“Ženska moč, Boginja v nas ni nekaj
krhkega
in neizkušenega – ni izum privilegirane
ženske
ali beg New Age elite.
Smo
močne in starodavne. Prestale
smo
preizkušnjo milijonov let ledu in
ognja.
Zavrtele smo se na velikanskem
kolesu
bolečin in lepote... vrnile smo se,
da
zopet povemo našo zgodbo...«
Tako
je zapisala Barbara Mor leta 1990
skupaj
s soavtorico Monico Sjöö, ko je
predstavila
knjigo »The great Cosmic
Mother,
Rediscovering the Religion of
the
Earth« (Velika kozmična mati, Ponovno
odkrivanje
religij zemlje).
Vračamo
se, da bi znova povedale zgodbo,
ki
govori o nas, o ženskem duhu. Boginja
v
nas se ponovno dviga iz megle
pozabljanja,
po obdobju vztrajnosti in
preživetju
več tisoč let trajajoče patriarhalne
družbe...
tako nekako. Vedenju, ki ga imamo, preti
nevarnost;
nevarnost za katero mnogi smatrajo, da prihaja
iz
naših lastnih krogov.
Nevarnost
New Age-a, raznih avtorjev in gurujev, ki govorijo
o
vzponu in transcedenci človeške forme in zlitju v eno
z
našim »svetlobnim telesom« in podobnimi koncepti. Nevarnost
tistih,
ki nam posredujejo razne sodobne ideje in
podobe
o Boginji. Njihov jezik ni jezik Zemlje, ampak jezik
dualnosti,
ki nas je vklenil za celo tisočletje.
V
žeji po ponovnem vzponu svete ženskosti, v naši radosti,
da
bi se ta podoba vrnila v človeško zavest, smo si jo mnoge
izmed
nas začele predstavljati po vse bolj popularni New
Age
obliki in opisovanju. Naša povezava z Boginjo postaja
omejena
in iztrgana iz njenih korenin v globini temačnega
nedrja
zemlje. Postala je predmet »intelektualizacije«, narejen
po
podobi svetlobe in logike in zopet nas vzpodbujajo,
da
ne razmišljamo.
Preden
nadaljujem, naj poudarim, da nimam nič proti New
Age-u.
Spoštujem različne interpretacije te besede in prav
tako
spoštujem različne predstave Boginje. Posvariti vas želim
pred
trendom znotraj New Age-a oz. načinom razmišljanja,
ki
postavlja svetlobo nad temo. Še huje, posvariti vas
želim
pred trendom, ki popolnoma ignorira temo in predstavlja
Boginjo
v stereotipni podobi ženske. Boginja je tako
svetloba
kot tema, je brez vmesne meje, prav tako kot smo
mi,
in če zanemarjamo eno plat nje,
škodujemo
sami sebi.
V
letu 1992 je prečudovita umetnica,
raziskovalka
in aktivistka Boginje, Monica
Sjöö,
objavila knjigo »New Age
and
Armageddon: The Goddess or
the
Gurus – Toward a Feminist Vision
of
the Future« (ponovno objavljeno
pod
naslovom »Return of the Dark/Light
Mother«),
kot odgovor na nevarne
posledice
New Age gibanja. V gibanju
je
videla, da se napačno predstavlja
Boginjo
in zemljo. Prepogosto se poudarja
potreba,
da se moramo razvijati,
iti
v višje sfere in pustiti zemljo za sabo.
To
pa je popolno nasprotje sporočila
Boginje,
ki nas prosi, da z njo slavimo
v
fizični obliki, v tej inkarnaciji na tem
prečudovitem
planetu. Monica omenja
Sir
George Trevelyan-a, ki ga mnogi
smatrajo
za »Začetnika New Age Gibanja«. Sir Geroge
govori
o bitki med silami svetlobe in teme na kozmičnem
in
človeškem nivoju. Omenja bitko, ki jo vodi Kristus z arhangelom
Mihaelom,
»morilcem zmajev«, kjer zmaj predstavlja
temo,
podzemlje - energijo Boginje zemeljskega
zmaja.
Boginja
je v mnogih kulturah povezana s kačo ali z zmajem.
Bitka
moških, patriarhalnih »sil luči«, ki nad »Njo«
dobijo
premoč, odmeva v zgodbah kot je Adam in Eva,
kjer
Evo zapelje kača. Eva ugrizne v jabolko modrosti in
nasprotuje
navodilom moškega Očeta Boga (jabolko kot
simbol
Boginje). Druga zgodba o Ateni, pravi, da je bila
Atena
rojena iz glave Zeusa in ne iz trebuha matere. Atena
je
bila nekdaj eno z meduzo, ki je imela kačjo glavo.
Namesto,
da bi zmagoslavno nosile oklep kričeče glave,
nas
ponovno prisilijo, da ubijemo del sebe. Od nas se pričakuje,
da
proslavljamo, ne da žalujemo za izgubljenim.
Z
izgubo pa potajamo šibkejše. Ravno z brezpogojnim
sprejemanjem
vseh aspektov ženskosti in Boginje znotraj
nas,
lahko zopet postanemo popolne. Nazaj zahtevamo
meduzine
lovke in smo ponosne, da jih imamo, kot manifestacijo
vsega,
kar pomeni biti ženska. Mogoče se bo
takrat
tok proti ženskosti preusmeril.
Bitko
med kačo in patriarhalnimi silami luči predstavlja
tudi
Apolov prevzem preročišča boginje zemlje - Gaie v
Delphiju
med enajstim in devetim stoletjem p.n.š. Sodeč
po
mitu je Apolon ubil zmaja Phyton-a, oraklja, ki je varoval
Delphi
in bil hči boginje Gaje, ponekod predstavljen
kot
njen sin. V nekaterih zgodbah opisujejo, da je Apolon
ujel
zmaja. Apolona v vlogi Sv. Mihaela predstavijo kot
zmagovalca,
ki je ubil »temačnega« zemeljskega zmaja!
Tim
Ward v svoji knjigi »Savage Breast: A Man's Search for
Goddess«
navaja Himno Pythian Apolonu, napisano okoli
650
p.n.š., v kateri je Apolon bahavo ukazal: »Zgnij tukaj
in
zdaj, na tej zemlji, ki hrani ljudi... in tako je sveta moč
sonca
strohnela zemeljskega zmaja na tistem mestu. Zato
se
kraj imenuje Pytho oz. Delphi (kar v prevodu pomeni
razpadati).
V
jeseni in pozimi opazimo razpadanje vse naokoli nas. To
obdobje
predstavlja najsvetejši del poslednje faze cikla, ki
je
hkrati najbolj osramočen aspekt Boginje. Mar smo pozabili,
da
brez razpadanja ni ponovnega rojstva? Razpadanje
je
transformacija in predstavlja magično delovanje zemlje.
Če
obrnemo hrbet razpadanju, blatu in gnoju, obrnemo
hrbet
zemlji in Boginji. Monoteistična verstva nam skušajo
odvrniti
pozornost od razpadanja in smrti. Obljubljajo
večno
življenje v nebesih oz. nekih drugih svetlobnih kraljestvih
daleč
stran od zemlje, če se bomo pravilno obnašali.
Namesto,
da bi izkazali čast temnemu podzemlju in
prednikom.
Apolon je v resnici poskušal najti mir in čistost
uma.
Dogodek uničenja zmaja in njegovo razpadanje je
bilo
večkrat uprizorjeno in se slavi že več tisoč let.
Monoteistična
patriarhalna verstva nam že od nekdaj skušajo
uničiti
povezavo z zemljo in njenimi cikli. O zemlji govorijo
kot
o orodju/stroju, o človeku pa kot o superiornem
bitju,
ločenem od zemeljskih procesov. V Veliki Britaniji
imamo
900 krogov, narejenih iz kamna (starodavna svetišča).
Hodimo
po zemlji, ki so jo skozi tisočletja oblikovali
naši
predniki. To je nit, ki nas vse povezuje s sveto zemljo
našega
rojstva in/ali našega srca. Kljub vsemu so nas zaradi
različnih
motivov moči, kontrole, pohlepa, patriarhalnosti,
največkrat
s pomočjo monoteističnih verstev skušali
prepričati,
da med nami in zemljo ni povezave. Prispodoba,
ki
jo uporabljajo za zemljo, je prispodoba zapora, ne
pa
matere in zaščitnice. Sprašujem se, če temu ne bi bilo
tako,
ali bi lahko sprejeli, da jo uničujemo in posledično
uničujemo
sami sebe? Smohalla a Nez Perce, Indijanka iz
vzhodnega
dela Združenih držav, je v knjigi »The Great
Cosmic
Mother« zapisala takole:
≫Od
mene prosite, da zaorjem v zemljo. Naj vzamem nož in
razrežem
prsi moje matere?≪
Ali
smo na zahodu res postali tako ločeni od Zemlje, da
več
ne hrepenimo po materinih prsih?
V
letu 2002 sem potovala v Gojo in Karnatako v Južno Indijo
na
srečanje Boginje. Peljali smo se z mini busom. Pot
je
vodila visoko v gore. Pripeljali smo se do templja ob cestišču
in
tam ustavili, kot to naredi večina voznikov, da se
zahvalijo
duhovom. Izstopila sem iz mini busa in se ozrla
naokoli.
V daljavi sem videla prelepo modro zeleno hribovje,
ki
me je spominjalo na žensko, ki leži na hrbtu. V tistem
trenutku
sem v srcu in drobovju začutila nasilje, ki ga
morajo
izvajati nad človeštvom, da nam lahko odvzamejo
povezavo
z zemljo, na kateri so živeli in umirali naši predniki.
To
nasilje je lahko fizično ali psihološko, zavedno ali
nezavedno,
lahko je kombinacija vsega. Dejstvo je, da gre
za
nasilje. Govor o transcedenci človeške oblike in zapuščanju
zemlje
je le še naslednji korak, ki nas odzemljuje od
planeta,
kjer smo rojeni. Gre za filozofijo nasilja nad nami. S
poudarkom
zgolj na razsvetljenstvu in s plitvim pojmovanjem
lepote
v odnosu do Boginje, nas New Age oddaljuje
od
zemlje in nadaljuje proces, ki sega tisočletja nazaj.
Mnogo
je teorij o začetku procesa ločevanja od Boginje.
Nekateri
pravijo, da se je začelo s silnimi Indo Evropskimi
bojevniki,
ki so česali zahod in si s silo prisvojili nežnejše
matriarhalne
kulture, ki so obstajale pred njimi. Vendar
tudi
ta teorija vzpodbuja dualnost – matriarhat proti patriarhatu,
ženske
proti moškim. To nam ni v pomoč, ko se
želimo
odmakniti od razdvojevanja, ki je prisotno v naši
družbi
in psihi. Kar vemo oz. dojemamo intuitivno je, da
so
bile prve kulture »materinske« (jedro je bilo v ženskosti)
iz
razlogov, ki se še vedno pojasnjujejo. Ta holističen način
bivanja
si je patriarhalni sistem nasilno prisvojil. Vemo, da
so
vsa monoteistična verstva zrasla na osnovi patriarhalnega
sistema,
ki še vedno traja in vlada. New Age v mnogih
primerih
dela isto.
New
Age na začetku ni priznaval Boginje. Je bila mogoče
preveč
zemeljska in povezana s cikli rojstva in smrti? V
knjigi
»New Age and Armagedon«, napisani pred 15 leti, se
Monica
Sjöö z žalostjo spominja ritualov, ki se jih je udeležila
v
krajih kot je Glastonbury. Takrat Boginje niti omenili
niso.
Ko je med ritualom predlagala, da se zahvalijo tudi
Boginji,
so jo organizatorji, ki so bili običajno moški, zavrnili
kot
da ne bi nikoli slišali o njej.
Kljub
zavrnitvi se Boginja ni pustila ignorirati. Vztrajala je in
je
rasla. Njene prisotnosti ne more zanemariti nihče, ki sledi
alternativni
duhovni poti. Namesto, da bi objeli Boginjo
in
vse njene podobe, ji pustili ravnotežje med svetlobo in
ognjenim
ubijalcem zmaja, ki ima prav tako svoje mesto v
našem
univerzumu, z vsemi svojimi puščicami, se New Age
odloči
rušiti njen pravi pomen in njeno podobo. Poudarja
Boginja
je v mnogih kulturah povezana s kačo ali z zmajem
energije
luči in ljubezni (ki naj bi jo predvidoma našli v luči)
napram
temi njenega podzemlja. Zame je to huje kot, da
bi
jo ignorirali in je le nadaljevanje patriarhalnih načinov
verovanja,
ki je Boginji od nekdaj nasprotoval in jo skušal
nadzorovati.
Predvsem pa nadzorovati nas preko Nje. Ravno
tisti,
ki so se postavili v vlogo alternativcev in zdraviteljev,
so
postali strup.
Starka
in tudi aspekt vlačuge (whore) sta zadržali večji del
prvotne
moči, ker sta bili s strani krščanstva ignorirani. Raje
uprabljajo
pomirjeno devico in mater. Niso pa si bili sposobni
podrediti
klepetajoče starke (Crone), ki je nadaljevala
z
ustrahovanjem skozi asociacijo smrti in z uničenjem. V
pravljicah
jo upodabljajo kot zlo čarovnico oz. hudobno
mačeho.
Kljub temu je v sebi zadržala svojo moč. To bo trajalo
vse
dokler ne bomo z njo ponovno sposobni vzpostaviti
stik,
kajti Boginja se ni nikoli spremenila, spremenilo se
je
naše razumevanje in odnos do Nje. New Age-u je uspelo
(dobesedno)
uprizoriti devico z majhnimi prsmi, nedolžno
in
vedno razpoložljivo. Mati predstavijo kot vselej obilno in
radodarno.
Starko kot da bodisi ne obstaja oz. kot prijazno
staro
ženico, kjer se ignorirajo vsi pomembni in preobraženi
aspekti...
vse je predstavljeno na podlagi opisa različnih
odnosov,
ki jih imajo boginje do ostalih. Samostojna devica
čaka
na svojega ljubimca. Mati se žrtvuje za svoje otroke.
Starka
pa je modra in prijazna babica. Niti ena ni predstavljena
v
močni vlogi simbola ženskosti, torej v njeni resnični
vlogi.
Pred
kratkim sem odšla na predavanje v London, kjer je
govornik
prestavil Starko kot »večno lepo, z indigo ogrinjalom,
v
soju lune, z zvezdami obsijano«! Kje pa je razpadanje,
smrt,
občevanje (fucking), sranje in blato? Kje je zemlja in ta
aspekt?
Kje je moč? Kako naj razumemo naša življenja, raztrgana
in
spremenjena, če nam predstavljajo prijazno staro
gospo,
namesto mogočne bistvene sile preobrazbe? Kako
naj
potemtakem najdemo povezavo z njo v naših izkušnjah
staranja
v človeškem telesu, če podoba o njej ostaja mlada
in
lepa, medtem ko se staramo? Kako naj spremenimo
družbo,
ki ceni le mladost, medtem ko gledamo na starko
kot
večno mlado in lepo zaradi vse te mladosti, namesto da
bi
sprejeli obdobje staranja kot mogočno in lepo? Mi se že
staramo,
pravijo, ampak Boginja ostaja večno mlada; večno
razdvojevanje
- dualizem. Starka je res lepa, ampak je lepa
v
svojih starih letih. Je kar je.
Podobno
je z Marijo Magdaleno. Eni nanjo gledamo kot na
neukrotljiv
aspekt divje ženskosti v krščanstvu. Kar koli je
res
ali ni res glede njenega obstoja, bila je spreobrnjena v
vlogo
ubogljive družice, domnevno ukročene s strani Jezusa
in
njegove luči. Geraldine Charles v svojem članku »Marrying
Off
the Goddess« (Boginjo spraviti v zakon) pravi, da
to,
kar piše Dan Brown, ko na svoj način izbere predstavitev
Boginje
v novem kompletu idej, služi le podpiranju statusa
quo
patriarhalnega verstva. Ko odrešeno vlačugo (Whore),
ki
je mogočna podoba, zamenjamo z uslužno ženo, oslabimo
sebe
in svojo kulturo. Tveganje je, da pride do novega
greha.
Zopet je odvzet dodaten delček čudovite neukročenosti.
Varnost
institucionalizirane religije pa se razpotegne
še
malo dlje... in me to sprejmemo, z odprtimi rokami, lačne
povratka
Boginje. Mislimo, da se osvobajamo verig, medtem
ko
nam jih vse močneje zavijajo okoli vratu, maternice
in
okoli naših src.
Tim
Ward je napisal:
»Jezus
in Buddha sta me potiskala stran od tega sveta,
naučila
sta me, kako se upreti čutnosti in kako najti Kraljestvo
Boga,
nebesa, nirvano, višjo zavest. Z Njo je drugače.
Je
tukaj, notri v drobovju, sedaj, je nekaj, kar se tiče
srca,
jajc in trebuha (balls and belly)...«
Leta
nazaj sem jo prvič videla v Indiji v podobi črne boginje
Kali,
ki je za milijone Hindujcev oboje – mati in uničevalka.
Njen
kip ima 4 roke. Zgornja desna je dvignjena
in
blagoslavlja, spodnja desna je iztegnjena odprta dlan,
kot
bi nudila nekaj v dar. Zgornja leva drži krvavo mačeto,
spodnja
leva pa sveže odsekano človeško glavo. Nekoč
sem
vprašala eno od njenih častilk, kako lahko nekdo
dobi
blagoslov in se izogne mačeti? »Ne, ni v tem bistvo,«
je
silovito odgovorila. »Blagoslov si zaslužiš le, ko sprejmeš
obe
plati Kali, vključno z bolečino, žalostjo, izgubo
in
smrtjo. Prava smrt nastopi takrat, ko skušamo varovati
svoj
majčkeni Ego pred bolečinami, ki ga povzroča poželenje
in
ljubezen. Če bežimo pred nevarnostim življenja,
pobegnemo
tudi njenemu blagoslovu. Ko Kali sprejmemo
radi, se v vseh pogledih ozdravimo in se na duhovni
poti
razvijamo. Ko sprejmemo njihovo pomoč, se zahvaljujemo
Bogu.
»Tri
glavna svetovna verstva so monoteistična. Krščanstvo
deli
Boga na tri aspekte: Očeta, Sina in Svetega Duha in
poudarja,
da je vsaka od njih podoba enega Kreatorja. Na
isti
način so angeli, arhangeli in vnebovzeti mojstri eno z
Bogom
in ustrezajo monoteističnem sistemu.«
Ne
menim, da ni prostora za Boginjo v monoteizmu. Vedno
je
bila prisotna pred očmi tistih, ki so znali videti. Menim,
da
mora biti Boginja prikazana v vseh svojih podobah, v
temi
in svetlobi in sprejeta kot kreatorica univerzuma, ne
pa
kot njena senca, ki so jo naredili po podobi, ki naj nas
zavede,
da verjamemo, da se je sveta ženskost ponovno
vrnila,
medtem ko je vse, kar vidimo, le slepilo. Pesek v
očeh.
Ljudje
smo pretežno vizualna bitja. Povezavo z Boginjo
najdemo
v podobah in simbolih, ki so močna izkustva in
ta
nas lahko spremenijo za vedno. Barbara Mor pravi:
»Starodavni
ljudje so verovali, da v podobah oz. v resonanci
simbola
prebiva moč. S tem, kar si pod pojmom simbola
predstavljamo,
to prepričanje je še vedno prisotno v vsakomer
izmed
nas. Simboli imajo ogromno moč v človeških
umovih
in srcih«.
Verstva
avstralskih domorodcev govorijo o prvih
prednikih,
ki so ustvarili zemljo in postali
del
nje. Tudi mi imamo podobne legende
o
stvarjenju naše svete zemlje Britanskega
otočja.
Ustvarila naj bi ga t.i. Starka Gora, z
imenom
Cailleach, ki jo lahko najdemo
v
starih pisnih izročilih Škotske, Irske,
Anglije
in Walesa. Predstavljena je kot
grozna
velikanka, ki pleše po zemlji in
meče
skale iz predpasnika. Pogosto je
predstavljena
z modrim obrazom,
enim
očesom, z rdečim zobom in
razmršenimi
lasmi. Sploh ni lepa in
prijazna.
Je kar je.
V
Glastonburyu izgledajo hribi mesta
in
okolice kot podoba mlade ženske,
ki
leži na deželi oz. kot podoba laboda,
ki
leti proti severozahodu. Obliko Boginje Rhiannoon
lahko
najdemo v skalovju Carn Ingli v Preseli Mountains
v
zahodnem Walesu. Pravijo, da ima tisti, ki spi na njenem
trebuhu,
preroške sanje. Povsod najdemo zgodbe o prednikih
in
boginjah, ki so ustvarile sveto deželo. Če vzpostavimo
stik
z boginjami pokrajine, nam bodo le-te pomagale,
da
se uglasimo z boginjo zemlje, ki je nedvomno povsod
okoli
nas. Boginja Holda je nekoč rekla (njenemu svečeniku
in
mojemu dobremu prijatelju Jack Gale-u): »Vse boginje
so
zemlja«.
Caileach
smatrajo za pošastno. Podobno je z Domnu, Boginjo
morja
in Formorianov, prvotnih rodovnih prednikov
mo
in jo objamemo, takšno kot je, poljubimo njen krvav
jezik
in začutimo njene roke okoli sebe, takrat živimo, takrat
smo
svobodni...«
Preden
lahko dobimo blagoslov Boginje, se jo moramo naučiti
sprejeti
v vseh njenih podobah. Če izbiramo in vzamemo
le
tisto, kar nam je všeč, kar je prijetno, lahkotno in sprejemljivo,
če
skušamo ukrotiti njeno divjost, potem bomo
poznali
sebe in njo z zelo plehkega nivoja. Kot pravi Clarissa
Pinkola
Estes v svoji knjigi »Women Who Run with the Wolves
(Ženske,
ki tečejo z volkovi)«, na koncu poti moramo vsi
poljubiti
čarovnico.
Primerov
ustrahovanja in uničevanja Boginje v New Age-u
sem
našla pri Doreen Vitrue, ki se je ne dolgo nazaj začela
ukvarjati
s pisanjem o angelih in naknadno vključila še
Boginjo
v »Goddes Guidance Oracle Cards« (Vodstvo boginj
-
orakeljske karte), oz. v knjigi kot je »Archangles and
Ascended
Masters« (Arhangeli in vnebovzeti mojstri), ter v
pravkar
napisani knjigi »Goddesses and Angels« (Boginje in
Angeli).
Zakaj omenjam gospo Virtue? V zadnjih letih, odkar
hodim
v okultne in čarovniške trgovine, so police povsod
polne
njenih knjig in kart za prerokovanje, in le malo je
drugačne
alternative. Povsod kamor grem, se mi zdi, da jo
ljudje
omenjajo. Jasno, da je v njenem delu nekaj, kar ljudi
privlači.
Po drugi strani pa se mi zdi, da je vse to, kar ponuja
le
tolažba in brezskrbni odgovori (v njenih kartah ni niti ene
strah
vzbujajoče podobe).
Priznam,
da vsakdo izmed nas to včasih potrebuje. Sprašujem
pa
se, če res hočemo, da naše življenje temelji na teh
podobah,
in ali res verjamemo, da je to vse, kar nam Boginja
ponuja?
Zdi se mi, da je to zopet - zaveden ali nezaveden –
poizkus,
da nam odvzamejo stik z Zemljo s tem, da reklamirajo
plehke
podobe o Boginji, ki jih najdemo v teh kartah, ki
nam
namigujejo, da bodo v popolnem svetu vsi »prijazni«.
Narava
ni »prijazna«, je kruta, ima zobe in kremplje. In mi
smo
del narave, ne pa ločeni od nje. Je kar je. So stvari, ki bi
jih
vsakdo izmed nas želel spremeniti pri načinu obnašanja
ljudi,
to pa lahko storimo le, ko sprejmemo sami sebe takšne
kot
res smo, in ko smo popolnoma prisotni. Ne pa, ko
se
odmikamo v svet »prijaznosti.«
Kljub
temu, da postaja Doreen Virtue vse bolj popularna v
krogih
Boginje, me najbolj skrbi to, da je Boginjo vtaknila v
monoteizem.
V knjigi »Archanglels and Ascended Masters«
(Arhangeli
in vnebovzeti mojstri) je napisala:
»V
starodavnih časih so bila mnoga božanstva, ki so omenjena
v
tej knjigi, čaščena kot danes mnogi izmed nas častimo
Stvarnika.«
Danes ne častimo božanstev, ampak jih spoštujemo.
Božanstva
so zapisana z majhno črko b. Majhna
začetnica
besede bog in boginja kaže na to, da govorimo o
podobah
Boga - z veliko začetnico B.
Da
ne bi prišlo do nesporazumov, to ni knjiga, ki spodbuja
mnogoboštvo...
božanstva v tej knjigi so le podobe oziroma
kreacije
enega Boga. Ne vzpodbujam vas, da se lotite čaščenja
božanstev,
ampak da jih spoštujete kot darove enega
Boga.
Darove, ki nam jih Bog podarja, da bi se imeli še bolj
Irske.
Bili naj bi potomci Kaosa in Stare Noči. Opisujejo jih kot »grde in
strahovite«,
z eno nogo in roko, živijo pa ob obali in na otokih, kjer lahko
podnevi
plavajo v morju. Kot nas boginja zemlje poveže s pokrajino,
je
boginja morja primarna sila, ki nam prepeva o izvoru iz morja
in
o naši globoki nezavednosti. Naša naloga je, da razumemo njo in
pomen
njenih podob, ne pa da jo spreobrnemo v »prikupne morske
deklice«.
Zakaj bi mahali po površini, če gremo lahko v globine?
To
me zopet vrne k New Age predstavi Boginje in vprašanju, kako je
upodobljen
njen osnovni pomen? Ko gledamo Doreen Virtue »Goddess
Guidance
Oracle Cards« (Vodstvo boginj - orakeljske karte), opazimo,
da
ni stark. Izločila je veliko žensko, ni stare ženice, ni grde
ženske,
ni
izziva, ni prave moči. Afriške Boginje imajo medeno barvo kože
in
oblike zahodne ženske.
Gre
za izprijeno kulturno prilagoditev najhujše vrste. Vzeti podobo, ki
jo
smatramo za mogočno in na nek način nesprejemljivo, in jo
spremeniti
po
okusu našega vizualnega dojemanja ne da bi v sebi raziskali,
kaj
je tisto, kar v nas vzpodbuja strah, jezo ali odpor. Vedno sem
smatrala,
da je velika napaka, da Boginjo pretirano predstavljamo po
človeški
podobi, da jo vidimo v čisti človeški formi in jo hkrati
doživljamo
skozi
naša telesa.
Naj
ponovno citiram Monica Sjöö: »...osupnjena sem, ko odkrijem, da
so
podobe ženske in Boginje, popularne in sprejete v New Age gibanju,
pretirano
sentimentalne in bolestno prijazne. Vse tisto, kar sem
pred
leti zavrnila kot seksistično, rasistično in heterospolno... menim,
da
je večina del, ki se smatra za umetnost in glasbo New Age-a, brez
inspiracije,
da manjka iskrenosti, strasti in je v osnovi mišljeno le, da
razveseljuje
in ugaja... želja po pokornih, nenevarnih Devicah Marijah,
ki
se sladko smejijo, medtem ko je zemlja v plamenih.«
Boginja
je vse. Je zvezde, zemlja, voda, globina naše duše. Gre za veliko
bitko,
ki traje že tisočletja, z željo, da bi Jo odstranili iz zavesti in
ločili
našo vez z zemljo. Vprašati se moramo zakaj? Ali je koga strah, da
ravno
skozi tisto, kar nam skušajo odvzeti, ponovno odkrijemo svojo
moč?
Boginji
sem podarila svojo temo, ona pa mi je pokazala mojo najglobljo
magijo.
Slekla mi je kožo in mi pokazala moč, ki jo imam v kosteh.
Pogledala
sem ji v oči, v njih je bil odsev vsega, kar sem. Zaljubila
sem
se v TO, kar sem videla. In TO, nas prosijo, da žrtvujemo ta-istemu
meču,
ki je umoril zmaja. New Age pa ta meč potiska v naše prsi s
tolažilnim
nasmehom.
Prišli
smo tako daleč, tako blizu nam je. Ne smemo pozabiti, kako dolgo
je
trajala pot, niti kaj vse smo izgubile, medtem ko smo dopustile, da
je
New Age izpridil njeno pravo podobo in naravo. Še naprej moramo
preverjati
in dvomiti v podobe, v katerih nam je Boginja predstavljena.
Ko
to počnemo, se moramo spomniti razpadanja v črni prsti, ki je
eden
njenih najbolj zavrnjenih in ustrahovalnih aspektov. Ona je vse,
ne
le tisto, kar smatramo za sprejemljivo. Objeti moramo znati tudi
razpadanje
kot simbol transformacije, ki jo najdemo tako v modrosti
spreminjajočega
telesa, kot v luči intelekta. Izzvati moramo New Age,
ki
sprejema le eno plat Nje in naše narave. Ona je oboje in eno hkrati;
je
neločljiva tema in luč.
Zavrtele
smo se na velikanskem kolesu bolečin in lepote... vrnile smo
se,
da zopet povemo našo zgodbo...«
Preden
lahko dobimo blagoslov Boginje, jo
moramo
sprejeti v vseh njenih podobah
besedilo: Jacqui Woodward-Smith, oktober 2006; prevod in priredba: Tiara
