V skrivni deželi, leži med mogočnimi
gorami skrit paradiž Fenkisa. Po vzhodni legendi le malokdo lahko
vstopi v to deželo. Božja moč jo ločuje od vseh, ki delajo zlo. V
tem skritem paradižu, so vrata v nebesa vedno odprta in angeli
svobodno hodijo med ljudmi, ki so tukaj doma. Tu ni dežja, ne snega,
ne zmrzali, ne požarov, ne žganja sonca. Tukaj nič ne prizadene
ljudi. Tukaj vedno cvetijo rože, drevesa so vedno ozelenela in
ptički vedno pojejo. Ko je svet zajel potop se zaradi milosti boga
pobesnele vode tega paradiža niso niti dotaknile.
Courtesy: World of warcraft ;)
V tej deželi ni ne sovražnikov, ne
joka, ne bede, ne staranja, ne trpljenja, ne greha, ne revščine, ne
bolezni in ne spanja. Gaji so polni ogromnega sadja in cvetov, ki
nikoli ne ovenijo. V tej sveti deželi ne obstaja nič izkrivljenega.
Ta paradiž bo obstajal na vekomaj, dokler ga njegov kreator ne
zapre.
Ptič, ki je tako lep, da ti vzame sapo
živi v njegovem gozdu. To je nesmrten ptič – feniks. Ljudje
pravijo, da opazuje potovanje sonca in da je vedno pripravljen
srečati božjo luč. Z napetostjo pričakuje kdaj bo zvezda
Božanskega kralja vzšla na vzhodu.
Častitljiva ptica se okopa
dvanajstkrat na dan v izviru življenja, ki večno teče v sveti
deželi. Ko se okopa poleti do najvišjega drevesa, kjer opazuje
prihod sveče boga, sonca. V trenutku, ko se sonce povzpne nad skrito
deželo, se feniks zažene visoko pod nebo in poje, ko leti v sonce.
Njegova pesem je lepša od katerekoli pesmi, ki jo je človek slišal
od časov ko je najvišji kralj, kreator slave, zgradil univerzum. Ta
pesem traja dokler sonce ne zatone. Ko sonce zatone dvigne glavo,
trikrat udari s peruti ob telo in otrpne. Tako, dvanajstkrat ponoči
in dvanajstkrat podnevi označi polno uro.
Prebivalci tega gozda vedo, da bo v tej
skriti deželi užival tisoč let. Po tisoč letih pa bo starodavni
in utrujeni nosil vse več bremen. Zato odleti iz skrite dežele in
obišče prostrano deželo, kjer ni nikogar. Za leto in dan postane
njegov dom. Postane kralj vseh ptičev dežele in za eno leto in dan
ostane v tej divjini. V močnem letu, kljub bremenom poleti na zahod.
Vse naokoli svojega častitljivega
kralja letijo ptiči, ki mu služijo, dokler ne pridejo v deželo
Sirijcev. Tukaj „Čisti“ odslovi svoje spremstvo in biva sam v
oddaljenem in senčnem kraju, daleč, daleč stran od očesa
človekovega. Živi na vzvišenem drevesu, ki je močno pognalo
korenine izza rta nebes. To drevo ljudje imenujejo Feniks, po ptiču
ki živi na njem. Najvišji kralj, gospodar človeštva je blagovolil
in naklonil temu drevesu cvetenje, ki je lepše od kateregakoli
drugega. Nobeno zlo ne more prizadeti tega drevesa, dokler svet
traja. V tem čarnem drevesu, si Feniks naredi gnezdo. Od blizu in
daleč si nabere najbolj sladke bilke da vonjave olepšajo njegov
dom. Veliko je hrepenenje, ki se sunkoma spremeni z močjo njegovega
uma iz starosti in razpadanja v mladost in življenje.
Med tem ko sonce, dragulj nebes, žari
najmočneje opoldan poleti, Feniks sedi in je pripravljen, da odide.
Opazuje svet in sprejema svojo usodo. Naenkrat pa se njegov dom vžge
zaradi razuma žarečega sonca. Bilke žarijo in gorijo, prekrasne
vonjave se širijo iz ognja. Ptič in njegovo gnezdo šumita skozi
besneče plamene ognja. Grmada gori, ogenj objame hišo, besneče
zublji požirajo dom, rumeni plameni se dvigajo pod nebo. Pogoltnejo
tudi prastarega Feniksa, ko zublji objamejo njegovo telo. Njegovo
življenje, duša umirajočega pa pobegne, ko se ogenj grmade zažre
v meso in kosti.
Po času pa se novo življenje vrne v
njega. Ko se pepel po nasilju ognja, plete skupaj v malo, malo sfero.
Ko plameni požrejo gnezdo, se truplo ohladi, telo je razkosano od
ognja in plameni se prično umikati. Potem pa v pepelu najdemo nekaj
kar je podobno jabolku. Iz njega zraste prečudovit in prelep črv,
kot da bi se zvalil iz jajca še ves svetal. V senci raste. Najprej
je podoben orlovem mladičku. Raste do velikosti odraslega orla. Vse
bolj je obdan s svetlečim perjem. Njegovo meso se obnovi in znova se
rodi ločen od greha. Nikoli se ne dotakne zemljske hrane. Poizkusi
le medeno roso, ki se pogosto spusti po polnoči. S to hrano se
hrani, dokler ponovno ne obišče svojega domovanja, starodavne
dežele.
Ko se častitljiva ptica dvigne in je
njegovo življenje obnovljeno iz prahu sestavi aktivno telo, ki mu ga
je speljal ogenj. Odhod skozi plamene, zaklad smrti prekrije z
bilkami ki sijejo prekrasno. Zagrabi s svojimi kremplji pot skozi
plamene in z radostjo poleti proti domu, njegovemu sončnemu sedežu,
njegovi blagoslovljeni očetnjavi. Povsem je obnovljen in je tak kot
je bil na začetku. Iz pepela si je zgradil svoje kosti, ki jih je
besnenje ognja požrlo. Ta čarni ptič zakoplje v skrivni deželi
kosti in še žareče oglje skupaj. Obnovljen je služitelj Sonca.
Luč neba, najsijajnejši dragulj se dviga nad oceanom na vzhodu.
(Opomba: ko sem prevajal ta teks iz
časopisa Luč na pot, avgust 1978, ki ga je napisal dr. Doreal, mi
je bilo kmalu jasno da legenda govori o življenju mojstra, skozi
metafore)
