Zaupanje je močno povezano z milostjo in vero. Na začetku je upanje, vendar moraš priti do zaupanja. Zaupati v življenje je biti zelo hraber pred zakonom karme. Zakon karme je brezoseben in moramo pojest to kar smo skuhal. Jemo pa lahko hrabro ali pa prestrašeno. Kaj imate raje? Ali je lažje iti skozi življenje z popolnim sprejemanjem ali z upiranjem življenju?
Ali je Ghandi zaupal življenju ko se je postil, ko so ga pretepali v JAR? Kako naj nekdo ki ne zaupa življenju razmišlja o tem kako zaupati življenju? Ali lahko vidim sebe da razmišljam vse je v redu, pa nimam denarja, pa so starši umrli pa prijateljev ni, pa punca me je zapustila, pa svet ne pozna več denarja in jaz se ne predajam depresiji ampak z nasmeškom hodim skozi življenje? Tako kot Eckhart Thole. K Tholeju so včasih prihajali ljudje in mu govorili o svojih težavah. On pa je poslušal te drame, a v svoji notranjosti je ostajal vedno srečen nasmejan, uglašen z dušo, izvorom.
Kako doseči popolno zaupanje v življenje? To je ena sama radost nad vsem kar se ti dogaja, tudi nad dogodki, ki jih um obsodi kot slabe.
Zaupati v življenje je lahko tudi naivno in otročje. Resno odgovorno in odraslo pa je sekirati se o svojem življenju. Na Tibetu poznajo božanske norce. Na nek način je za današnjo kulturo precej "noro" da bi nekdo zaupal in sprejemal življenje točno tako kot je.
Ali je zaupati v življenje vdati se v usodo? Zaupati v življenje je aktivno, je delovanje. Zaupati v življenje je sprejeti vse zrcalne slike, vse kar mi drugi zrcalijo in na kar reagiram. Vse kar vidim je zrcalna slika mene samega in to vlečem v svoje srce in ven žarim zaupanje. Vidim kaj se dogaja v svetu a ne ostajam pri novicah. Vem da se mora staro porušiti skozi krizo da bi prišlo novo v harmonijo. Tak je zakon. In gledam v prihodnost to novo družbo. Ciklično se podira, gradi vzdržuje in potem spet podira, gradi, vzdržuje. Če to vem globoko v sebi potem vem da se človeštvo nahaja le v eni izmed faz skozi katero so šle vse civilizacije pred našo in bodo šle vse civilizacije po naši. Najprej raste, se razvija. Potem se vzdržuje, obstaja. Potem gre v zaton, se manjša, zaspi, razpade dokler jo nekaj ne poruši. Prav tako človek se rodi, raste, se formira, integrira. Potem nekaj časa živi, duša se uči skozi osebnost in dokler se lahko duša uči je osebnosti dovoljeno, da živi. Ko ni več možno učenje duša potegne nitke življenja k sebi in osebnost umre.
Zaupam da je tam nekje duša. Če zaupam, verjamem v boga tudi lažje zaupam in verjamem v življenje.
Kaj je zaupati v življenje? Kako je to prikazano v umetnosti? Kako sem sam zaupal življenju? Kdaj sem videl ljudi da so zaupali življenju? Ali si upam zaupati življenju? Je to reči ja vsemu kar mi pride naproti? Tudi tistim zrcalnim slikam ob katerih sem ljubusumen, prestrašen, jezen? Ali zmorem sprejeti svoje brate v njihovi drugačnosti? Norosti?
Kaj je zaupati življenju? Ali je kristus pred križanjem zaupal življenju? Modreci zaupajo življenju.
Pogumno zaupati življenju. Milost boga ima tisti ki popolnoma zaupa življenju. Morda bi moral človek moliti da mu bog podeli to milost? Kristus pomagaj mi, da zaupam življenju. To so zelo abstraktni pojmi, ampak zaupati življenju je zelo velika preprostost, kot Ramana Maharši. On je zaupal življenju. On ni veliko vedel on je enostavno bil. Ko je dosegel Samadhi so mu telo jedle podgane. On pa je bil naprej v meditaciji. Po merilih normalnih ljudi je bil nor. Po merilih koga drugega pa je na nek način sprejemal vse kar se je dogajalo. Bil je eno z vsem. V stanju ko si eno z vsem je logična posledica da sprejemaš življenje tako kot je. Imaš popolno zaupanje saj veš da se ne more zgoditi nič slabega. Da bi se lahko zgodilo nekaj slabega - to je le konstrukcija uma.
Zaupati v posmrtno življenje je to kakor so živeli vikingi, pogani - njim je bilo popolnoma vseno če umrejo v bitki. Zakaj? Ker je bila njihova vera v lepo posmrtno življenje bolj dejstvo, resničnost več kot vera.
Kako zaupati v življenje? Kot v American beauty, ko glavni junak reče svoji materialistični ženi: Pa kaj če sem polil pivo, to so samo stvari. Malo prej je pustil službo in prevzel kontrolo nad svojim življenjem nazaj v svoje roke. Zaupati v življenje je živeti pozicije jaz sem kreator svojega življenja in ne jaz sem žrtev ki jo nosi zdaj sem zdaj tja.
Zaupati v življenje je zelo pozitivno. Zaupati v življenje je tisti globok mir splavarja v romanu Hermana Hesseja Siddhartha. Globok mir v katerega vse pride kot v učenca aikida - in on ostaja v globokem miru in nič ga ne vrže iz ravnotežja. Zaupati v življenje je posledica notranje uravnoteženosti.
Pomislite na to kako ste nekoč kot otrok zaupali staršu ali prijatelju. Pomislite kako ste se zanesli na človeka in bilo je vse v redu. Občutite to energijo zaupanja. Potem pa to energijo usmerite v vse kar obstaja v tem trenutku in v vsakogar. Usmerite jo v vse kar bo prišlo. Zaglejte film uma človeka tik pred peto inciacijo. Film vseh življenj od individualizacije do mojstrstva. In spoznajte da so bile vse radostne in boleče izkušnje le postaje na poti duše od njenega rojstva do samouresničenja skozi življenja mnogih osebnosti ki so vse nastale, bile in minile.
Sprejmite vse kar se bo šele zgodilo, vse dobro in slabo kar vas čaka v tem, enem izmed, življenj. Kajti zaupanje pride za sprejemanjem. Ko sprejmem življenje tako kot je potem mu zlahka zaupam.
Zaupajte v načrt ljubezni in luči. Zaupajte v neprestano evolucijo. Zaupajte v življenje.
