Definirajmo Dharmo
Dharmo lahko definiramo dvodelno, kot „notranjo narava bitja na katerikoli stopnji evolucije. Hkrati pa je dharma tudi zakon, ki omogoči prehod na naslednjo stopnjo razvoja tega bitja“. Ta zakon bo omogočil naslednjo stopnjo evolucije oziroma razvoja. Narava bitja definira katero stopnjo evolucije je to bitje doseglo. (Vedci so sposobni iz človekovih dejanj, misli, želja in življenjskih ciljev določiti na kateri stopnji se človek/duša nahaja.) Potem pa pride na vrsto - kaj mora bitje narediti da stopi na naslednjo stopnico evolucije. Iz tega postane jasno zakaj mora človek doseči popolnost v sledenju svoji lastni dharmi. Samo njegova dharma je prava za njega, saj on kot duša potuje od nepopolnosti k popolnosti samo skozi svojo dharmo, ki pa jo mora izvrševati v popolnosti če hoče popolnost doseči.
Torej moram vedeti na kateri stopnji evolucije se nahajam. Potem pa moram vedeti kateri zakon mi bo omogočil nadaljno rast. Na tej točki lahko rečem – vem kakšna je moja dharma. S sledenjem svoji dharmi hodim po poti k popolnosti in pospešim svojo evolucijo. Če izpolnjujem dharmo drugega človeka ne hodim po poti svoje evolucije. Če ne poznam svoje trenutne stopnje evolucije, tudi ne morem vedeti kam grem in kako bi tja lahko prišli. V trdi ezoteriki se ljudje na splošno delijo na teoretičarje (ki samo berejo in nič ne storijo), turiste (ljudje ki hodijo iz delavnice na delavnico, od učitelja k učitelju in zbirajo certifikate za tehnike), aspirante (ki sledijo učitelju ki postavi zunanja pravila – predpise ki so za vse enaki), učence (katerim učitelj pomaga priti v stik z notranjimi pravili ali življenjem duše, preko psihoterapije, služenja in usmerjanja pri delu na sebi) in duhovne učitelje/služitelje (katerih avtentičnost je moč prepoznati le z intuicijo).
Dharma je tako zakon kot dolžnost. Moralnost je relativna. Kar je moralno za dušo na eni stopnji razvoja je nemoralno za drugo, oziroma živita vsaka svojo moralnost. Za preprostega kristjana je samomor smrtni greh. Zdaj pa poglejmo v arabski svet. Mladi prodajalec zelenjave, ki se je ubil tako da se je zažgal je bil povod tunizijske in potem vse-arabske perestrojke. Po mojem prepričanju je to naredil po ukazu „od zgoraj“ in sprožil osvoboditev narodov. To je očitno dejanje samožrtvovanja in nemogoče ga je videti kot krščanski smrtni greh.
Vrste dharme
Na začetku verige inkarnacij je človek postavljen pred izbiro ali ubiti človeka ali ne. K njemu pride učitelj in mu reče:“Če boš ubil tega človeka boš izvršil dejanje, ki ga prepovedujem na temelju božanske avtoritete. To dejanje je napačno. Prineslo ti bo nesrečo.“ In nadaljuje: „Pravilno je pomagati stradajočim. Ta ki strada je tvoj brat, nahrani ga. To dejanje je pravilno.“ Učitelj pokaže divjaku nagrade za pravilna dejanja in kazni za nepravilna dejanja. Zemeljsko izobilje je povezano z poslušnostjo zakonu, zemeljska beda in bolečina pa je povezana z neposlušnostjo zakonu. Tako se porajajoča inteligenca skozi mnoga življenja nauči razlikovati med tem kaj je prav in kaj je narobe, ker je to dvoje pogojeno z bolečino ali ugodjem. Ta dharma divjaka je bolj učenje razlikovanja med dobrim in zlom in še ni dharma v pravem pomenu besede.
Prva prava dharma je dharma discipline služabnika v fevdalnem pomenu besede. V Indiji so to shudre. Oni imajo zelo zooženo svobodo - kaj smejo početi in kaj ne smejo početi. Tak človek nima razvitih sposobnosti mišljenja. Njegovo življenje usmerjajo želje (v svoji zavesti je še zelo atlantski). Taka duša živi pod zakonom poslušnosti, devocije in pritiskom da mora delovati pravilno. Tak človek dobi ukaz o katerem ne sme podvomiti, samo izpolniti ga mora. Primer: kako učinkovita bi bila vojska v kateri bi vojaki spraševali in dvomili v ukaze nadrejenih? To je dharma ubogljivosti in poslušnosti.
Naslednja je dharma vaišje, trgovca in uradnika – nabiranje bogastva. Razviti mora kvalitete pravičnega odnosa do ljudi, skromnosti, pravičnega plačila, jasnega vpogleda v situacijo. To mora duša razviti preden gre na naslednjo stopnjo evolucije. Če ne razvije dobro teh lastnosti pride do napak v karakterju v življenjih, ki sledijo temu.
Tretja dharma je dharma kšatrije, bojevnika in vladarja. Pogum, radodarnost, zaščita nemočnih, stati na svojih nogah, žrtvovati svoje življenje za slabotne in za dovršitev svoje dharme. On varuje in straži. On se uči samožrtvovanja. To je za zahodnjaka precej nenavadno. Zahodnjak na prvo žogo vidi bojevnika kot korak nazaj in ne kot korak naprej, še posebej v teh časih interneta in potrošništva, ko je večina zahodnega sveta izgubila stik z vsakodnevno borbo za preživetje, ki jo bije večina človeštva.
Gre za to da se mora duša na tej, tretji stopnici naučiti trde lekcije – da ni fizično telo in da je le-to nekaj kar mora če je potrebno darovati za dobrobit celote. To je dharma heroja, ko se v obrambi slabotnih samuraj pusti ubiti, da bi slabotni imeli možnost preživetja.
Zadnja četrta stopnica je dharma bramina, učitelja. Naravna tendenca njegove duše je, da hoče učiti svoje „brate, ki so še brez znanja“. Zakon njegove evolucije je znanje, sočutje, odpuščanje in biti prijatelj z vsakim bitjem. Vendar pa se ne more naučiti kako biti prijatelj vsakega bitja, če se v prejšnjih življenjih ni naučil zavreči življenja, ko to od njega zahteva dharma, dolžnost. Ne sme biti užaljen, ne sme izgubiti samokontrole, biti mora čist in nenavezan na tuzemske stvari.
Dober učitelj ne uči kmeta, da mora slediti njegovim „visokim“ idealom ampak mu poreče (in pritisne na njegovo višjo sebičnost zato, da s tem premaga nižjo sebičnost):“ Tvoja žena strada, ti jo ljubiš. Pojdi delat, da jo nahraniš.“ Ne predava mu o brahmanu, bla bla bla, o brezpogojnem in nemanifestiranem. Dober učitelj s kmetom govori po kmečko. Če učitelj ve kaj dharma je, lahko zelo pomaga ljudem.
Relativnost tega kaj je prav in kaj narobe
Vsa bitja so v procesu evolucije, vendar so na različnih stopnjah razvoja. Zato ne moremo postaviti enakih zahtev do bitij na različnih stopnjah razvoja. Pri postavljanju standardov kaj je prav in kaj je narobe moramo upoštevati razvojno stopnjo bitja. Absolutni prav in narobe obstajata samo za Boga, naš prav in narobe sta relativna in sta odvisna od stopnje razvoja, ki smo jo dosegli. Vsaka morala je sestavljena iz zakonov, ki prepovedujejo in dovoljujejo. Tako so Rišiji postavili ena pravila za mase, druga pa samo za notranji krog, za razvite duše, ki so masam ostala neznana. Sistemi morale, ki predpišejo ista pravila za človeka-divjaka in za svetnika (zahodni) neizogibno porajajo občutek nerealnosti in zmede.
Izza evolucije stoji volja boga, ki vodi bitja od nepopolnosti k popolnosti. Torej je pravilno tisto, kar deluje v skladu z božanskim namenom in pospešuje evolucijo. Tisto kar ovira božanski namen je napačno. Problem je da človek dolgo nima zavestnega stika (intuitivnega vpogleda) s svojo dušo in s tem svojo dharmo ampak bolj na pamet ugiba, kaj je namen duše v tej inkarnaciji in uporablja tehniko „as if“ s katero trenira delovati „kot da je“ duša. Franklova logoterapija je neka rudimentarna oblika „mentalnega ugotavljanja“ kaj je posameznikova dharma. Dharma učenca na poti je vedno povezana z bitko med osebnostjo in dušo – česa je v njegovem življenju več – nesebičnega služenja, prostovoljnega dela pomešanih motivov ali sebičnega in ambicioznega dela.
Pa si poglejmo klasičen primer poučevanja treh različnih vrst duš/ljudi. Imamo tri fante. Eden uživa v hrani in v vsem kar daje užitek čutilom. Drugi je pameten in v njem se počasi prebuja duhovnost. V tretjem je duhovna narava do določene mere prebujena. Če čutnežu rečemo:“Živeti moraš asketsko življenje samožrtvovanja.“ bo skomignil z rameni in odšel proč. Če pa mu rečemo:“Čutni užitki ti bodo na dolgi rok uničili telo, poglej tega prezgodaj postaranega človeka... to je tvoja usoda. Mar ne bi bilo pametneje, del svojega časa posvetiti kultivaciji svojega uma, se kaj naučiti. Pridobiš lahko zdravje in slavo in izpolniš svoje ambicije. Sem ter tja kupi kako knjigo namesto večerje.“ Tako v njem prebudimo ambicijo, sebično ambicijo, kajti v njem še ne obstaja nič kar bi odgovorilo na poziv po samožrtvovanju. To je modrejše učenje za njega kot pa samožrtvovanje katerega še ne razume. Intelektualcu bom podali ideal služenja njegovi domovini, razširili bomo njegovo ambicijo, ki bo postala delno sebična in delno nesebična. Ko pa bom prišli do duhovno prebujenega bomo odvrgli vse nižje motive in se sklicevali na večni zakon samožrtvovanja, predanosti enemu življenju, oboževanju Onih velikih in BOGA. Učili ga bomo ravnodušnosti in razločevanja.
Človek se ponavadi ne zaveda kakšne posledice prinaša način njegovega mišljenja. Ko razmišljate o tem, da bi radi imeli nekaj kar ni vaše, ustvarjate dharmo tatu, za neko prihodnje življenje. Dharma je vaša notranja narava in če jo zgradite z zlimi mislimi se boste rodili z priložnostjo, da uresničite svoj zloben način razmišljanja. Bolj, ko razmišljate o zlu, večjo mentalno moč zbirate, ki bo v vas stekla v naslednjem življenju, da jo boste lahko uresničili.
Če nekdo želi grešiti pa mu to okoliščine ne dovoljujejo potem je najbolje, da duša stori zločin in žanje posledice ter se tako nauči. Če pa človek samo blodi po fantaziranju o zločinu potem zastruplja vsa svoja prihodnja življenja in to dušo veliko bolj uničuje kot pa sam zločin. To je večja milost. To velja samo v primeru, ko se človek ne bori proti temu, da bi grešil ampak je edino kar manjka to, da ni priložnosti.
Tisti ki se je osvobodil Dharme
Veliki svetnik ni vedno ideal kateremu bi morali slediti. Veliki svetnik je nekdo, ki nima osebnih želja. Tisti katerega življenje vodijo predvsem želje in stori zločin je ravnal ne-dharmično, nepravilno. Če pa isto dejanje stori osvobojena duša, ki nima več želja in le izpolnjuje božanski načrt potem je bilo to pravilno dejanje. Samomor Bude, Sokrata in Oshota.
Za razumevanje koncepta Dharme je potrebno v roke vzeti Mahabharato in spoznali boste kako bogovi delujejo med ljudmi. Videli boste, da bogovi delujejo tako skozi nevihto kot sonce, v miru in vojni in uvideli, da je dobro za človeka in narod karkoli se jim zgodi, saj ju najžlahtnejša modrost in najbolj nežna ljubezen vodita k cilju. Zato je dobro razviti ravnodušnost o kateri govori Alcyone v Ob nogah učitelja, kajti to je edini zdrav odnos do valovanja vrhov in dolin življenja.
Na koncu poti evolucije srečamo Boga, ki pravi: “Zlijte se z menoj, bodite moji devotiji in se žrtvujte zame in pridite k meni. Opustite vse dharme in v meni najdite pribežališče. Konec dharme je stanje zavesti, ko človek želi le še eno – zlitje z bogom. Vse kar ostane v človeku je le božansko nič ni njegovega. Tak človek je eno z vsem človeštvom. Cel pripadaš bogu. Tvoje življenje pripada bogu. Dharma nima več moči nad teboj.
Tu se večina ljudi odloči za dokončno osvoboditev. To je zlitje z transcendentnim bogom. To je pot Pratyeka Bude. Približno en procent človeštva pa stopi na pot ki se imenuje pot Bodisatva Bude. To so tisti ki so ugledali luč in odšli nazaj v dolino govorit ljudem kakšna je luč.
