dokazi, ki mi jih je uspelo zbrati. Obstajajo še
drugi, ki pa jih ne smem zapisati. Občutek imam, da bi lahko našel
še dosti več dokazov, ampak, že če vzamemo te dokaze skupaj le-ti
ovržejo vsako teorijo ki bi temeljila na naključjih. Ni dvoma, da
danes imam to čast da pripadam isti bratovščini, ki sem jo poznal
pred 6ooo leti in je verjetno še veliko starejša. Churchward trdi,
da so nekateri fm znaki stari 6oo.ooo let. To je verjetno res, saj je
svet zelo star. Gotovo ima fm enega najstarejših še obstoječih
ritualov. Priznati moramo, da sam pojav enega izmed simbolov ne
pomeni, da je obstajal loža. Pove pa nam, da so v davni preteklosti
ljudje razmiščljali na podoben način in so skušali izraziti svoje
misli v istem jeziku simbolov, ki ga uporabljamo danes.
OHRANITEV
RITUALOV IN SIMBOLOV
Zelo
dobro je da so se do današnjih dni ohranili rituali in simboli brez
večjih sprememb. Tega se ne da razložiti drugače, kot da so se za
to zadevo zanimale velike sile izza evolucije. Le-te so postopoma
pripeljale ljudi na pravo pot, če so kdaj iz te poti zašli. To delo
je vedno imel v rokah čohan sedmega žarka, saj je to žarek, ki je
še posebej povezan z vsemi vrstami ritualov. Vodja sedmega žarka je
bil vedno glavni Hierofant misterijev starodavnega Egipta. Sedanji
vodja tega urada je mojster modrosti Grof Saint Germain. Tako ga
imenujemo ker se je pod to titulo pojavil v 18. stoletju. Včasih ga
kličejo tudi princ Rakotczi, ker je zadnji preživeli iz te kraljeve
družine. Kdaj je postal vodja sedmega, ceremonialnega žarka, tega
ne vem. Prostozidarstvo ga globoko zanima že od 3.st.n.š.
V
takratnem času je bil Alban, človek iz plemenite Rimljanske
družine, ki se je rodil v mestu Verulam v Angliji. Kot mlad mož je
odšel v Rim in vstopil v vojsko. V vojski je dosegel precejšnji
ugled. V Rimu je služil sedem let, morda še dalj. Tam je bil
iniciiran v prostozidarstvo. Poleg tega je postal poznavalec
mitrejskih misterijev, ki so bili tesno povezani s prostozidarstvom.
Po
tem obdobju v Rimu, se je vrnil v rojstni kraj v Anglijo. V Angliji
so ga imenovali za komandanta trdnjave. Prav tako je bil na poziciji
„Mojstra del“, karkoli je že to pomenilo. Gotovo je nadzoroval
popravila in splošna dela v trdnjavi v Verulumu, hkrati pa je bil
glavni imperialni blagajnik. Zgodba pravi, da so delavce obravnavali
kot sužnje in jih bedno plačevali. Sveti Alban (kot so ga kasneje
poimenovali) pa je vpeljal prostozidarstvo in vse skupaj spremenil.
Zagotovil jim je boljše mezde in izboljšal njihove delovne pogoje.
Mnogi izmed naših bratov so sslišali o Watson MS iz leta 1987.
Le-ta veliko govori o delu svetega Albana za FM. Še posebej je
omenjeno, da je iz Francije prinesel določene starodavne „charges“,
ki so praktično identični s temi ki jih uporabljamo danes. V
preganjanju cesarja Dioklecijana so ga leta 303 obglavili. Petsto let
kasneje so na njegovem grobu zgradili opatijo sv Albana.
Leta
411 se je zopet rodil, tokrat v Konstantinoplu. Imenoval se je
Proklus. Po smrti je postal slaven. Bil je eden izmed velikih
razlagalcev neoplatonizma. Močno je vplival na srednjeveško
krščansko cerkev. Po tej inkarnaciji zeva v njegovem seznamu
inkarnacij luknja in o tem obdobju za sedaj ne vemo ničesar. Ponovno
se je rodil leta 1211 kot Roger Bacon, frančiškanski menih, ki je
bil reformator teologije in znanosti tistega časa. Leta 1375 se je
rodil kot Christian Rosenkreutz. Tudi ta inkarnacija je bila
pomembna, saj je takrat ustanovil skrivno društvo rožnih križarjev.
Kakšnih 50 let kasneje je uporabil telo Hunyadi Janosa, pomembnega
madžarskega vojaka in vodjo. Okoli leta 1500 je živel kot menih
Robertus, nekje v osrednji Evropi. O tem ne vemo skoraj nič – ne
vemo kaj je počel, ali po čem se je odlikoval.
Po
tem pa pride na vrsto eno izmed njegovih največjih življenj, ko se
je leta 1561 rodil kot Francis Bacon. O tem velikem možu zgodovina
pove le malo tega kar je resnično in veliko tega, kar ni resnično.
Resnična dejstva o njegovem življenju šele postopoma spoznavamo
preko zašifrirane zgodbe, ki jo je na skrivaj zapisal v mnogih
delih, ki jih je objavil. Zgodba je zelo zanimiva, vendar nas
trenutno ne zanima. Oris te zgodbe lahko najdete v moji (Charles
Leadbeater) knjigi Skrivna plat krščanskih praznikov. Od tam sem
povzel povedano.
Stoletje
kasneje se je rodil kot Jozsef Rakoczi, Transilvanijski princ.
Omenjen je v enciklopedijah, vendar o njem ne najdemo dosti podatkov.
Potem njegovo delovanje postane skrivnostno. Kaže, da je potoval po
Evropi in se občasno pojavljal. Vendar imamo o tem le malo podatkov.
Za časa francoske revolucije je bil grof Saint Germain. Veliko je
delal z madame Blavatsky, ki se je takrat inkarnirala kot Pere
Joseph. Kot kaže se je zakrinkal tudi kot baron Hompesch, ki je bil
zadnji izmed vitezov svetega Janeza iz Malte. To je bil človek, ki
je organiziral prestop otoka Malte pod angleško oblast. Veliki
svetnik in učitelj še vedno živi. Njegovo telo nima znakov visoke
starosti. Leta 1901 sem ga srečal v Rimu in imel z njim dolg
pogovor.
V
komasoneriji mu pravimo Vodja vseh pravih prostozidarjev celotnega
sveta ( v angleščini okrajšava H.O.A.T.F.). V nekaterih naših
ložah njegov portret visi na vzhodu nad stolom RWM in pod zvezdo
iniciacije. Spet drugi ga postavijo na sever, nad prazen stol.
Veljavnost vseh ritualov in stopenj je odvisna od njegove odobritve
in prepoznave, saj je on vodja sedmega žarka. On svoje učence
pogosto izbere izmed bratov prostozidarjev. Tiste, ki so v nižjih
misterijih prostozidarstva dozoreli St. Germain pripravlja na
resnične misterije velike bele lože. Naše sijajne prostozidarske
iniciacije so le medel odsev iniciacij velike Bele lože.
Prostozidarstvo je bilo vedno vhod skozi katerega je moč doseči
Belo ložo. Saint Germaina danes le redki prostozidarji priznavajo
kot Sovereign Grand Master. Vedno se je priznavala možnost takega
učeništva v tradicijah reda. V starodavnem katekizmu moškega
prostozidarstva je rečeno:
V:
Od kje prihajaš kot mason?
O:
Iz W....
V:
Kam pelje tvoja pot?
O:
Na E.....
V:
Kakšen je tvoj motiv, da zapuščaš W... in greš na E....?
O:
Poiskat Mojstra in od njega dobiti navodila.
Na
našo srečo so naši predniki menili, da je pomembno da nam Delo
prenesejo nespremenjeno. V tem dolgem časovnem obdobju so nekaj točk
izpustili, nekaj so jih malček spremenili, ampak jih je le malo.
Charges so postali daljši. Ne-uradniki manj sodelujejo kot pa v
starih časih. V starih časih so konstantno ponavljali kratke
odlomke liturgičnega teksta. Vsak izmed njih je sebe dojemal kot
prostozidarja, ki ima določeno vlogo. On je bil eno izmed nujnih
koles v velikem stroju.
Iz
navedenega lahko potegnemo nekaj sklepov. Spoštovanja vredno je da
so prostozidarski rituali, ki so jih tako dolgo videli kot
nasprotovanje religiji, nekaj povsem drugega. Ti rituali so poslednji
ostanek najbolj svetega dela zelo starodavne religije. Kot vsak
produkt teh izpopolnjenih in starodavnih sistemov imajo ti rituali
globok pomen ali celo več pomenov. V Egiptu smo jim pripisovali
štiri-delni pomen. Ker ima vsak detajl tako velik pomen je očitno,
da brez maksimalne previdnosti ne smemo v ritualu ničesar
spremeniti. Spreminjajo lahko le tisti, ki poznajo celoten namen. Le
v tem primeru ne pokvvarijo simbologije celote.
EGIPČANSKI
POGLED
Zelo
težko je bralcem iz današnjega časa razložiti, vse kar nam je to
delo pomenilo v sončni deželi Khem-a.Skušal bom opisati štiri
sloje interpretacije, kot so jih poučevali, ko sem še sam živel
tam.
1
Prvi nivo pomena rituala je v tem, da nam le-ta sporoča da je ritual
simbolična aktivnost tega kako je veliki arhitekt zgradil univerzum.
V izvršenih gibih in v načrtu lože so spravljeni veliki sveti
principi, na katerih je zgrajen univerzum. Vrtinčastno gibanje pri
kajenju s kadilom, vstajanje in sedenje kolon, križ, sidro in kelih
na lestvi evolucije – vse te stvari in še mnoge druge smo
interpretirali na ta način. Preko različnih stopenj je mason prodrl
vse globje v znanje o Njegovih metodah in principih, po katerih On
deluje. Mi ne smatramo, da je On deloval le v preteklosti, ampak, da
On deluje zdaj in da je Njegov Univerzum aktivni izraz njega samega.
V tistih dneh so bile v naših življenjih knjige veliko manj
pomembne kot pa danes. Takrat smo menili, da znanje ki se vtisne
preko serije primernih in sugestivnih dejanj, močneje tekne
človekovemu umu in boljše oblikuje to znanje v njegovem spominu,
kot pa če bi to isto prebral iz knjige.
2
Ker je temu tako in ker so zakoni univerzuma univerzalni po svoji
uporabi in morajo enako delovati tu spodaj kot tam zgoraj, smatramo,
da Veliki arhitekt od nas pričakuje, da živimo v skladu z zakonom,
ki ga je ustvaril. Kotnik se dobesedno uporablja za kamne in zgradbe,
simbolično pa še za človekovo vedenje. Človek mora svoje
življenje urediti v skladu s tem, kar sledi iz teh premislekov. Zato
so zahtevali zelo strogo odkritost in visoko stopnjo čistosti –
fizično, emocionalno in mentalno. Zahtevali so popolno
resnicoljubnost in pravičnost. Hkrati je bila zahtevana ljubeča
prijaznost in blagost. Masoni so morali v vseh situacijah delovati po
maksimi: „Stori drugemu tisto, kar bi ti hotel da on stori tebi.“
Masonerija je res „sistem morale, zastrt z alegorijami in
ilustriran s simboli“. To je sistem, ki ne temelji na dozdevni
zapovedi „Tako je rekel Gospod“ ampak na definitivnih dejstvih in
zakonih narave o katerih ne moremo podvomiti.
3
Delo je priprava na smrt in na posmrtno življenje. Stebra J in B naj
bi stala na vhodu v drugi svet. Kandidat je šel skozi različne
izkušnje, ki simbolizirajo izkušnje, ki ga čakajo, ko bo odšel iz
fizičnega sveta v višji svet. Obstaja ogromno informacij o
življenju po smrti, ki jih lahko izpeljemo z inteligentnim
obravnavanjem prostozidarskih ritualov. Skozi stalno izvajanje teh
ritualov nam bodo ti svetovi postali zelo domači. Ko bomo odšli v
posmrtno življenje in to ne le simbolično, se bomo počutili zelo
domače in bomo še enkrat ponovili, kar smo velikokrat simbolično
odigrali v loži. Potrebno je poudariti, da isti zakon velja tako na
oni strani življenja kot na tej in da smo v obeh stanjih enako v
prisotnosti Boga. Kjer se invocira Sveto Ime, tam ni vzroka za strah.
4
Najtežje od vseh je razložiti četrti namen. Da bi to razumeli vas
bom poizkusil popeljati nazaj v atmosfero starega Egipta in vam
orisati kakšen odnos so imeli ljudje do religije. Ne vem če je to
moč v teh modernih časih rekonstruirati, saj so naši časi tako
brezupno in v temelju drugačni od tistih.
Religija,
ki jo najboljše poznamo v današnjem času je intenzivno
individualistična. Pred večino kristjanov je postavljen cilj, da
morajo rešiti svoje lastne duše. Ta dolžnost je na prvem mestu.
Ali si lahko predstavljate religijo, ki je prav tako v vseh pogledih
religija in je iskrena, navdušena in resnična, hkrati pa je povsem
odsotna ideja o rešitvi svoje duše. Tej religiji je bilo to povsem
nepredstavljivo. Ali si lahko za začetek predstavljate stanje uma v
katerem se nihče ni bal ničesar, razen napak, ki bodo verjetno
upočasnile razvoj? To je bilo stanje uma, v katerem so bili ljudje
gotovi v svoje potovanje po smrti, ker so o tem vedeli vse. To je
bilo stanje uma v katerem so imeli le eno željo – ne odrešitev,
ampak napredovanje v evoluciji, ker jim je tak napredek dal večjo
moč, da uspešno opravijo skrito delo, ki ga je od njih pričakoval
Bog.
Ne
namigujem, da so bili vsi ljudje v starem Egiptu bolj altruistični
kot so ljudje moderne Anglije. Pravim pa da je bila dežela prežeta
z radostjo in neustrašnostjo v povezavi z idejami njene religije.
Vsak človek, ki ga brez olepševanja lahko opišem kot religioznega
se ni ukvarjal z lastno odrešitvijo ampak z željo, da bi bil
uporaben posrednik božanske Moči.
Zunanja
religija starodavnega Egipta – uradna religija v kateri so
sodelovali vsi, od sužnja pa do kralja – je bila ena izmed
najsijajnejših religij poznanih človeku. Po ulicah so se vile
kilometre dolge procesije, med stebri, ki so bili tako visoki, da bi
komaj še lahko rekli, da so delo človeških rok. Svečane ladje,
pomešane kot barve mavrice, so vijugale po Nilu. Potem pa še
zmagovalna glasba, ki je vedno vznemirila. Kako naj opišem nekaj
kar nima vzporednic v naših modernih kržljavih časih? Vsi sloji
prebivalstva Egipta, so nosili bela oblačila. V nasprotju s tem so
bile religijske procesije, ki so bile ena sama masa bleščečih in
sijočih barv. Duhovniki so nosili liturgična oblačila škrlatne
barve in modre barve, ki je predstavljala modrino neba. Življenje
starodavnega Egipta, se je tako kot življenje modernega Egipta
vrtelo okoli reke Nil, veličastne počasi tekoče reke. Bogato
okrašene barke so uporabljali za potovanja in za proslavljanje
velikih praznikov. Ob verskih praznikih so bili duhovniki postavljeni
v določene simbolične vzorce, stoje ali sede. Vsak je simboliziral
določen vidik božanstva in nosil temu ustrezne barve.
Na
oltarjih na barkah so bogovom darovali svečane daritve. Oltarji so
bili lepo okrašeni z rožami in dragocenimi okraski. Včasih so
zgradili tudi do 50 m visoke oltarje in na njih uprizorili dogodke,
ki so bili simbolično povezani z praznikom, ki so ga proslavljali.
Na ta način so uprizorili sodbo mrtvih v kateri so tehtali srce
Anubisa s peresom Maat. Lika Anubisa in Thota sta igrala duhovnika z
ustreznima maskama. Spominjam se tudi odvratne uprizoritve razkosanja
Ozirisa v kateri so njegovo telo razsekali na delčke in jih potem
ponovno sestavili. To ni bilo telo resnične osebe, a je bilo kljub
temu zelo realistično odigrano. Te prekrasne procesije so plule po
reki med verniki in jih blagoslavljale v imenu bogov. V ljudeh so
prebujale ogromno entuziazma in devocije.
Starodavne
Egipčane so pogosto obtoževali, da so politeisti. Vendar pa to niso
bili, prav tako kot to niso Hindujci. Vsi ljudje so poznali in
častili enega boga Amon-Ra, „enega brez drugega“. Amon-Ra-jevo
središče manifestacije na fizičnem nivoju je sonce. Častili so ga
v različnih vidikih in skozi različne kanale. V eni izmed himen,
naslovljenih nanj, je bilo rečeno:
„Bogovi
te obožujejo, te pozdravljajo, ti ena temna resnica, srce tišine,
skriti misterij, notranji bog, ki sedi v templju, izdelovalec bitij,
ti Edini. Častimo duše, ki žarijo iz tebe in delijo Tvoje bitje in
to si ti sam. O ti ki si skrit, a vendar povsod manifestiran, tebe
častimo in pozdravljamo in pozdravljamo vsakega Boga-dušo, ki je
prišla iz Tebe in je živela v nas.“
Bogovi
niso bili enaki bogu. Oni so se zlili z njim na različnih nivojih in
preko njih – svojih kanalov, je lahko izlival svojo neskončno moč
na človeštvo.
Kult
bogov se je le malo razlikoval od kulta angelov in svetnikov v
katoliški cerkvi. Tako kot kristjani gledajo na sv Mihaela in Našo
gospo, kot na resnična človeka in v njuno čast praznujejo
praznike, tako so v starem Egiptu častili Izido, Ozirisa in druge
bogove. Ta egipčanska imena bogov, so se nanašala na vidike
glavnega boga Amon-Ra. Trojstvo v Egiptu so predstavljali
oče-mati-sin, Oziris, Izida in Horus, namesto krščanskega trojstva
oče-sin-sveti duh. Pod tem nivojem bogov pa so bila in so sedaj še
velika bitja v katerih je utelešen ideal in ki so delovala kot
predstavniki in kanali za božjo tridelno moč in milost, ki jo je
izlival na človeka. Obstajajo hierarhije angelov, ki jih vodita sv
Mihael in Naša Gospa Marija. Vsak izmed njiju je kanal in
predstavnik svojega reda, v skladu s stopnjo razvoja. Praznovanje
Izidinega rituala je vedno pritegnilo Izidino pozornost in invociralo
prisotnost angelov njenega reda, ki so delovali kot kanali za božji
blagoslov. To je bil blagoslov čudovitega vidika skrite resnice, ki
jo je predstavljala.
SKRITO
DELO
Nedvomno
se je zares religiozen človek udeležil vsega zunanjega pompa, ki
sem ga opisal. Vendar je veliko bolj kot to osupljivo lepoto, cenil
svoje članstvo v ložih svetih misterijev. To je bila loža, ki se
je entuziastično posvetila skritemu delu, ki je bilo na prvem mestu
v tej plemeniti religiji. Prostozidarstvo je preostanek skrite plati
Egipčanskega kulta in ne njegove zunanje plati. Ritual, ki se je
ohranil v prostozidarstvu je del Egipčanskih misterijev. Da bi
razložili to skrito delo, si poglejmo vzporednice z modernejšo
metodo, ki proizvede podobne rezultate.
Krščanski
način za širjenje božanske moči ali milosti, je predvsem skozi
mašo. O maši ne smemo razmišljati kot o nekakšnem poetičnem
izrazu ali kot o nečem zamegljenem in nedoločenem. Pri maši imamo
opravka z energijo, ki je tako resnična kot elektrika. To je duhovna
energija, ki se razširi na določene načine na ljudi. Ta energija
povzroči določene posledice in potrebuje določene nosilce, prav
tako kot elektrika – za to, da teče.
Jasnovidec
lahko opazuje delovanje te energije. On lahko vidi, kako se med mašo
gradi miselna oblika, skozi katero to energijo duhovnik porazdeli s
pomočjo angela, ki ga je v ta namen priklical-invociral. Maša je
sestavljena tako, da mentalna naravnanost duhovnika, njegovo znanje
in celo njegov značaj na noben način ne vplivata na energetske
posledice maše. Skozi vsako mašo v svet preteče minimum duhovne
energije, ki se ga ne da zmanjšati. Dokler duhovnik izvaja
predpisani ritual, le-ta pripelje do rezultatov. Če je poleg tega še
predan človek, bodo tisti, ki so prejeli zakrament, dobili še
dodatno del njegove ljubezni in predanosti. Vendar to na noben način
ne vpliva na vrednost same maše. Ne glede na napake v osebnosti
duhovnika, se energija Boga prelije na njegove ljudi.
V
stari Egipčanski religiji najdemo isto idejo o izlitju duhovne
energije na ljudi, vendar pa je bila metoda povsem drugačna.
Krščansko magijo lahko izvaja duhovnik sam. Lahko jo izvaja povsem
mehanično. Inteligentna pomoč občestva zelo poveča moč maše in
tudi količino energije, ki se prelije skozi mašo. Egipčanski
ritual pa je zahteval iskreno in inteligentno sodelovanje številnih
ljudi. Zato je bilo težje doseči popolnost. Če je bil pravilno
izveden je izliv duhovne energije pokril veliko večje področje
dežele, kot pa ga maša. Krščanski načrt zahteva ogromno število
cerkva razporejenih po deželi. Egipčanski načrt pa je zahteval le
aktivnost nekaj velikih lož, ki so bile ustanovljene v velikih
mestih, zato da bi celo kraljestvo preplavili s Skrito lučjo. Delo
navadnih lož so imeli za podporo delu Velikih lož. Navadne lože so
bile trening pred vstopom v velike lože.
Osrednja
doktrina religije starodavnih Egipčanov je bila, da božanska moč
biva v vsakem človeku, tudi v še tako nizkem in propadlem. To moč
so imenovali „skrita luč“. Prepričani so bili, da lahko preko
te luči, ki je obstajala v vseh ljudeh, vedno dosežemo vsakega
človeka in mu pomagamo. Za svojo nalogo so imeli, da najdejo in
ojačajo to luč v vsakem človeku, ne glede na to kako malo on
obeta. Faraonov motto je bil: „Iščite luč.“ S tem je bilo
mišljeno, da je najpomembnejša dolžnost kralja, da išče skrito
luč v vsakem človeku okoli sebe in se trudi in mu pomaga da človek
še bolj manifestira to luč.
Egipčani
so bili prepričani, da lahko to božansko iskro, ki obstaja v
vsakomur, razpihajo v plamen, tako da transmutirajo in privedejo v
tri svetove ogromno količino duhovne energije, ki živi na duhovnih
nivojih in jo potem razlijejo po celotni deželi, kot je bilo
opisano. Ker so vedeli, da je duhovna energija le ena izmed
manifestacij različnih moči boga, so jo imenovali skrita luč.
Zaradi dvojne uporabe termina je včasih prišlo do zmede. Popolnoma
jim je bilo jasno, da lahko tak izliv duhovne milosti evocirajo le z
največjim duhovnim naporom – z vso svojo devocijo. Velik del tega
skritega dela je bil ta napor in pa priprava potrebne opreme za
porazdelitev energije. Temu so najplemenitejši Egipčani posvetili
veliko svojega časa in energije. To je bil četrti izmed ciljev,
kateremu so služili s svetim in skrivnim ritualom, katerega ostanke
najdemo v prostozidarstvu.
VELIKE
LOŽE
Ko
sem živel še v Egiptu, so deželi vladali iz organizacije
Misterijev. Egipt je bil razdeljen na 42 okrajev. Vladar okraja je
bil mojster glavne lože okraja. Obstajala je Velika loža, ki pa ni
bila ena izmed treh velikih lož Amona, ki jo bom opisal kasneje.
Člani te velike lože so bili vsi vodje okrajev in njihov veliki
mojster je bil faraon. Ta velika loža se je sestajala v Memfisu.
Delali so drugačen ritual kot pa nižje stopnje. Tej skupini je
faraon objavil svoje razglase, čeprav je bila njegova moč v deželi
skoraj absolutna. Posvetoval se je pred vsako resno odločitvijo z
vodji okrajev, ki so bili glede svetovanja zelo sposobni. O
nepomembnih stvareh je odločal izvršni odbor te lože, ki mu je
predsedoval faraon. O pomembnih odločitvah pa so vedno razpravljali
v veliki loži. V starih časih so misteriji vstopili tako v
politično kot religiozno življenje in zaradi tega je bila politika
veliko manj sebična.
V
Egiptu so bile v tistih časih tri velike lože Amena. V vsaki je
bilo le 40 članov in vsi so bili nujen sestavni del tega stroja.
Vsak član je predstavljal določeno kvaliteto. Tudi uradniki so
predstavljali določene kvalitete, recitirali tekst rituala in
magnetizirali ložo. Eden je bil vitez ljubezni, drugi vitez resnice,
tretji vitez vztrajnosti, itd. Od vsakega se je pričakovalo, da
postane specialist v razmišljanju in izražanju kvalitete, ki mu je
bila določena. Ideja je bila, da bo 40 kvalitet, ki se tako izražajo
skozi ložo kot celoto, ustvarilo značaj popolnega človeka,
nekakšnega nebeškega človeka, skozi katerega se bo lahko prelila
moč na celotno deželo.
Te
tri velike lože so delale tri različne vrste prostozidarstva, od
katerih je do nas v 20 stoletju prišla le ena vrsta. Mojster prve
velike lože je predstavljal modrost. Njegova nadzornika pa moč in
lepoto, tako kot je to v naših današnjih ložah. Prevladujoča moč,
ki se je izlivala preko lože je bila modrost, ki je popolna
ljubezen. To je kvaliteta, ki jo današnji svet najbolj potrebuje.
Mojster druge velike lože je predstavljal moč. Njegova nadzornika
pa modrost in lepoto. Prevladujoča kvaliteta te lože je bil prvi
vidik trojstva – moč. Mojster tretje velike lože je predstavljal
lepoto – tretji vidik skrite luči, kateri sta bili podrejeni
modrost in moč.
Ker
je vsak izmed prisotnih moral opraviti svoje delo pri gradnji oblike
je bilo absolutno potrebno natančno sodelovanje in popolna
harmonija. Iz navadnih lož so izbrali samo ljudi, ki so lahko
popolnoma pozabili nase v velikem delu. Ti so postali člani teh treh
velikih lož, ki so bile tako močne, da so energetsko vplivale na
celoten Egipt. Najmanjša napaka v značaju enega izmed 40ih članov,
bi resno ogrozila obliko skozi katero so delali. Morda iz te pomembne
potrebe verjetno izvira današnje pravilo, da brata ali sestri, ki
nista v popolnoma harmoničnem odnosu, ne smeta opasati predpasnika,
dokler ne presežeta svojega spora. V starem Egiptu je bil med člani
lož tako intenziven občutek bratstva, da ga danes skoraj ne morem
več najti v taki moči. Člani lože so se počutili povezane z
najsvetejšimi vezmi. Sebe niso doživljali le kot dele istega stroja
ampak kot sodelavce samega boga.
Ritual,
ki ga je delala velika loža se je imenoval gradnja templja Amen. To
je bil eden zares najsijajnejših in najmočnejših ritualov, kar jih
je poznal človek. Ko je bil Egipt še mogočna dežela, so ta ritual
izvajali tisočletja. Potem pa je prišel čas, ko so najbolj razvite
duše začele iskati inkarnacije v drugih deželah, v katerih bi se
tako kot v drugačnih razredih naučile novih lekcij. Kmalu zatem so
ta del egipčanskih misterijev prenehali izvajati. Egipčanska
civilizacija se je degenerirala in formalizirala, saj je postala le
gledališče za dejavnosti nižje razvitih ljudi.
NAVADNE
LOŽE
Po
deželi so bile posejane tudi mnoge druge lože, ki so bile zelo
podobne današnjim ložam. V teh ložah se je vršilo veliko bolj
raznoliko delo, kot pa v treh Velikih ložah in sestajali so se bolj
pogosto. Njim je bila zaupana priprava članov za višje stvari in
izvajanje liberalnega izobraževanja. Njihov namen je bil tak kot je
bil namen misterijev vsepovsod – ponuditi sistem kulture in
izobraževanja za odrasle. To se na začetku 20 stoletja množično
in javno ni izvajalo. Danes je splošno razširjeno mnenje, da se
izobraževanje konča s šolo ali fakulteto. Misteriji so bili velika
javna institucija. To so bili centri narodovega in religioznega
življenja, v katere so ljudje iz boljših slojev stopalil v tisočih.
Misteriji so svoje delo opravljali dobro, ker tisti, ki je šel skozi
njihove stopnje (večletni proces) je postal to, čemur danes pravimo
– visoko izobražen in kultiviran človek. Poleg znanja o fizičnem
svetu, je imel tudi jasno spoznanje o prihodnosti po smrti in o
človekovem mestu v Načrtu. Zato je imel sliko o resničnem
življenjskem cilju in o tem, kaj je vredno početi.
Tudi
v navadnih ložah je vsak član sodeloval pri delu. Za delo masonov v
kolonah se je smatralo, da je bolj naporno, kot pa delo uradnikov.
Uradniki izredno natančno izvajajo posebna fizična dejanja. Bratje
v kolonah pa morajo ves čas uporabljati moč svojih misli. Na
določenih točkah rituala, so se morali združiti v pošiljanju
tokov misli, ki so bili po svoji naravi bolj moč volje kot pa
meditacija. Cilj celotnega njihovega prizadevanja je bil nad ložo in
okoli lože zgraditi prekrasno, žarečo miselno obliko v popolnih
razmerjih, ki je bila zgrajena posebej zato, da uspešno prejela in
prenesla božansko silo, ki je bila priklicana z devocijo. Če misel
kateregakoli člana, ni proizvedla zaželjenih rezultatov, je bila v
enem delu mogočna, templju podobna miselna forma ustrezno
poškodovana. Vendar pa je bil mojster lože ponavadi jasnoviden
duhovnik ali svečenica, ki je videl kje je poškodba in je tako
lahko svojo ložo ohranjal na zahtevanem nivoju. Te lože so
sodelovale pri istem velikem delu porazdelitve sile, vendar v manjšem
obsegu, kot tri velike lože, katerim je bila še posebej zaupana ta
naloga.
Brez
nekega namena, kot je ta, naših prostozidarskih prizadevanj ni moč
razumeti. Skoraj v vseh prostozidarskih ložah imamo prelep
otvoritveni ritual, ki ima globok in simboličen pomen. Če ga
razumemo potem vidimo, da ni le oblika ampak prekrasno učinkovita
formula, ki namv pomoč prikliče različna bitja in pripravi pot za
izvedbo služenja človeštvu. Vendar pa ko odpremo našo ložo in
opravimo vse priprave, mi takoj zapremo ložo, razen če nimamo
kandidatov za iniciacijo, prehod ali povzdig ali pa zidak za naše
člane. Gotovo bi se morale takšne priprave končati v resničnem
delu v korist človeštva.
V
starodavnem Egiptu je obstajalo to prekrasno delo. Vse priprave so
kulminirale v njem. Naš pravi namen bi moral biti enak. Mi se
srečujemo in izvajamo določene rituale in jih imenujemo delo. To je
precej neprimerna beseda, ki jo uporabljamo za rituale, ki so
prepolni različnih pomenov. Če pa gradimo veliko in popolno obliko,
kot kanal za božansko energijo, preko katerega lahko pomagamo svetu,
potem gotovo opravljamo delo, zbiramo, koncentriramo in shranjujemo
velike nadčloveške sile in jih potem z blagoslovom ob zaprtju
izlijemo v svet. Brez tega so vse predpriprave, kot temu pravijo
prostozidarska mistična pravila le masivna vrata, ki ne vodijo
nikamor.
Ni
razloga, da mi danes z našim ritualom ne bi mogli doseči tega, kar
so dosegli starodavni Egipčani. Vse napake, ki nas pri tem ovirajo,
ne moremo najti v zunanjem svetu, ampak v neuspehu bratov, da bi
spoznali kako resno je delo, ki so se ga lotili. Hkrati pa se morajo
povzpeti na nivo nesebičnosti, ki se ga zahteva, da se zagotovi
stalna prisotnost pri delu, ki je v korist človeštva. V Egiptu ni
nihče nadlegoval brata zapisničarja z opravičilnimi pismi. V
Egiptu so bratje imeli svoje članstvo v prostozidarstvu za
najdragocenejši privilegij in blagoslov v njihovem življenju.
Bratje so v ložo vedno prišli točno, razen če so bili preveč
bolni, da bi hodili. Upajmo, da bo imelo prostozidarstvo prihodnost,
ki bo vredna njegove preteklosti in da bodo kmalu začele delovati
take lože, kot so bile tiste v Egiptu.
Obnavljanje
načinov dela iz Egipta, je na mnoge načine za nas koristno. Ti
ljudje so izvajali svoje rituale s popolnim znanjem o pomenu rituala.
To kar je bilo njim zelo pomembno je verjetno pomembno tudi za nas.
Njihova
najmočnejša značilnost je bilo globoko spoštovanje. Na svoj
tempelj so gledali tako kot mnogi kristjani na svojo cerkev. Razlika
je le v tem, da je bil njihov odnos do templja utemeljen na znanju
njihove znanosti in ne na občutkih. Razumeli so da je tempelj močno
magnetiziran in da je zato, da bi se ta magnetizem ohranil potrebna
velika previdnost. Če se je kdo pogovarjal v templju o posvetnih
stvareh, so to imeli za skrunitev, ker bi to pomenilo vstop motečih
vplivov. Oblačenje in vse priprave so opravili v posebnem
predprostoru. Bratje in sestre so vstopili v ložo v procesiji,
pojoč, tako kot danes to počne večina komasonov.
ZGODOVINA
PROSTOZIDARSTVA
Misterična
učenja Egipta so strogo varovali. Če človek ni bil rojen Egipčan
je bilo zelo težko, da bi misterije prejel. Samo pod posebnimi
pogoji. Vendar pa so jih podelili različnim uglednim tujcem, med
drugim tudi Mojzesu za katerega biblija pravi, da je „poznal vso
egipčansko modrost“. Svoje znanje je prenesel na linijo židovske
duhovščine. To znanje je preživelo v bolj ali manj popačeni
obliki do časov Davida in Salomona.
Ko
je Salomon zgradil svoj tempelj, ga je postavil po prostozidarskem
načrtu, kot center prostozidarskega simbolizma in dela. Ni dvoma, da
je želel, da njegov tempelj demonstrira in za njegove ljudi ohrani
določeno skupino mer. Ta skupina mer je bila podobna načinu na
katerega so mnoga astronomska in geodetska dejstva kot svetinjo
vgradili v mere velike piramide. Salomonu to ni uspelo, ker se je
velik del tradicije izgubil. Še bolj pravilno bi bilo reči, da
medtem, ko se je zunanji ceremonial in celo tradicionalna dekoracija
ohranila, se je pomen izgubil. Do takrat so iniciati židovskih
misterijev usmerjali svojo pozornost v hišo luči v Egiptu. Kralj
Salomon pa se je odločil, da morajo svoje misli in občutke dosledno
osredotočati na stavbo, ki jo je postavil. Zato je namesto, da bi
jim govoril o simbolični smrti in vstajenju Ozirisa v Egiptu, izumil
originalno obliko naše sedanje zgodovine, ki je nadomestila
Egipčansko. V bistvu je požidil celoten ritual in egipčanske
besede zamenjal s herbrejskimi. V nekaterih primerih pa je ohranil
vsaj originalni pomen.
Zapomniti
si moramo, da je s tem početjem le uskladil prakso svojega ljudstva
s praksami sosednjih plemen in narodov. Obstajale so mnoge linije
misterične tradicije. Židje so preko puščave Sinaj s seboj
prinesli velik del Egipčanske oblike. Tirci in drugi pa so ohranili
zgodbo spusta Tamuza ali Adonisa namesto razkosanja Ozirisa. Brat
Ward v svoji zadnji knjigi o tem predmetu zagovarja teorijo, da smo
mi kot prostozidarji le malo dolžni Egiptu in veliko Siriji. O tem
vprašanju ne bom nadalje razpredal, bralec naj se obrne na mojo
drugo knjigo Bežni pogledi na prostozidarsko zgodovino.
Predvsem
po tej židovski nasledstveni liniji je masonerija prišla v Evropo.
Razumeti
morate, da ne obstaja le ena linija prostozidarstva. Vzporedna
tradicija ki izhaja iz Kaldejskih virov je izza nastanka masonerije v
kontinentalni Evropi. Templarji pa so v Evropo prinesli še tretjo
vrsto prostozidarstva. Veliko skrivnosti je skozi zgodovino zapadlo v
pozabo. Vendar pa so se med hierofanti velikega belega bratstva
resnične skrivnosti ohranile in oni vedno nagradijo iskanje vsakega
iskrenega masona.
Ko
naši člani gredo na obisk v druge lože morajo biti sposobni, da na
obisku razložijo naše metode dela in na kakšen način je potrebno
izvajati rituale s stališča okultizma. Najbolj je pomembno, da v
sebi nosijo močan magnetizem popolnoma harmoničnega središča, ki
je močno sevanje bratske ljubezni.
Tako
kot za starodavne Egipčane mora biti za nas loža – sveta tla.
Nikoli jih ne bi smeli uprabljati za druge namene kot le za masonsko
ritualno delo. Tako bi imela loža pravo atmosfero – kot stare
katedrale iz srednjega veka.
