Temen gozd. Sence so goste, gostejše od noči. Držim se volka, njegova sapa se meša z vetrom, ki udarja vame. Čutim toploto pod seboj. Čutim njegov kožuh, kako se prepogiba in njegovo napetost.
Gol
sem. Umazan in srečen, končno sem to, kar sem, resnično jaz.
Divjava in kričiva. Svobodna hitiva skozi gozd. On in jaz. Tudi jaz
sem volk. Drevesa ostajajo za nama. V daljavi vidiva blisk. Kot eno.
Čutim ga. Kako mu kri plane v prsi. Čutim, kako gledam ven iz
telesa. Vidim, kar vidi on. In jaz sem volk.
Ni
ga več. Tečeva en v drugem. Volk v volku.
Slišim
utrip srca, razbija. Srce v srcu. Kateri del srca je zdaj moj in
kateri tvoj? Nič več mi ni jasno. Požene še enkrat s polno močjo.
Bolečina se stopnjuje. Utrip se povečuje, narašča. Srce boli,
dokler se ne združi v eno samo srce. Tvoja kri je zdaj moja kri.
In
moja kri je zdaj tvoja. Pomeša se in združi v Enost. Čutim utrip,
ki je tuj in domač obenem, utrip srca zdaj bije drugače. Vendar
bije s takšnim ritmom, da začutim harmonijo.
Počutim
se kot ogenj v viharju, čutim moč Matere, ki me varuje. Občutim,
kot da sem našel tisti del, ki mi je vedno manjkal. Zdaj sem končno
sestavljen, cel. Strast se poveča, začutim prvinski nagon. Divjanje
in svoboda. Ogenj žge na Poti ognja.
Spet
tečem in se ne pustim zmesti dežju, ki vedno močneje pada na vse
gozdne poti, ki sem jih pretekel. V vsaki luži, ki jo v teku obidem,
pustim sled prvinskosti. Tokrat je gozd čisto moj. Moj podložnik.
Vse živali so se skrile, ker so v zraku začutile dogajanje.
Sam
sem, čisto sam s svojim najdenim delom. Tulim tako, kot da je moj
prvi dan življenja. Ponovno rojstvo, dobrodošlo.
Spet
stopim ven iz njega in ga jezdim. Vklopim svojo voljo in postanem
človek. Čutim razliko med menoj in živaljo pod mano. Predan mi je.
Uboga moje misli in mi služi. Ve, da sva lahko eno in ve, da sva si
popolnoma različna.
Prispeva
v votline Ani Waye, klana volkov. Klana zaščitnikov ljudi. Razjaham
ga in se odpravim navzdol v labirint. Po spominu se obračam zdaj
levo zdaj desno, dokler ne prispem do ognja in starega bojevnika. Ne
bori se več. Njegovi dnevi vojn so davno minili. Zazre se v moje
modre oči in jaz se zazrem v toploto njegovih, ki mi vedno stopijo
led okrog srca.
»Torej
si jahal volka? Rekel sem ti, da pazi nase, ker je volk šibka točka
vseh bojevnikov našega klana. Ali te je pojedel?«
»Ne
oče. Bila sva kot eno. Odneslo me je v njega. Videl in čutil sem,
kar čuti on. Ni me pojedel. Ostal sem to, kar sem. Edino v nekem
trenutku sem jaz pojedel njega in on mene. V srcu. Tam se je
zabrisalo, kdo je kaj in kdo sploh sem. Bil je trenutek. Trenutek,
dolg kot življenje.«
»Sin,
bodi previden, ne dajaj volku jesti sebe. Če mu boš dal jesti sebe,
te ne bo ostalo nič in ne boš mogel ostati v tem svetu. Prešel boš
v svet senc in moje srce bo železno od bolečine, saj bi me po tvoji
sestri zapustil še ti. Pazi sin. Več ne smem reči niti narediti.
Volk je mogočen zaščitnik, a tudi nevaren.«
»Da,
oče.«
Odpravim
se nazaj in dvomim, ali sem sploh naredil prav. Zakaj sem mu dal
jesti sebe? Zazrem sem se v svojo levo ramo, na njej manjka majhen
kos mesa. Na tem mestu je zdaj mah. Na dotik ne boli, vendar je
občutek vseeno neprijeten.
Ko
sem prišel, me je volk že čakal. Moj volk Amaramham. Zlil sem um
vanj in pomahal mi je z repom. Vzel sem ga vase in mu dejal, da je
dober volk ter se mu zahvalil za današnjo ježo. Odgovoril mi je:
»Ti
človek-otrok. Moja rasa je starejša od vaše, pa nam kljub temu
vladate. Lepo ravnaš z mano. Daj mi jesti sebe. To najraje jem.«
»Ne
bodi požrešen.«
Zakrohotal
se je. »Torej si govoril s starcem dni?«
»Da.«
»Dobro,
da te je posvaril. Veš, kaj hočem jesti. Veš, kako je lepo v meni.
Kaj boš zdaj?«
»Ubil
te bom.«
»Kar
poskusi.«
Ko
sem ubijal njegovo sliko v meni, se je volk začel spreminjati.
Njegova temna dlaka je začela žareti in kmalu je bil samo še
ogenj. Gorel je in gorel. Kmalu je začel goreti tudi Amaramham.
Pristopili so drugi bojevniki.
»Ali
je že čas za to?« me je vprašal moj brat Nodem.
»Mora
iti čez. Že dve življenji Veliki volk čaka, da gre čez med
Velike volke, on se pa zafrkava s svojim umom. Mora iti čez.«
Amaramham
je gorel. Rdeči plameni so se iz njegovih nog dvigovali proti glavi
in se prelivali v belo svetlobo. Bil je popolnoma miren, saj je
vedel, da je to tisto, po kar je prišel v to življenje.
Volk
je iskal pot. Hotel je vedeti. Videval je vizije. Vedel je, da je za
ognjem pot, to kar išče, in je zato užival v tem, da gori.
Poklical me je.
»Človek-otrok,
zakaj si me zažgal?«
»Kmalu
bo konec,« mu odgovorim. In res se je ogenj hitro začel spreminjati
v luč, v oslepljajočo svetlobo. Votlino je napolnila briljantna
bela svetloba, pred katero so si vsi zatisnili oči. Za trenutek je
volk izginil, potem pa je spet stal tam takšen, kot je bil prej. Kot
da se ni spremenil.
»Hvala,
človek-otrok.«
Pogladil
sem ga po glavi in privil se je k moji nogi. Odšla sva proti Nam.
Čakala naju je z juho iz borovnic. Pojedla sva jo. Zleknil se je ob
ogenj in dovolil, da sta se Tari in Šen igrala z njegovimi uhlji.
Nekaj časa ju je še gledal, potem pa je zadremal. Navajen je bil,
da mu otroci nagajajo, in ni mu bilo mar.
Pogledal
sem Nam in ji poočital, zakaj ni dala v juho mesa.
»Kiryeh,
meso za danes smo dali tvojemu bolnemu stricu. Jutri bo.«
Gledal
sem ji v oči. Še vedno je taka, kot je bila. Jutri bodo njeni lasje
beli, gube ji bodo rezale obraz, lepote ne bo več. Prišla bo lepota
jeseni ali pa dež žalosti. Dež žalosti za dnevi, ki so minili.
Dež žalosti za njenim volkom, ki ji je umrl, ko sta skočila čez
prepad Lune. Dež žalosti zaradi temnih noči, ko je bežala pred
Lisičjim klanom. Nekaj od tega bo jutri. Danes žari. Žari
svetlobo. Taka bo ostala v mojem srcu. Ta slika. Kako žari svetlobo
in vse je mir.
Trenutek
se je razblinil. Odvrnila je oči in odšel sem iz jame. Potem smo
skupaj z bojevniki šli do reke. Kako svileno hladno je voda božala
moje ude. Sneg se je topil z veja nad potokom in padal na nas.
Snežinke so me božale in jedel sem jih s strastjo otroka.
»Har!«
se je zadrl Jon.
Har
ga je potunkala pod vodo. Jon se je smeje vrnil na površje in odšli
smo proti Odpadajočemu listju, očaku vseh hrastov našega gozda.
Jon se je spominjal, kako sta se spoznala s Har. Lovili so blizu
Lisičjega klana. Blizu ledu in skal. Zgoraj, tik pod nebom. Har je
pripadala Lisičjemu klanu, ko jo je zagledal skozi oči svojega
volka. Bila je na straži, povsem mirna in tiha. Jon jo je začel
zalezovati. Kiryeh mu je dejal: »Najprej jo spoznaj, ne skoči
prehitro.« Vendar je bilo za Jona že vsega konec. Gorel je in volk
je od veselja skočil čez ogenj proti Jon. Prestrašila se ga je. Ni
zaupala volkovom, ki so jo že tolikokrat ogrizli. Odšla je proč.
Har je gledal, kako se izgublja v daljavi in ni razumel, kaj je
naredil narobe, ko je prišel Kiryeh in dejal: »Bodi ji prijatelj,
ne divjaj z ognjem.«
Jon
je odšel in mnogo let pozneje je na lovu znova srečal Har. Tokrat
se je spremenil nazaj v človeka in prijahal do bojevnice, ponosno
vzravnane na svoji lisici. Nista govorila. Tako sta se potikala po
gozdu več lun. Gledala, slišala, nikoli pa govorila. Bila sta
prijatelja tišine. In tišina ju je objela v svoje kraljestvo.
Zdaj
sta prijatelja, prišla je v naš klan. Odpadajoče listje jo je
sprejelo in ko je vstopila v nas, je človek z drevesa je zašepetal:
»Vse, kar si, je dobrodošlo tukaj.« Znova in znova so hodili k
hrastu, tako kot danes. Povezali so se z njegovim duhom in mu
darovali svoje misli in svoje dihe. Drug za drugim so se bojevniki
spreminjali v živali in skupnost animagov se je zapodila čez
travnike do bližnjega gozda. Jezdili so hitro, prehitro. Za njimi je
bilo veliko milj in večerilo se je že, ko so prišli do meje
svojega teritorija. Vse je bilo mirno. Opazovali so ljudi-na-konjih,
kako na svoji strani stražijo svoje kraljestvo in njihove zastave s
križi so bile osvetljene zaradi stražnih ognjev, ki so premagovali
mesečino Matere.
Klan
je začel tuliti in Kiryeh se je povzpel na skalo. Bilo je mrzlo.
Luna je bila zastrta z oblaki, ko je zagorel kot bakla in stekel
skozi noč. Bil je kot zmajeva sapa. Ognjena črta v temi. Drugi
volkovi so mu sledili vse do reke, ki je ločevala teritorij volkov
od kraljestva jezdecev. Ustavili so se pred reko in Kiryeh se je
spremenil v človeka. Z močnim glasom je dejal: »Jezdeci, pridite.
Govoriti moramo.«
