MOJSTRI
IN POT
Charles
Webster Leadbeater
Spremna
beseda
Obstaja
le en razlog zaradi katerega bi morala napisati to spremno besedo za
knjigo, ki jo je napisal moj častivredni tovariš. Ta knjiga namreč
govori o mnogih rečeh, ki so se študirale in prediskutirale v
relativno majhnem krogu ljudi, sestavljenem iz študentov, ki so bili
dobro podkovani v teozofskih znanjih (op.p. To knjigo je uporabljala
ezoterična šola Teozofskega društva in šele veliko kasneje je
prišla v javnost. V pričujoči prvi izdaji so še vse informacije,
v kasnejših pa jih je Besantova nekaj vrgla ven). Ti študentje so
bili pripravljeni študirati trditve, ki so se tikale nivojev v
katere še niso mogli sami vstopiti, a so upali da bodo nekoč
kasneje lahko vanje vstopili in sami preverili trditve svojih
starejših bratov in sester. Hitre spremembe v miselnem svetu, ki se
pojavljajo zaradi bližine prihoda Učitelja sveta, do določene mere
predstavljajo nekatere informacije o delu sveta v katerem on živi.
Te informacije lahko do določene mere pripravijo um javnosti na
Njegovo učenje.
Stojim
za vsem kar piše v tej knjigi in jamčim za pravilnost informacij.
Knjiga je zapis previdno izvedenih opazovanj, ki jih je avtor
previdno zapisal. Hkrati pa se ne predstavlja kot avtoriteta, niti ne
zahteva da bi sprejeli njegove ugotovitve. Stvari je opisal tako kot
jih je videl.
VSEBINA
Prvo
poglavje: Obstoj mojstrov
Obstoj
popolnih ljudi je eno najpomembnejših dejstev, ki nam jih podaja
teozofija. To dejstvo je logična izpeljava iz učenja o karmi in
evoluciji skozi reinkarnacijo. Ko pogledamo naokoli sebe vidimo ljudi
na vseh stopnjah evolucije. Mnogi so globoko pod našo stopnjo
razvoja in mnogi ki so na enega ali več načinov daleč pred nami.
Če je temu tako, potem morajo obstajati tudi ljudje, ki so veliko
bolj razviti. Če se ljudje skozi dolgo serijo zaporednih življenj
nenehno izpopolnjujejo in gredo proti točno določenemu cilju, potem
morajo sigurno obstajati tudi takšni ljudje, ki so dosegli ta cilj.
Nekaterim izmed nas, ki smo v procesu tega razvoja je že uspelo
odstreti nekatera višja čutila, ki so latentno prisotna v vsakem
človeku in ki bodo dediščina vseh v prihodnosti. Ta čutila nam
omogočajo, da vidimo lestev evolucije visoko nad nami in globoko pod
nami. Prav tako lahko vidimo, da ljudje stojijo prav na vsakem klinu
lestve.
Obstaja
veliko pričevanj o obstoju teh popolnih ljudi, ki jim pravimo
Mojstri. Prvi korak vseh nas je v tem, da postanemo gotovi, da morajo
takšni ljudje obstajati. Šele iz naslednjih korakov se bo dalo
sklepati, da so tisti s katerimi smo prišli v kontakt – Mojstri.
Zgodovinski
zapisi vsakega naroda so polni zapisov o dejanjih genialnih ljudi na
vseh področjih človeškega delovanja. To so ljudje, ki so v svojem
delu in sposobnostih močno prekašali druge ljudi. Tako močno, da
njihovih idealov ljudje niso mogli dojeti. Zaradi tega je bilo
njihovo delo, ki so ga morebiti opravili, izgubljeno za človeštvo
in njihova imena je človeštvo pozabilo. Zgodovino vsakega naroda bi
lahko zapisali skozi nekaj biografij posameznikov. Vedno obstaja
nekaj ljudi, ki so veliko višje od drugih v svojem razvoju in ki
zaženejo velike korake naprej v umetnosti, glasbi, literaturi,
znanosti, filozofiji, filantropiji, državništvu in religiji. Oni so
višje razviti in to vidimo v njihovi ljubezni do boga in soljudi. To
so veliki svetniki in filantropi. Včasih so to ljudje, ki imajo
globje razumevanje človeka in narave, kot veliki filozofi, modreci
in znanstveniki. Včasih so to tisti ljudje, ki delajo za človeštvo
kot veliki osvoboditelji in reformatorji. Ko gledamo te ljudi in
spoznavamo, kako visoko stojijo v evoluciji človeštva – ali ni
logično, da lahko rečemo, da mi ne vidimo resnične meje tega česar
je človek sposoben doseči? Verjetno so obstajali in še obstajajo
ljudje, ki so še bolj razviti kot oni. To so ljudje, ki so prišli
daleč po duhovni poti in imajo veliko znanja ali umetniškega daru.
To so ljudje, ki so popolni – ki so natanko takšni adepti ali
nadljudje, katere smo imeli nekateri privilegij srečati. Ta
privilegij je neprecenljiv.
Ta
galaksija človeškega genija, ki obogati in olepša strani zgodovine
je hkrati slava in upanje vsega človeštva, saj vemo, da so Oni
veliki predhodniki vseh ostalih ljudi in da svetijo kot svetilniki,
kot resnični lučenoše, da bi nam pokazali pot, ki jo moramo
prehoditi, če želimo doseči slavo, ki jo bomo sedaj odkrili. Že
dolgo sprejemamo doktrino evolucije oblik v katerih biva božansko
življenje. Tu je komplementarna in veliko večja ideja o evoluciji
Življenja samega, ki kaže, da je resnični razlog tega prelepega
razvoja vse višjih oblik, v tem da jih Življenje potrebuje zato, da
bi se izrazilo. Oblike se rodijo in umrejo, oblike rastejo, razpadajo
in se zlomijo, Duh pa se večno razvija in daje dušo oblikam in se
razvija preko izkušenj, ki jih je dobil skozi oblike. Ko je oblika
odslužila svoj namen in ga je duh prerasel, le-ta odloži obliko,
zato, da bi druga in boljša zavzela mesto prejšnje oblike.
Izza
oblike, ki je v procesu evolucije vedno brsti večno življenje,
božansko življenje. To življenje boga prežema celotno naravo, ki
je le večbarvno ogrinjalo, ki ga je On stkal. On je tisti, ki živi
v lepoti rože, v moči drevesa, v okretnosti in slavi živali, kakor
tudi v srcu in duši človeka. To je zaradi tega, ker je njegova
volja v tem, da vse življenje evoluira in da se prebija naprej,
navzgor. Najbolj naravna stvar na svetu je obstoj teh izpopolnjenih
ljudi, na koncu te dolge linije razvoja moči, lepote in modrosti. Pa
tudi še višje od njih, nam nevidno in nedoumljivo se razteza še
večja slava. Nekaj namigov o tem kasneje, na tem mestu nima smisla
govoriti o tem.
Sklepamo
lahko, da morajo obstajati popolni ljudje. V vseh zgodovinskih
obdobjih so obstajali ljudje, ki so namesto da bi ta svet popolnoma
zapustili in živeli svoje življenje v božanskem kraljestvu
nadljudi, ostali v stiku s človeštvom skozi ljubezen do človeštva.
Človeštvu so pomagali pri njegovi evoluciji, pri kultiviranju
popolnega človeka. Tako kot tu in tam najdemo botanika, ki še
posebej ljubi rastline in živi zato, da ustvari popolno pomarančo
ali popolno vrtnico.
Zapisi
vsake velike religije potrjujejo prisotnost takih nadljudi, ki so
tako polni božanskega življenja, da so jih znova in znova ljudje
videli kot predstavnike samega Boga. V vsaki religiji se je pri njeni
ustanovitvi pojavil Eden takih. V več primerih pa jih je bilo še
več, kot le eden. Hindujci imajo svoje velike avatarje ali božanske
inkarnacije, kot so Šri Krišna, Šri Šankaračarja in gospod Buda,
kateraga religija se je razširila po daljnem vzhodu. V Hinduizmu
najdemo veliko galaksijo rišijev, svetnikov in učiteljev in te
Velike je zanimalo prebujanje človekove duhovne narave in vse
človeške zadeve, ki so povezane z dobrobitjo človeštva. Vsi
kristjani poznajo nasledstvo prerokov, učiteljev in svetnikov v
svoji tradiciji. Na nek način je bil njihov najvišji učitelj, sam
Kristus tako človek kot bog. Prav tako tudi vse zgodnje religije,
vse do primitivnih plemen, pričajo o obstoju takih nadljudi, ki so
pomagali otročjim ljudem, med katerimi so živeli. Če bi hoteli
našteti vse te ljudi, bi se precej oddaljili od našega namena.
Bralca bom zato le napotil na izjemno knjigo Wiliamsona: Veliki
zakon.
Obstaja
veliko direktnih in nedavnih dokazov o obstoju Onih velikih. V
mladosti takšnih dokazov nisem potreboval, ker sem se preko mojih
študij prepričal, da morajo obstajati takšni ljudje. Verjeti, da
obstajajo taki Ljudje se mi je zdelo povsem naravno in moja edina
želja je bila, da bi jih srečal iz oči v oči. Med novimi člani
Teozofskega društva, pa jih je kar nekaj ki bi radi o tem dokaze. To
je normalno. Obstaja kar nekaj osebnih pričevanj. HPB, Olcott,
Besant in tudi jaz smo videli nekatere izmed Onih velikih. Mnogi
drugi člani TD so tudi imeli privilegij videti enega ali dva
Mojstra. Ta pričevanja so tudi zapisali.
Včasih
se spodbija ta pričevanja, češ da so tisti, ki so videli Njih,
morda sanjali ali pa so imeli privide. Glavni razlog za take namige
je v tem, da smo adepte redko videli, ko so bili tako oni kot mi v
svojih fizičnih telesih. V zgodnjih dneh TD, ko je samo madame
Blavatsky razvila svoja višja čutila, so se mojstri pogosto
materializirali, zato, da so jih lahko vsi videli. Pokazali so se ob
različnih priložnostih. O teh dogodkih boste našli mnoge zapise v
zgodnji zgodovini TD. Seveda Veliki ob materializaciji ni bil v
svojem fizičnem telesu ampak v materializirani obliki.
Mnogi
izmed nas Njih konstantno vidimo v svojih sanjah med spanjem. Ko
odidemo iz fizičnega telesa - v astralno telo jih obiščemo in jih
vidimo v njihovih fizičnih telesih. Medtem seveda nismo v svojih
fizičnih telesih. Zato so ljudje na fizičnem nivoju skeptični o
takih izkustvih. Ljudje potem pravijo: „V tem primeru ste bili vi,
ki niste bili v fizičnem telesu in ste jih videli – morda ste
imeli privide ali pa samo sanje ali pa so tisti, ki so se pojavili
pred vami bili le fenomeni, ki so potem izginili. Kako torej veste,
da so bili to kar vi mislite da so bili?“
Obstaja
nekaj primerov v katerih sta bila tako adept kot tisti, ki ga je
videl, se pravi oba – v fizičnih telesih. To se je zgodilo HPB.
Slišal sem njeno pričevanje, da je nekaj časa živela v samostanu
v Nepalu v katerem je videla tri izmed naših mojstrov v njihovih
fizičnih telesih. Nekateri so v fizičnih telesih večkrat prišli
iz svojih gorskih domovanj v Indijo. Polkovnik Olcott je povedal, da
je videl dva izmed njih ob teh priložnostih. Srečal je mojstra
Moryo in mojstra Koot Humija. Damodar K. Mavalankar, ki sem ga poznal
leta 1884 je srečal mojstra Koot Humija v njegovem fizičnem telesu.
Prav tako v primeru S. Ramaswamierja, gospoda, ki sem ga takrat dobro
poznal. On je fizično srečal mojstra Moryo. O tem lahko berete v
Petih letih Teozofije v članku „Kako je čela našel svojega
guruja“. V podobnih pogojih je W.T. Brown iz Londonske lože prav
tako imel privilegij, da sreča enega izmed Velikih. Prav tako
obstaja ogromno Indijskih pričevanj, ki pa nikoli niso bila zbrana
in urejena. To pa zato, ker so bili tisti ki so jih srečali tako
prepričani v obstoj nadljudi, da se jim ni zdelo vredno zapisati kaj
se je zgodilo.
Sam
vam lahko povem kako sem dvakrat srečal mojstra. Oba sva bila v
fizičnih vehiklih. Eden izmed njih je bil adept ki sem ga v
Življenjih Alcyoneja poimenoval Jupiter. On je zelo pomagal pri
pisanju dela HPBjinega slavnega dela Odstrta Izida. Pomagal ji je ko
je pisala v Filadelfiji in New Yorku. Ko sem živel v Adyarju je bil
tako prijazen, da je mojega spoštovanega učitelja swamija T. Subba
Rowa naprosil, da me pripelje k njemu. Ubogala sva ga in odpotovala k
njemu. Prijazno naju je sprejel. Po zanimivem in dolgem pogovoru sva
imela čast, da sva z njim večerjala. Prenočila sva pod njegovo
streho in tam preživela še del naslednjega dne. Priznati morate, da
ne more iti za iluzijo. Drugi adept, ki sem ga fizično srečal je
bil Mojster Saint Germain, ki ga včasih kličejo tudi princ Rakoczi.
Srečal sem ga v povsem vsakdanjih okoliščinah (ne da bi se
dogovorila kdaj, kot po naključju), ko sem se sprehajal po Corsu v
Rimu. Oblečen je bil kot vsi italijanski gospodje. Odpeljal me je v
vrtove na hribu Pincian. Več kot uro sva sedela in govorila o TD in
delu v njem. Moral bi reči, da je On govoril, jaz pa sem poslušal,
le če me je kaj vprašal, sem mu odgovoril.
Druge
člane bratstva sem srečal v različnih okoliščinah. Enega izmed
njih sem prvič srečal v hotelu v Kairu. Potoval sem iz Indije z HPB
in drugimi in za nekaj časa smo ostali v tem mestu. Vsi smo se
zbrali v sobi HPB kjer smo delali. Sedel sem na tleh in strigel
članke iz časopisov, ki jih je hotela imeti. Sedela je za mizo
blizu mene. Moje levo rame se je dotikalo njene obleke. Videl sem
vrata sobe. Ta se niso odprla. Vendar pa je naenkrat brez kakršnekoli
priprave, stal človek skoraj med menoj in HPB, tako da bi se ga
lahko oba dotaknila. Zmeden sem skočil pokonci. HPB se je ob tem
zelo zabavala in rekla: „Če ne veš dovolj, da te tak dogodek ne
prestraši, potem v okultizmu ne boš prišel daleč.“ Potem me je
predstavila obiskovalcu, ki takrat ni bil adept ampak je bil arhat.
Arhat je eno stopnjo nižje od adepta. Potem je postal mojster Dhjwal
Khul.
Nekaj
mesecev po tem nas je nekega dne obiskal Mojster Morya, ki je zgledal
tako, kot da bi bil v fizičnem telesu. Sprehodil se je skozi sobo v
kateri sem bil, da bi govoril s HPB, ki je bila v spalnici zraven
sobe. To je bilo prvič, da sem ga videl jasno. Takrat še nisem
razvil svojih latentnih sposobnosti do te mere, da bi se spomnil kaj
sem videl v mojem subtilnem telesu. Mojstra Koot Humija sem v podobni
situaciji videl na strehi osrednje zgradbe v Adyarju. Stopal je čez
ograjo kot da se je pojavil iz zraka na drugi strani ograje. Na isti
način sem na tej strehi velikokrat videl tudi mojstra Dhjwal Khula.
To
boste verjetno vzeli kot manj verjetne dokaze, saj se adepti pojavijo
na podoben način kot duhovi. Ker pa sem se od takrat naučil
uporabljati svoje višje vehikle in obiskovati one Velike na tak
način, lahko pričam, da so Tisti, ki so v zgodnjih letih TD prišli
in se materializirali za nas isti Ljudje, ki sem jih od takrat
pogosto videl kako živijo v svojih domovih. Nekateri ljudje pravijo,
da jaz in drugi, ki imajo enaka izkustva le sanjamo, ker so se ti
obiski zgodili medtem ko je telo spalo. Na to lahko odgovorim, da so
potem zelo dosledne sanje, ki se v mojem primeru ponavljajo že 40
let in so jih simultano sanjali mnogi ljudje.
Tisti,
ki želijo zbrati dokaze o teh stvareh se naj obrnejo na zgodnjo
literaturo TD. Če bodo srečali našo predsednico gospo Besantovo
bodo od nje slišali, koliko Onih velikih je ona videla na lastne
oči. Prav tako obstajajo mnogi člani TD, ki bodo prisegli, da so
videli Mojstra. Morda so v meditaciji videli Njegov obraz in kasneje
prišli do dokaza, da je resnično bitje. Veliko dokazov lahko
najdete v „Old diary leaves“ polkovnika Olcotta. Hkrati
priporočam še „Do the brothers exist?“ od A.O. Hume-ja,
človeka, ki je bil visoki javni uslužbenec v Indiji in ki je veliko
sodeloval z našim preminulim podpredsednikom A.P. Sinnetom. To je
bilo objavljeno v knjigi „Hints on esoteric theosophy“. Hume, ki
je bil skeptik z angleško-indijskim pravnim umom se je začel
spraševati ali Bratje obstajajo. (Mojstrom pravimo tudi Bratje, ker
pripadajo velikemu Bratstvu in ker so starejši Bratje človeštva.)
Že takrat je Hume zaključil, da obstaja ogromno pričevanj, da
Bratje obstajajo. Od kar pa je bila knjiga objavljena se je nabralo
še veliko več dokazov, da Bratje res obstajajo.
Ker
poleg fizičnega nivoja vidim še druge nivoje in ker imam še druge
sposobnosti, ki so se razvile iz latentnega stanja, imam vsakodnevne
izkušnje, ki govorijo o dejstvu da poleg človeških bitij obstajajo
še druge vrste bitij. Ta bitja so po stopnji razvoja enaka adeptom
in zato veliko bolj razvita kot mi. Srečujem se z devami ali angeli
in z drugimi, katere vidim, da so daleč nad vsemi nami v vseh
pogledih.
Ker
sem v svojem razvoju prišel do točke, na kateri sem lahko
komuniciral z adepti, sem jih seveda vprašal z vsem spoštovanjem
kako so dosegli to stopnjo razvoja. Vsi so zelo usklajeno odgovorili,
da so še nedolgo tega stali tam kjer zdaj stojimo mi. Oni so bili
nekoč del navadnega človeštva in povedali so nam, da bomo mi
sčasoma postali taki kot so oni sedaj. Vse skupaj je sistem
evolucije, ki ima svoje stopnje Življenja, ki se širi vse višje,
tako daleč da mu mi ne moremo slediti – do samega Boga.
Tako
kot obstajajo stopnje v zgodnji evoluciji – rastlinsko kraljestvo
nad mineralnim, živalsko nad mineralnim in človeško nad živalskim
– tako tudi obstaja meja med človeškim kraljestvom in tistim
kraljestvo nad njim. Nad človeškim kraljestvom obstaja kraljestvo
Superljudi (nadljudi).
Pri
prejšnjem študiju tega sistema evolucije smo se naučili, da je
človek sestaljen iz treh delov: telo, duša in duh. Vsakega izmed
teh treh pa potem lahko še naprej razdelimo. To definicijo je pred
2000 leti podal sveti Pavel. Duh ali monada je dih Boga (beseda duh v
latinščini „spiro“ pomeni dih). Duh ali monada je božanska
iskra, ki je resnični človek. Bolj pravilno bi bilo če bi monado
opisali kot nekaj kar lebdi nad človekom, kot ga poznamo mi. Načrt
razvoja monade je v njenem spustu v materijo. Skozi ta spust pa mora
pridobiti jasne in natančne materialne podrobnosti. Kolikor smo
sposobni videti, se ta Monada ne more spustiti na naš sedanji nivo.
Ona se ne more direktno spustiti na fizični nivo v katerem mi
mislimo in delamo. To je verjetno zaradi tega, ker se frekvenci
monade in fizičnega nivoja tako zelo razlikujeta. Zato obstajajo
stanja in nivoji med tema dvema nivojema. Na katerem nivoju obstaja
ta božanska iskra ne vemo, saj je daleč od našega dometa. Najnižja
manifestacija monade, ki bi jo lahko imeli za njeno refleksijo, se
spusti v najnižje kozmične nivoje, kot je opisano v „Textbook of
theosophy“.
Ponavadi
govorimo o sedmih nivojih obstoja, ki so podnivoji najnižjega,
kozmičnega nivoja, ki ga v naših knjigah imenujemo Prakriti. To je
fizični nivo kozmosa. Monada se lahko spusti v drugi podnivo (ki ga
zato imenujemo nivo monade), ni pa se sposobna spustiti nižje od
tega. Da pa bi vzpostavila potreben stik z še bolj gosto materijo,
spusti delček sebi skozi dva celotna nivoja in ta delček imenujemo
ego ali duša.
Božanski
duh, ki je visoko nad nami, le lebdi nad nami. Duša, ki je majhen in
delni predstavnik Duha (To je videti kot, da Monada iztegne ognjeni
prst navzdol in na koncu tega prsta je duša) se ne more spustiti pod
najvišji nivo mentalnega nivoja (ki je peti nivo če štejemo od
zgoraj navzdol, fizični pa sedmi ali najnižji). Duša mora prav
tako zato, da bi segla do še nižjega nivoja spustiti majhen delček
nje same nižje. Ta delček postane osebnost kot jo poznamo mi. Ta
osebnost, za katero vsak človek misli, da je on sam je v resnici le
delček delčka.
Vsa
evolucija skozi nižja kraljestva je le priprava za razvoj te
človeške konstitucije. Žival ima med svojim življenjem na
fizičnem nivoju (in še nekaj časa na astralnem nivoju) svojo dušo,
ki je tako individualna in ločena kot človeška. Vendar pa ko žival
konča svoje astralno življenje se ta duša ne reinkarnira spet v
enem telesu ampak se vrne v nekakšen rezervoar materije duše, ki se
v naših knjigah imenuje skupinska duša. Ta skupinska duša je kot
vedro vode, ki skrbi za potrebe večih živali iste vrste -recimo
dvajsetih konjev. Med svojim življenjem konj naleti na mnoga
izkustva, ki spremenijo njegovo dušo in iz katerih se nauči svojih
lekcij. Te izkušnje lahko primerjamo z različnimi vrstami barve, ki
jo izlijemo v mali kozarec vode. Ko konj umre se vodo iz kozarca
prelije v večje vedro. Barve, ki jih je konj nabral se razširijo
skozi celotno vedro. Ko se rodi naslednji konj iz iste skupinske duše
se iz vedra z vodo zanj napolni drug kozarec vode. Očitno je da ni
možno vzeti povsem istih kapljic, ki so tvorile dušo prejšnjega
konja. (O detajlih tega procesa govori „Textbook of theosophy“).
Ko
se žival dovolj razvije, da postane človek, to pomeni da na koncu
njenega življenja njena duša ne bo izlita nazaj v skupinsko dušo
ampak bo ostala ločeno bitje. V tem trenutku se zgodi nekaj zelo
zanimivega in lepega. Snov duše, voda v kozarcu, postane vehikel za
nekaj veliko višjega in namesto da bi delovala kot duša, je duša v
njo vdihnjena. Na fizičnem nivoju nimamo dobre analogije s tem
procesom. Lahko pa si predstavljamo da načrpamo zrak v vodo pod
zelo visokim pritiskom in tako dobimo sodavico (vodo z mehurčki). Če
sprejmemo ta simbolizem, potem postane voda, ki je bila prej živalska
duša, sedaj kavzalno telo človeka. Zrak ki ga načrpamo v vodo je
ego o katerim sem govoril že prej – to je človeška duša, ki je
le delna manifestacija božanskega duha. Ta spust duše v antični
mitologiji simbolizira grška ideja Crater-ja ali čaše in
srednjeveška zgodba o svetem gralu. Gral ali čaša je izpopolnjen
rezultat nižje evolucije v katerega se nalije vino božanskega
življenja, zato, da bi se rodila človeška duša. To kar je bila
prej živalska duša, postane v primeru človeka kavzalno telo, ki
obstaja na višjih nivojih mentala kot stalen vehikel, ki ga
naseljuje ego ali človeška duša. Vse do sedaj naučeno v evoluciji
se prenese v ta novi center življenja.
Evolucijo
te duše sestavlja postopno vračanje na višji nivo pod monadičnim.
S seboj duša nosi rezultate svojega spusta v obliko, izkušnje ki
jih je pridobila in kvalitete ki jih je razvila. Fizična telesa vseh
nas so popolnoma razvita. Zaradi tega se smatra, da smo jih
premagali. Fizično telo bi moralo biti popolnoma pod kontrolo duše.
Med višjimi rasami sedanjega človeštva je temu tako. Telo pa še
vedno včasih za kratek čas malo podivja. Astralno telo je tudi
popolnoma razvito, vendar ni še niti približno pod popolno
kontrolo. Tudi v rasah katerim pripadamo so ljudje, ki so žrtve
svojih emocij. Namesto da bi ljudje vladali popolnoma svojim
astralnim telesom, vse prevečkrat dovolijo, da astralna telesa
vladajo njim. Dopuščajo, da njihova čustva podivjajo, tako kot
podivjani konj ki zdivja in odnese jezdeca tja kamor si on ne želi
iti.
Ugotovimo
lahko, da je med vsemi naprednimi ljudmi v sedanjem času fizično
telo popolnoma razvito in ga človek v večjem delu kontrolira.
Astralno telo je tudi popolnoma razvito vendar ga človek še ne
kontrolira povsem. Mentalno telo je v procesu evolucije zato njegova
rast še ni dokončana. Človek mora prehoditi še dolgo pot do
točke, ko si bo duša popolnoma podredila fizično, astralno in
mentalno telo. Ko se bo to zgodilo se bo nižji jaz absorbiral v
višji jaz in duša bo dominirala nad človekom. Čeprav človek še
ni popoln, so različni vehikli harmonizirani do te mere, da imajo le
en cilj.
Do
te točke je duša vse bolj kontrolirala svoje vehikle, dokler se oni
niso zlili z dušo. Sedaj pa monada začne dominirati nad dušo.
Nastopil bo čas ko bosta tako kot sta postali eno duša in osebnost
na svoj način postali eno duša in monada. To je združenje ega z
monado. Ko je to doseženo je človek dosegel cilj svojega spusta v
materijo – postal je superčlovek, adept.
Zdaj
prvič je vstopil v resnično življenje. Njegov celoten proces
evolucije (skozi nižja kraljestva in skozi človeško kraljestvo do
doseganja adeptstva) je le priprava na resnično življenje duha, ki
se začne šele, ko človek postane več kot človek. Človeštvo je
zadnji razred šole tega sveta. Ko človek dokonča ta trening preide
v resnično življenje, življenje slave Duha, v življenje Kristusa.
Kaj to je nam je le malo znano, čeprav vidimo nekatere izmed tistih,
ki podelijo to življenje. To življenje ima slavo in se sveti tako,
da ni z ničemer primerljivo in ga mi ne moremo dojeti. Kljub temu pa
je to živo dejstvo. To da ga mi sami dosežemo je gotovo in temu se
ne moremo izogniti pa četudi bi se hoteli. Če delujemo sebično in
če delujemo proti toku evolucije, lahko upočasnimo naš razvoj, ne
moremo pa ga dokončno ustaviti.
Ko
je končal z človeškim življenjem, popoln človek ponavadi odvrže
svoja različna materialna telesa. Obdrži pa sposobnost da zopet
ustvari ta telesa, če bi jih potreboval pri svojem delu. V večini
primerov človek, ki doseže ta nivo ne potrebuje več fizičnega
telesa. On ne ohrani ne astralno, ne mentalno in ne kavzalno telo
ampak trajno živi na svojem visokem nivoju. Kadarkoli se mora
ukvarjati z nižjim nivojem mora ustvariti začasni vehikel, ki
pripada temu nivoju, saj lahko samo skozi materijo tega nivoja pride
v stik s tistimi, ki živijo na tem nivoju. Če hoče fizično
govoriti z ljudmi, mora naseliti fizično telo. On se mora vsaj delno
materializirati, drugače ne more govoriti. Prav tako je če hoče
spraviti impresijo v naš um, mora naseliti mentalno telo. Kadarkoli
mora naseliti nižji vehikel je to sposoben narediti, vendar ga
uporablja samo začasno.
Izpopolnjeni
ljudje lahko nadaljujejo s svojim razvojem po sedmih poteh. Te poti
bomo obravnavali v kasnejših poglavjih. Svet v veliki meri vodi in
usmerja bratstvo adeptov, kateremu pripadajo naši mojstri. Študentje
Teozofije o mojstrih razmišljajo precej napačno. Velikokrat jih
razumejo kot veliko samostansko skupnost, ki živi skupaj na nekem
skrivnem kraju. Včasih jih razumejo kot angele in mnogi teozofi so
mislili, da so vsi mojstri Indijci ali pa da vsi živijo na
Himalajah. Nobena izmed teh hipotez ni resnična. Obstaja veliko
bratstvo in njegovi člani so v stalni medsebojni komunikaciji. Toda
oni komunicirajo na višjih ravneh in ni nujno da živijo skupaj. Te
velike brate imenujemo tudi Mojstri modrosti. Del njihovega dela je,
da so pripravljeni vzeti v uk učence in jih učiti. Vendar to izvaja
le manjšina teh popolnih ljudi.
Adepti
imajo mnoge prelepe moči. Te se pojavijo kot del naravnega razvoja
iz sposobnosti, ki jih imamo že mi. Razlika je samo v tem, da imajo
te sposobnosti razvite v veliko večji meri. Mislim, da je tista
razlika med adeptom in navadnim človekom v tem, da on na vse gleda
iz popolnoma drugačnega zornega kota. V njem ni namreč niti sledi
misli o njemu samem, teh misli pa je ogromno v navadnem človeku.
Adept je izničil svoj nižji jaz in ne živi zase ampak za druge. Na
način, ki ga lahko samo on razume je to vse- drugi – njegov
resnični jaz. On je dosegel stopnjo na kateri ni nobene napake v
karakterju, ni nobene misli ali čustva za osebni, ločeni jaz.
Njegov edini motiv je v tem da pomaga napredovanju evolucije in da
deluje v harmoniji z Logosom, ki usmerja to evolucijo.
Verjetno
je naslednja zelo pomembna karakteristika njegov vsestranski razvoj.
Mi vsi smo nepopolni. Nihče izmed nas ni dosegel najvišje stopnje
razvoja v nobeni smeri. Celo veliki znanstveniki in svetniki so
dosegli visok nivo le v eni smeri, druge smeri razvoja pa so še
nerazvite. Vsi mi imamo v lasti semena različnih lastnosti, ki pa so
vedno le delno prebujene. Ena lastnost je prebujena veliko bolj kot
druga. Adept pa je vsestranski človek. To je Človek katerega
ljubezen in sočutje sta popolna. Njegov intelekt pa je nekaj tako
visokega, da mi tega ne moremo dojeti. Njegova duhovnost je prelepa
in božanska. On stoji nad vsemi ljudmi, ki jih mi poznamo zaradi
dejstva da se je razvil do konca.
Drugo
poglavje: Fizična telesa Mojstrov
Med
študenti Teozofije je veliko nejasnosti glede Mojstrov. Morda vam bo
pomagalo če vam opišem kako vsakdanje je njihovo fizično življenje
in kakšen je njihov izgled. Ne obstaja nobena fizična značilnost,
po kateri bi lahko adepta brez pomote lahko ločili od drugih ljudi.
Adept vedno pusti vtis, je plemenit, časten, svet in miren. Kdorkoli
bi srečal Njega bi zagotovo zaznal, da se nahaja v prisotnosti
izrednega človeka. Mojster je močan a tih človek, ki spregovori le
kadar ima pred seboj določen cilj, da ohrabri, pomaga ali posvari.
On je prekrasno miroljuben in poln dobrega smisla za humor. Ta humor
je vedno prijazne vrste, ki nikoli ne prizadane ampak vedno
življenjske probleme naredi nekoliko lažje. Mojster Morya je nekoč
dejal, da ni možno napredovati po okultni Poti, brez smisla za
humor. Vsi adepti, ki sem jih srečal so imeli smisel za humor.
Večina
izmed njih je izredno lepega videza. Njihova fizična telesa so
praktično popolna, saj živijo v popolni poslušnosti zakonov
zdravja. Še več, njih nikoli nič ne skrbi. Vsa njihova zla karma
je bila že davno izčrpana in zato je njihovo fizično telo popolni
izraz Augoeidesa, ali slavnega telesa ega, kot to dovoljujejo
omejitve fizičnega telesa. Zato ni le trenutno fizično telo adepta
samo izjemno lepo, ampak je vsako novo telo, ki bi ga prevzel v svoji
naslednji inkarnaciji popolna reprodukcija starega telesa, z
upoštevanjem rasnih in družinskih značilnosti. Ker so osvobojeni
karme jim to daje popolno svobodo pri izbiranju novega telesa –
glede dežele, rase ki si jo izberejo zaradi dela ki ga morajo
opraviti. Za njih narodnost njihovega telesa ni pomembna.
Če
hočemo vedeti ali je določen človek adept, je nujno, da vidimo
njegovo kavzalno telo. Kavzalno telo adpeta je namreč veliko večje
kot kavzalno telo navadnega človeka in v njem so barve razporejene v
koncentričnih krogih, kot je to prikazano do določene mere na
ilustraciji kavzalnega telesa arhata (slika 26) v Man visible and
invisible.
Naj
vam na kratko opišem določeno dolino v Tibetu, kjer trenutno živijo
trije Veliki – mojster Morya, mojster Koot Humi in mojster Djwal
Kul. Mojstra Morya in Koot Humi sta naseljena v hišah, ki si stojijo
nasproti v ozki dolini. Pobočja te doline so poraščena z borovci,
na dnu pa teče majhen potok. Poti tečejo mimo njihovih hiš in se
sekajo na dnu doline, kjer je majhen mostiček. Blizu mosta je ozki
prehod, ki vodi do sistema razširjenih podzemnih dvoran v katerih je
okultni muzej, katerega varuh je mojster Koot Humi. Varuje ga v imenu
velikega Belega bratstva.
Vsebina
tega muzeja je zelo različna. Muzej prikazuje celoten proces
evolucije. Tukaj obstajajo podobe vseh tipov ljudi, ki so živeli na
tem planetu, v naravni velikosti. Od orjaških Lemurijcev, do
pigmejcev, ki so ostanki še bolj zgodnjih ras. Modeli v alto-rilievo
nam prikazujejo vse različice površine zemlje – stanje pred in po
veliki kataklizmah, ki so docela spremenile površino zemlje. Veliki
diagrami prikazujejo migracije velikih ras sveta, in natančno
prikazujejo kako daleč so se razširii iz svojih izvorov. Drugi
podobni diagrami so posvečeni vplivom različnih religij sveta.
Prikazujejo kje so te religije izvajali v vsej čistosti in kje so se
te religije pomešale z ostanki drugih religij in se zaradi tega
popačile.
Izjemno
živi kipi velikih vodij in učiteljev že dolgo pozabljenih ras so
na ogled tukaj. Prav tako različni predmeti povezani z pomembnimi,
pa tudi z nezaznanimi napredovanji določenih civilizacij so
ohranjeni za raziskovanje zanamcev. Tukaj lahko vidimo originalne
rokopise, ki so zelo starodavni. Najdemo lahko rokopis gospoda Bude v
njegovem zadnjem življenju kot princa Sidarte in spet drugega od
Gospoda Kristusa, med njegovim življenjem v Palestini. Tukaj hranijo
prekrasen original knjige Dzyan, katerega opisuje HPB v uvodu v Tajno
doktrino. Tukaj lahko najdemo tudi čudne rokopise, ki so iz drugih
svetov. Prav tako lahko vidimo slike različnih živali in rastlin.
Nekatere izmed teh poznamo kot fosile, večine pa si današnja
znanost ne zmore predstavljati. Učenci lahko tukaj proučujejo tudi
modele nekaterih starodavnih mest iz oddaljene in pozabljene
preteklosti.
Vsi
kipi in modeli so obarvani prav tako kot originali. Opazimo lahko, da
je bila zbirka sestavljena namenoma zato da bi zanamcem prikazala
točne stopnje evolucije skozi katere je šla civilizacija tistega
časa. Tako so tukaj namesto nepopolnih fragmentov (kot je to pogosto
v naših muzejih) prikazane v vseh primerih namenoma poučne serije
prezentacij. Prav tako tu najdemo modele različnih strojev, ki so
jih razvile različne civilizacije. Prav tako najdemo podrobne in
obširne ilustracije o vrstah magije, ki so jih uporabljali v
različnih zgodovinskih obdobjih.
V
predsobi, ki vodi do teh ogromnih dvoran so žive podobe tistih
učencev Mojstra Morye in Koothumija, ki so trenutno na preizkušnji.
Pot preizkušnje bom opisal v naslednjem poglavju. Te podobe so
postavljene ob zidu in imajo obliko kipcev in so popolne predstavitve
učencev, ki jih predstavljajo. Vendar niso vidne fizičnim očem,
saj je najnižja materija iz katere so zgrajeni eterična.
Zraven
mostu je majhen tempelj, ki ima stolpiče, ki imajo tako obliko kot
stolpiči v Burmi. Tja gredo vaščani darovat sadje in rože,
prižgat kadilo in recitirat Panča Silo. Poleg potoka je potka, ki
vodi v dolino. Iz vsake hiše mojstra je moč videti drugo hišo
mojstra. Obe hiši sta nad mostom, vendar ne vem če lahko hiši
vidite iz mosta ker dolina zavije. Če gremo po potki po dolini
navzgor mimo hiše mojstra Koothumija, pridemo do velikega kupa
kamnov. Če gremo še naprej ne vidimo več soteske, ker zavije. Če
gremo še naprej, se soteska odpre v planoto na kateri je jezero, v
katerem se je po tradiciji kopala HPB. Zanjo je bilo precej mrzlo.
Soteska je zavarovana in gleda proti jugu. Čeprav je okoliška
dežela zasnežena, v okolici hiš mojstrov nisem videl snega. Te
hiše so iz kamna in močne.
Hiša
mojstra Koothumija je razdeljena na dva dela in med njima je prehod.
Ko stopimo skozi prehod, prva vrata na desni vodijo do glavne sobe
hiše v kateri ponavadi sedi naš mojster. Ta soba je velika in ima
visoke strope (50 čevljev krat 30 čevljev). To je bolj dvorana kot
soba. Zaobsega celoten prednji prostor hiše. Naprej od te sobe sta
dve skoraj kvadratni sobi. Eno izmed njih mojster uporablja za
knjižnico, eno pa za spalnico. To vse skupaj so sobe, ki jih mojster
uporablja za osebno rabo in ob njih je še veranda. Druga stran hiše,
levo od prehoda je razdeljena v manjše sobe in pisarne. Nikoli jih
nisem podrobno pregledal.
Velika
soba ima velika okna. Tako na začetku kot na koncu. Oken je toliko,
da človek skoraj lahko vidi panoramsko sliko. Pod okni pa po celi
dolžini teče klop na katero se je moč usesti. Tam je tudi za to
deželo nenavaden odpri kamin. Postavljen je tako, da ogreva vse tri
sobe. Ima zanimive železne dele, ki so unikatni na Tibetu. Nad
odprtino tega ognjišča je polica. Zelo blizu je mojstrov naslonjač,
ki je iz zelo starega izrezbarjenega lesa. Naslonjač se povsem
prilega mojstru in zato niso potrebne nobene blazine. Po sobi so
razporejene mize in sofe, večinoma brez hrbtov in v enem kotu je
klaviatura mojstrovih orgel. Strop je visok kakih 20 čevljev.
Prelepo je oblikovan v izrezljane žarke, ki se prelijejo v okrasne
točke kjer se žarki srečajo in razdelijo strop v različne dele.
Tu je še okno, ki ima na sredini steber, ki je gotskega stila,
vendar brez stekla – pred pisarno. Podobno okno je v spalnici.
Spalnica je zelo preprosto opremljena. V njej je navadna postelja, ki
sloni na dveh lesenih konstrukcijah, ki so pritrjene v zid (ena izmed
teh je izrezljana v obliko levove glave, ena pa v obliko slonove
glave). Kadar mojster postelje ne uporablja posteljo pospravi ob zid.
Knjižnica
je lepa in v njej je na tisoče del. Ob zidovih so knjižne police
vse do stropa. Na njih so knjige v mnogih jezikih. Nekaj je modernih
evropejskih del, na vrhu pa so police namenjene rokopisom. Mojster je
velik lingvist. Poleg tega da zelo dobro pozna angleški jezik, prav
tako dobro pozna tudi Francoščino in Nemščino. V pisarni je tudi
pisalni stroj, katerega je mojstru dal eden izmed njegovih učencev.
O
mojstrovi družini vem zelo malo. Obstaja gospa, ki je očitno učenka
in ki jo mojster kliče „sestra“. Če je ona res njegova sestra
ali ne, tega ne vem. Možno je tudi da je nečakinja ali sestrična.
Videti je precej starejša od njega, vendar zaradi tega še ni
izključen omenjeni odnos. Že dolgo časa mojster kaže ista leta.
Do določene mere ona spominja na njega. Enkrat ali dvakrat je prišla
na srečanje, ko se je zbralo več ljudi. Vendar pa je njeno glavno
delo skrb za gospodinjstvo in vodenje služabnikov. Med njimi sta
starejši moški in njegova žena, ki že dolgo služita mojstru.
Onadva ne vesta nič o pravi identiteti svojega zaposlovalca.
Smatrata ga za prizanesljivega in milostnega pokrovitelja. Od tega da
mu služita veliko dobita.
Mojster
ima velik vrt. Prav tako poseduje veliko zemljišče in zaposljuje
delavce, ki ga obdelujejo. Zraven hiše so cvetoči grmi in cvetje,
ki prosto raste. Na vrtu je majhen potok in v njem slap preko
katerega vodi mostiček. Tukaj mojster pogosto sedi, ko pošilja
tokove misli in blagoslova nad svoje ljudi. Naključnemu opazovalcu
bi se zdel to prizor človeka, ki sedi brezdelno in opazuje naravo in
posluša ptičje petje in padanje vode. Včasih pa sedi v svojem
velikem naslonjaču in kadar ga ljudje vidijo tam, vedo da ga ne
smejo motiti. Oni ne vedo kaj on zares počne, vendar predvidevajo,
da je v samadhiju. Dejstvo, da ljudje na vzhodu razumejo to vrsto
meditacije in jo spoštujejo je morda eden izmed razlogov zakaj
adepti raje živijo na vzhodu kot pa na zahodu.
Mojster
večji del dneva presedi v meditaciji. Poleg tega pa ima še veliko
drugega dela. On je skladal nekaj glasbe in napisal nekaj tekstov.
Zanima ga tudi razvoj fizične znanosti, čeprav je to področje
drugega mojstra.
Občasno
mojster Kuthumi jaha na velikem rdeče-rjavem konju in kadar imata
isto delo, ga spremlja mojster Morya, ki vedno jaha na prelepem belem
konju. Naš mojster redno obiskuje nekatere samostane in včasih gre
na dolgo pot do samostana visoko v hribih. Med opravljanjem svojih
dolžnosti je kot kaže njegova glavna telovadba. Včasih pa hodi z
mojstrom Djwal Kulom, ki živi blizu vrha iz katerega je moč videti
jezero.
Včasih
naš mojster igra na orgle, ki so v veliki sobi v Njegovi hiši. Te
orgle so izdelali po njegovih navodilih v Tibetu. To je kombiniran
piano z orglami. Ima tako klaviaturo kot je na zahodu in tako lahko
igra vso našo zahodno glasbo. Ta inštrument ni podoben ničemur kar
sem do sedaj videl. Ima dve sprednji strani. Lahko se ga igra iz
dnevne sobe ali pa iz pisarne. Klaviature pa lahko uporabljamo
posebej ali pa skupaj. Orgle lahko s pedali igramo iz dnevne sobe. Z
določenim mehanizmom pa lahko povežemo mehanizem klavirja z
mehanizmom orgel tako da igrata istočasno. Tako klavir uporabimo kot
dodatek k orglam.....
