1.
Ko
sem gledal v pokrajino pod sabo nisem opazil nič novega. Drevesa so
se upogibala v pomladanskem pišu, komaj kak oblak je prekril nebo.
Bilo je mirno. Na travniku je bilo polno cvetja, ki je mešalo svoje
vonjave v tisti neizbežni vonj travnika pred košnjo. Kmetija je
bila daleč stran. Z travico v ustih sem brezskrbno zaril roke
globoko v žepe in se odpravil po makedamu naprej. Dolgo časa nisem
srečal nikogar. Videl sem dva zajca kako sta prestrašeno oprezala,
ko sta me zaslišala da se približujem. Trenutek kasneje sta jo
ucvrla v bližnji gozd. Senca gozda je bila mamljiva in pod njo sem
se umaknil iz močnega opoldanskega sonca, ki je pritiskalo name.
Hvala
bogu um ni bil nekje v svojih igrah, tako, da sem lahko užival v
lepem toplem dnevu in naravi okoli mene. Čez nebo je potovala jata
rac in pomislil sem kakšen je videti svet iz njihove perspektive.
Veter je popoldan postajal vse močnejši in na severu so se v
daljavi začeli pojavljati temni oblaki. Prepričan sem bil, da bom
prišel do mesta še preden me zmoči dež.
Pa
nisem. Premočilo me je do kože. Tresoč se, sem tekel proti mestu,
ko je pred menoj ustavil pokriti kmečki voz. »Skoči gor, sine!«
mi je zaklical kmet, velik kot gora. Ne bodi ga len sem skočil na
voz in se zaril v toplo slamo. »Kam pa jo mahaš po tem vremenu?«
»V mesto, iskat delo.« odvrnem. Nič kaj mi ni bilo všeč
razlagati moja pota in po čemu se odpravljam v mesto. Kmet si je
nekaj zamrmral v brk in pognal konja. Dež je počasi ponehaval in
tema se je spustila na deželo, ko sva mimo bakel stražarjev
vstopila skozi severna vrata mestnega obzidja, skozi vrata Soli.
Zahvalil sem se kmetu, ki je imel opravek pri kovaču Marku in je
odbrzel po poti naprej. Markota sem poznal še od prej. Jaz pa sem
vzel pot pod noge in z hitrimi koraki premeril nekaj uličic. Kmalu
sem se znašel v preprosti četrti mesta. Preprosti a neverjetno
čisti. Ljudje tukaj se niso imeli za reveže, bili so zadovoljni s
preprosto hrano in oblačili. Ker niso želeli veliko so delali manj
in ostalo jim je veliko časa za ubadanje z rečmi, ki so jih
resnično zanimale.
Vrata
mi je odprl postarani lončar. Upal sem, da bom pri njem dobil delo.
»Kdo si in kam greš?« me je nagovoril. »Ime mi je Peter Klepec,
prijatelji pa me kličejo Bor. Upam, da si lahko vzamete čas in me
preizkusite, če bi lahko delal za vas.« sem odgovoril potiho.
»Pridi naprej, vstopi.« Vstopil sem v kletno izbo s sklonjeno
glavo, saj je bil strop tako nizek, da ni šlo drugače. Črna
kuhinja je počrnila strop in na odprtem ognjišču je brbotala
zajčja obara. Nikogar drugega ni bilo v sobi. Lončar se je usedel k
ognju, me premeril od glave do pet in spet nazaj, si prižgal
najdaljšo pipo kar sem jih videl v življenju, prikimal in se
zastrmel vame kot da me ne vidi in gleda skozi mene. Preveval me je
čuden občutek, kot da gleda nekam globoko vame. Počasi mi je
pogled odtaval po kuhinji. Nič posebnega ni bila. Nekaj loncev in
pribora, pa nekaj zdravilnih zeli, dva stara rogova za pivo in
zaprašena slika pod katero je bilo slutiti nekakšen diagram krogcev
in črtic povezanih v neko obliko. Ko sem ga zopet pogledal je še
vedno strmel skozi mene. Prav prilegel bi se mi obilen krožnik vroče
obare sem pomislil in se obrnil k oknu katerega polknica se je zaprla
s truščom. Ko sem se obrnil nazaj me je na mizi pred menoj čakal
do vrha poln krožnik obare. »Hvala.« sem zamomljal in začel
jesti.
S
polnim trebuhom sem se naslonil na stolu nazaj. »Za tistimi vrati
boš našel suho haljo.« mi je dejal skozi oblak dima. Počasi sta
halja in golaž naredila svoje in spet mi je postajalo toplo. Lončar
mi je rekel, da je to njegov svet in da bova jutri videla če znam
narediti vrč.
2.
Bil
sem umazan od gline. V delavnico je sijalo jutranje sonce in lončar
se je naslanjal na obok vrat in me opazoval pri delu. Začuda je pipa
umanjkala. Skozi vrata se je prerinila majhna črnolaska, pogledala
kako oblikujem glino na vretenu in zamaknjeno pripomnila »Oče
Simon, tvoj novi vajenec je pa bolj umetnik kot lončar.« in se na
ves glas zasmejala. Pred mano je bil žalosten kup gline, ki ga nisem
mogel oblikovati v vrč. Nekaj je bilo narobe z glino. Ker pa ni bilo
nič narobe z glino, ker se nisem razjezil zaradi njene pripombe in
ker sem vedel da razloga za to ni ne znotraj ne zunaj mene sem le
ravnodušno opazoval svojo jezo in čez nekaj minut sem se glasno
krohotal.
»Mogoče
pa še bo lončar iz tebe.« mi je dejal Simon, stari, stari lončar.
Zazrl sem se v njega in naenkrat je vse odpadlo. Bil mi je tako
blizu. Čutil sem hlad v njegovem glasu, kot da je odtegnjen od tega
sveta, v popolni ravnodušni vedrini starega popotnika, pa vendar je
bilo čutiti v njegovi prisotnosti neskončno ljubezen, ki je tiho in
neopazno napolnjevala sobo. Spet sem se posvetil glini in oblikoval
kače, ki sem jih nizal eno na drugo v vrtinec. Ko je bilo nekaj
podobnega vrču pred menoj sem si zmočil roke in zagnal vreteno. Šlo
je počasi. Prsti so mi drseli po mokri glini in počasi se je začela
pojavljati zaželjena oblika. Ko pa sem začel vrč dvigovati mi je
naenkrat velik kos gline ostal v rokah. Še enkrat sem se lotil vrča
in še enkrat, dokler nisem šele proti večeru uspel v enem takem,
zelo, se pravi komaj, zasilnem vrču. Simon je prišel ravno v
trenutku, ko sem se zadovoljno začel pasti po njem in uživati v
močnem občutku lastne sive samo-pomembnosti. Prišel je do vrča in
ga zalučal v steno. »Ti nisi kralj, ti nisi najnižji, ti si nič.«
Vedel sem da govori o mojem doživljanju samega sebe kot dramatičnega
središča življenja, o mojem poistovetenju z masko.
Pa
nisem mogel nič. Gledal sem v steno. Gledal sem v Simona. Nič mi ni
bilo jasno. Pomislil sem da verjetno ne bom dobil dela. Odšel sem do
vodnjaka in se umil. Med nogami se mi je začel motati pes. Volčjak
se je usedel tik ob mene in mi z grlenim glasom dejal: »Fant, vse bo
v redu. Samo vztrajati moraš. Stari popotniki so zelo vztrajni.«
Še malo sem se valjal po žalosti in občutkih manjvrednosti in
senca je jačala. Potem pa sem imel dovolj. Sklenil sem oditi do
mojega prijatelja kovača.
Ogenj
je bil močan in vročina je talila železo. Bilo je blizu vrat
plamenov. Marko je razbijal po železu z vso močjo. Jezen je bil ker
mu ni uspelo izgotoviti oje tako kot si je zamislil. Kar pihal je in
v obraz je bil že zelo rdeč. Ko me je zagledal je odvrgel oje v
vodo in zaklical: »Kje si ti goba, Bor?« To je bila njegova stalna
šala. Vedno me je zbadal na moj rovaš, češ da sem ko sem bil še
mlad dve leti in pol preživel v postelji zaradi otroške astralne
paralize. Pa mi je govoril da sem goba- samo gnijem in se ne
premaknem iz postelje. Lopnil sem ga po hrbtu. Prinesel je bokal
merlota in nagnila sva ga na hitro. Kmalu se je kovačnica začela
nevarno vrteti v desno. Markotu pa ni bilo nič. Vstal je in začel
zopet kovati, jaz pa sem ga molče opazoval. Nikoli nisva veliko
govorila, oba pa sva vedela da se lahko zaneseva drug na drugega, če
bi kateri od naju potreboval pomoč. Marko je izgotovil oje in ga
odložil pred nakovalo. Ogenj je počasi ugašal in gledala sva
plamene kako se počasi manjšajo. »Domov.« je rekel in se odpravil
po stopnicah navzgor – s svojo ženo je živel nad kovačnico.
»Domov.« sem mu odvrnil in loveč ravnotežje odstopical ven.
Fajhten
sem se vrnil k Simonu. Na mizi me je čakal ohlajen tenstan krompir
in bokal vode. Simona ni bilo. Prišla pa je njegova hčerka in
dejala da me bo Simon vzel v uk, čeprav tako neobetavnega učenca že
dolgo ni videl. Oddahnil sem si, saj mi med dolgo zimo ne bo treba
skrbeti kje bom spal in kaj bom jedel, naučil se bom delati lonce in
upam da bom prenesel tudi »učenje drugega obraza« po čemer so
bili lončarji znani in zakar sem v resnici prišel v mesto.
3.
Maček
je bil težek in konkreten. Glava je bila neozdravljivo razbolela in
vsak zvok mi je samo povečeval agonijo. Upal sem da se bo maček
počasi odkradel a temu ni bilo tako. Simon me je pričakal v
delavnici in vrgla sva se na delo. Pregnesti sva morala kar nekaj
gline, saj je bogati trgovec pri Simonu naročil veliko amforo. Simon
je bil visok in suh a glina se je pod njegovimi rokami hitro
oblikovala v željeno podobo. Proti poldnevu si je začel peti neko
pesmico in delo nama je hitreje minevalo. Glino sem vlačil k njemu
on pa jo je oblikoval v amforo.
Ko
sva končala z delom je pred nama stala amfora, ki mi je segala do
vratu. Previdno sva jo postavila v peč in začela se je peči.
Usedla sva se pred hišo in prižgal si je pipo. Po ulici je bilo
slišati v daljavi krošnjarja, ki je ponujal svoje blago. Soseda je
obešala perilo na vrv, ki je bila razpeta med njeno hišo in hišo
mojstra Simona. »Kot da je ta dan zadnji, ki ga imam še v tem
življenju.« je rekel Simon. Nisem ga razumel, saj še ni bil star.
Simon
je bil poln energije. Oblečen je bil sivo, po koncu dela pa je bil
ponavadi od peta do glave v črnem. Odpravila sva se skozi Vrata
plamenov in pred nama se je odprla ravna pokrajina, ki se je končala
v morju globokih modrih odtenkov. Niti ura ni prešla, ko sva že
zavihanih hlačnic stala v morju in gledala galeba vrste Jonatan kako
strmoglavo drvi navpično navzgor. »Čas je za prvo lekcijo.« Simon
me je pritisnil nekje pod modulo oblungato in naenkrat me je
potegnilo iz te obleke iz mesa in kosti na nek bolj fin energetski
nivo. Od tam sem opazoval svoje speče telo na obali in Simona, ki si
je nekaj brundal. Iz njegovih ust nisem slišal zvokov ampak sem
sčasoma ugledal nekakšne srebrno-sijoče delfine, ki so začeli
plavati okoli mene v ognjenem krogu. Posvetilo se mi je da Učitelj
ustvarja krog zaščite okoli mene in z zanimanjem sem opazoval kaj
se še ima zgoditi. Ko sem že hotel oditi raziskati bližnji gozdič
nad katerim se je razpenjala mavrica, kakršne še nikoli nisem videl
se je ob meni pojavil Učitelj Simon. Vedel sem da bi mi rad nekaj
pokazal zato sem mu sledil čez mesto proti goram. V gorah sva našla
neko majhno votlino v kateri je bil kip človeka v naravni velikosti.
Pa ni bilo tako. Ko se je Učitelj dotaknil nog kipa je le-ta zasijal
v električno modri svetlobi in se začel premikati. Skorja prahu se
je luščila iz »kipa« in kmalu se je prikazal zelo, zelo star mož,
katerega brada in lasje so bili daljši od višine njegovega telesa.
Proti nama je izlil povodenj zlato-rožnate svetlobe in naenkrat sem
čutil le še radost. Z zanimanjem sem opazoval kako si starec in
Simon izmenjujeta nekakšna geometrijsko pravilna svetleča bitja, ki
so bila zelo kompleksna in navidez tako zakomplicirana, da nisem bil
prepričan, če bi bil sposoben najpreprostejšega izmed njih
vizualizirati. Medtem, ko je potekala izmenjava je do mene priplava
ogromna modra briljantna krogla v kateri se je odprla majhna
odprtina. Vstopil sem v njo in se znašel v prosojni žogi. Bilo je
zabavno saj se je ves svet obarval modro. Simon se mi je nasmehnil,
ko sem v daljavi zaslišal bučanje morja.
Skozi
butanje valov v obalo sem prišel nazaj v fizično telo. O delfinih
pa ne duha ne sluha. Simon je gledal v daljavo, v pot in v mesto.
Odpravila sva se proti domu in tik pred mrakom sva vstopila v
kuhinjo. Simonova hčerka Neja je pustila žgance na mizi in dvignila
sva frekvenco hrane preden sva jo pojedla. Žganci so bili dobri. Z
mlekom in ocvirki. Njam, njam.
Simon
je odšel spat in mi rekel da se vidiva ponoči v sanjskem svetu.
Prikimal sem in ko sem tonil v spanec sem razmišljal o današnji
izkušnji. O svetu fenomenov, barv in bitij sanjskega sveta, ki so
tako privlačni da mnogi zaidejo in ostanejo v njem tudi več
življenj. Če je pa tako zanimivo in vedno se dogaja kaj novega.
Vedno se spreminja in vedno je drugače. Samo da se umu dogaja in
tako vleče.
4.
Več
tednov sva samo oblikovala lonce in jih žgala v peči. Vse učenje
se je dogajalo ponoči v sanjskem svetu, še pred polnočjo. Potem pa
je Simon nekega dne prišel v delavnico in mi rekel, da bi me radi
spoznali drugi njegovi učenci in da meni da sem pripravljen na to.
Odšla sva v oddaljeno četrt mesta, kjer so bili nastanjeni predvsem
grki. Vstopila sva v neko hišo in se odpravila po stopnicah navzdol.
V drugi kleti je Simon potrkal na neka vrata in odprla mu je ženska
stara vsaj 200 let. Rokovala sta se in ženska naju je povabila
naprej. Vstopila sva v majhen prostor nič večji od Simonove
kuhinje. Stene so bile gole, le na južni steni je bil vklesana
peterokraka zvezda, ki je gorela. Simon me je zapustil in mi rekel da
me bodo prišli iskat. Vleklo se je in iz dolgčasa sem začel
razmišljati le kaj neki me čaka na oni strani vrat. Po kakšni
debeli uri pa je prišla deklica, morda petih let in mi podala ruto.
Zavezati sem si jo moral okoli oči in prijela me je za roko. Vodila
me je po vlažnem hodniku. Začutil sem toploto, ko sva vstopila v
prostor na koncu hodnika. Bilo je bolj toplo kot zunaj, skoraj vroče
in prve potne kaplje so se mi nabrale na čelu. Usedel sem se na
stol, ki sem ga otipal z nogo. Nekaj časa se ni zgodilo nič, potempa so eden čez drugega ljudje začeli vpiti žaljivke, ki so bile
namenjene meni. Nič mi ni bilo jasno. Sedel sem in poslušal in
moral sem si priznati, da so bile nekatere kar utemeljene, druge pa
so se mi zdele privlečene za lase. Hrup se je polegel. Zdaj je
sladak ženski glas začel pripovedovati zgodbo. Zavedel sem se da je
to zgodba o meni, o mojem nenavadnem umu. Začel sem hlipati, potem
pa sem izbruhnil v jok. Ko sem opazoval to čustveno energijo se je
spremenila v strah in čez nekaj minut sem že rjovel od jeze. Dalj
pa nisem prišel. Nekdo me je zgrabil in odpeljal ven. Ko sem snel
obvezo je pred menoj sedel Simon. »Oni pritiskajo na tvoje boleče
točke. Ti pa moraš vedeti, da gre za zdravljenje. Ravnodušen moraš
postati do sličic svojega uma, čustva pa moraš le opazovati. Ko
boš dosegel to držo in zdržal v njej uro in pol potem pride na
vrsto druga polovica preizkusa. Šele po celem preizkusu boš lahko
snel obvezo. Še bova šla v klet in še bova poizkusila. Uspelo ti
bo, ker si sedaj pripravljen za to.«
Vrnila
sva se domov in po poti sem jezno brcal kamne, ki so se znajdli pred
menoj. Nisem razumel zakaj nisem smel videti svojih sošolcev in
zakaj me učitelj ni posvaril, pred naporno preizkušnjo. Doma sem se
pokril čez glavo, jezen zaspal in stopil v sanje polne nasilja, ki
niso imele ne repa ne glave, tako kot vedno, kadar nisem naredil
retrospekcije dneva.
5.
Simon
je pustil mesto že daleč za seboj. Približeval se je goram in z
vsakim korakom je bil bolj miren in mehkejši. Bližal se je
domovanju svojega učitelja Navi. Ko je vstopil v votlino mu je Navi
že kuhal čaj. Bil je oblečen kot plemič, s to značilnostjo da je
bilo vse na njem v vijolični barvi. Še zaponka na pasu. Votlino je
razsvetljeval ogenj na odprtem ognjišču ob katerem so ležali trije
mački. Simon je pričel s poročilom. »V skupini starih popotnikov
ali duš, kot jim ti rečeš je prišlo do pomembnega preobrata.
Skupina mojih učencev, ki jih poučujem v mestu je prišla v svojem
razvoju tako daleč, da morajo stopiti na višji nivo. To pa kot veš
ni moč storiti ne, da bi vsaj za silo vsaka osebnost posebej
nadzirala svoj um in svoje govorjenje. Zdaj je tako da sta še
posebej dva učenca izpostavljena kot sebična, ambiciozna in da se
mi pretirano prilizujeta. En je zelo uspešen v materialnem smislu,
drugi pa je izreden mislec. Lahko si predstavljaš, koliko ljubosumja
in zavisti prebujata v nekaterih svojih sošolcih. Da ne govorim o
nekem drugem učencu, ki skoraj vsak dan sanjari kako bi on boljše
kot jaz vodil skupino. Skupina v manjši meri kot nekoč kritizira
mene samega, tako da ni nevarnosti da me ubijejo s svojimi mislimi in
govorom. Sem pa precej bolan in skupina ne želi videti, da nosi
odgovornost za moje bolezni tudi ona sama, saj njihove kritične
misli o meni močno poškodujejo mojo avro, ki se zaradi konstantega
pritiska ne more regenerirati in tako preko skupine dobim polno
energetskih pijavk, ki mi precej poškodujejo. Večkrat sem jim že
rekel naj ne kritizirajo vendar se jih ni prijelo. K vsemu temu
pomaga še egregore skupine, ki je naučen da spodbuja navado
kritiziranja, ki smo mu jo vsi člani privzgojili. Poleg tega imam v
skupini novega člana, ki je izjemno egocentrično senzibilen, na
drugi strani pa podzavestno sprovocira skoraj vsakega člana, da ga
energetsko udari in tako potrjuje svoje prepričanje, da ga nihče
nima rad. Torej, Navi, kot vidiš je vse po starem. Upam samo, da bo
moč uvesti disciplino kontrole uma in govora.« Navi je navidezno ne
meneč se za Simona natakal čaj v skodelici na mizici. Ko se je
usedel je rekel: »Pozdravljen. Kakšen se ti zdi moj novi zeleni
čaj?« Simona je malce privzdignilo. Umu je ukazal naj izpusti
obsodbo Navija in opazoval jezo kako brbota nekje v grlu. »Ni slab,
ampak lanski je bil boljši.«
Dolgo
sta strmela skozi vhod votline potem pa je Navi dejal: »Vedno so
igre osebnosti tiste, ki motijo delo starih popotnikov. Ambicija,
ljubosumje, tekmovalnost, kritika, celo sovraštvo do vodje skupine.
To je osebnost. Ravnodušnost, mir, sočutje do drugih in
ravnodušnost to je stari popotnik. Če človek še ne razlikuje med
tem, kje se trenutno nahaja njegova zavest ne more kontrolirati uma
in ne more zadati zaobljube staremu popotniku, da bo kontroliral um
in svoje besede. Zato moraš najprej ugotoviti ali vsi v skupini
razlikujejo med tema dvema stanjema zavesti.«
Srkala
sta čaj in opazovala sonce kako zahaja. Navi je rekel Simonu:
»Prespi, zadnja soba je prosta.« Simon se je odpravil spat. Bil je
nemiren spanec v katerem je sanjal mestnega govorečega psa, ki mu je
prerokoval da se bodo v njegovem življenju kmalu pojavile težave.
Obračal se je in šele proti jutru je imel bolj mirne sanje.
Simon
se je spuščal iz gore. Premišljeval je kako naj Petru - Boru pove
da bo moral začeti študirati. Drevo življenja je težak študij.
Naenkrat pa se je pooblačilo in začelo je deževati. Ker nikjer ni
bilo zavetja je zavil v gost gozd. Bilo je temno kot v rogu in stal
je pod veliko smreko. Razmišljal je o svojem delu in ni bil
zadovoljen. Kmalu je um zajadral v neke bolj temne misli in začel ga
je opazovati in nadomeščati temne filme uma z svetlimi – odločal
se je kaj bo um mislil.
6.
Skozi
okno delavnice sem opazoval kako pada dež. Ni in ni nehalo padati in
zaskrbelo me je kje je moj učitelj. Upal sem, da se mu ni nič
zgodilo. Ni se mi dalo izdelovati loncev in prepustil sem se
sanjarjenju. V tistem trenutku pa je stopil skozi vrata star možakar
oblečen popolnoma v vijolično. Z močnim glasom me je pozdravil po
francosko: »Ce va?« češ – kako je. Obrnil sem se in ga gledal.
Starec mi je rekel: »Delo te čaka.« Čutil sem kako v um prodira
svetloba in miselni tok je začel teči v drugo smer. Kmalu sem lahko
vzpostavil kontrolo nad svojim umom in z nekaj občutki krivde, da
zopet lenarim. Gledal sem za možakarjem v vijolični opravi ki je
izginjal, v meglici dežja. Spraševal sem se ali mi bo uspelo v tem
življenju začeti kontrolirati um s pomočjo usmerjanja učitelja
Simona. Glasno sem izgovoril invokacijo »Jaz sem kralj mojega
kraljestva. Samo jaz se odločam v mojem živlljenju. Moje celotno
življenje je moja kreacija. Nihče mi ne pripada in jaz ne pripadam
nikomur.« Začel sem premišljevati o globjem pomenu teh starodavnih
izrekov iz Kaldeje.
Um
je ostajal pri teh mislih, ko so roke začele oblikovati glino v
nejasno gmoto. Na pol sem se zavedal, da oblikujem nekaj novega,
nekaj kar še nisem videl. Bil je nekakšen ptič z štirimi perutmi.
Ko sem ga končal sem ga začel opazovati in zdelo se mi je da se
premika. Iz zamaknjenosti me je predramil Simon, ki je ves premočen
vstopil v delavnico. Teklo je od njega ko si je odpenjal slamnati
dežni plašč, kakršen je bil v uporabi med preprostimi ljudmi.
Stopil je k meni in mi med obrvi zapičil črepinjo. »Kotroliraj
svoj um!« je zavpil. Pihnil je v glineno ptico in ptica je oživela.
Videl sem kako je začela spreminjati svoje barve, potem pa je začela
letati okoli njega. Za seboj je puščala mavrico briljantnih
intenzivnih barv. »Vse kar se ti zgodi, je igra tvojega uma.« mi je
prišepnil Simon. Ptič se je počasi začel spreminjati v temno
gmoto, ki ga je vse bolj stiskala za vrat. »Zamenjaj film v umu.«
mi je dejal Simon. Stežka sem začel razmišljati o starcu, ki je
bil malo prej pred menoj in gmota je začela postajati vijolična.
Še vedno pa me je stiskala v krču strahu. »Samo opazuj strah. Ne
poistoveti se z njim.« Skušal sem zamenjati vsebino misli in
opazovati energijo za katero so se ljudje domenili, da jo imenujejo
strah. Simon je opazoval kako se vijolična gmota spreminja nazaj v
ptiča, ki pa je imel sedaj tudi temne, črne tone. Rekel mi je, da
se moram bolj potruditi kontrolirati misli, da druge poti zame ni in
da me ne more učiti dela z energijami, če ne zmorem kontrolirati
svojega uma. »Vprašanje je samo - kdaj boš začel kontrolirati
svoj um. V tem življenju, v naslednjem ali najkasneje čez dve
življenji. Ker ti si na tej točki, ko moraš to storiti. Ko rečeš,
da si Kralj svojega kraljestva, reči še da boš kralj svojega
kraljestva cel dan. Ni dovolj le reči in potem pozabiti. To misel
moraš potem imeti vseskozi v ozadju misli in truditi se moraš
kontrolirati svoje misli. Drugo je večerna vaja – takrat moraš
razmišljati kaj to pomeni – graditi miselno obliko.«
Usmeril
sem se v um in uspelo mi je da je bil ptič le še mavrica. Ko mi je
to uspelo je ptič izginil in Simon mi je rekel, da je lačen.
7.
Včasih
mi je bilo dovolj vsega. Ves lesk učenja pri Simonu je padel na tla
in potem sem raz-očaran taval po ulicah mesta. Nisem več vedel kdo
sem in kam grem. Včasih sem popolnoma izgubil smer. Nisem razumel
zakaj nisem tak kot drugi – ki imajo samo dve želji. Ženo in
delavnico. Takrat je moj um zagrinjala tema in vedno znova sem se
moral pobrati ven iz teme. Res mi je bilo hudo. Enkrat sem padel v
jok in tuljenje. Ni bilo misli. Samo astralna vibracija. Simonu sem
rekel da je to zame preveč, da ne zmorem. Odvrnil mi je da druge
poti ni. S cmokom v grlu sem hlipal da nočem več te poti. Spet mi
je odvrnil da druge poti ni.
Simon
mi je dal v študij neke stare pergamente s krogci in črticami, ki
pa mi niso dosti pomenili. Skušal sem študirati njih vsebino a
nisem vedel kaj naj s temi tujezvenečimi besedami. Skoraj sem že
obupal nad vsem ko je v moj dan posvetil žarek sonca.
Začel
sem se namreč zavedati, da sem občasno tudi sam žarek sonca, ki
pomaga drugim. Simon mi je povedal zgodbo o fantu, ki je nekoč živel
v sosednjem mestu. Nič kaj posebnega ni bil. Vendar je v prejšnjih
življenjih ogromno naredil na svojem umu. Tako, da ga je Simon vzel
v uk. Fant ni obetal. Zdelo se je, da sploh ne napreduje. Trmast,
samovoljen in trdo-umen. Nekega dne pa je sedel pred Simonovo
delavnico in Stari popotnik je vdrl v njegovo življenje z vso silo.
V umu ni bilo nobenih misli. Fantu se je to zdelo smešno zato se je
začel nasmihati. Ko ga je Simon prišel zvečer pogledati, sta nato
nekaj časa sedela skupaj in gledala po ulici navzdol. Spogledala sta
se in se začela krohotati, ker uma ni bilo več....
Zaključek:
Zaključek:
