V Srbiji, na podeželju je živel pastir. Bil je star 80 let in 70 let je bil pastir. Ni imel niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Ker ni imel denarja so mu hoteli dati pokojnino. On pa jim je rekel, da če mu dajo ta denar ne bo vedel za kaj bi ga potrošil in da ga ne potrebuje. Zanj so izvedeli novinarji in zdel se jim je zanimiv. Zato so prišli k njemu. Prosili so ga, da jim pove zgodbo, ki je najbolj zaznamovala njegovo življenje.
Spregovoril jim je, da ko je bil star 20 let se je okoli njegovih nog nekaj motalo. Videl je majhnega mladička. Zasmilil se mu je in podojil ga je z ovčjim mlekom. Z mladičkom sta si delila vse, tako mleko kot sir. Nekoč je pastir pozabil ključe doma in rekel je mladičku naj mu jih prinese. Mladiček pa kot, da bi mu bral iz ust - odšel je domov in mu prinesel ključe.
Mladiček je odrasel in pastir je odšel v vas. Tam so mu rekli, da to ni pes ampak da je volk in da ga naj ustreli, ker mu bo naredil škodo. Rekel jim je da se mu smili in da nima srca, da bi ga ustrelil.
Neke noči pa pastir zunaj sliši dar-mar. Odhiti ven in ob jutranji zori na sosednjem griču zagleda svojega volka z krvavim gobcem. Ob zori oranžna svetloba pronica v njegove oči, ki se oranžno svetijo. Pastir gre po puško in volka ustreli.
Potem gre po pomoč v vas, da mu kmetje pomagajo pospraviti 5, 6 ovc ki ležijo poklane. Ko pobirajo ovce, pa zagleda med ovcami tri volkove. Zadavljene volkove. Joče.
Spozna, da je njegov prijatelj pobil člane svoje vrste, da bi obranil svojo družino. Vez prijateljstva je bila močnejša kot vez krvi. Joče.
Pastir si na koncu reče: "Kaj mi je bilo treba takega življenja, da sem po krivem ubil najboljšega prijatelja?"
Še 60 let se je spraševal zakaj se je to tako odvilo.
