Franček Dobovišek: Buda Iz Most (kao ljubezenski roman)

Franček Dobovišek

Buda iz Most

1. Prolog

Adam Raki je našel kar je iskal. Slišal je za starega splavarja, za katerega mu je turški krošnjar povedal , da je moder. Krošnjarja je po naključju srečal na tržnici v predmestju Sofije. Štiri dni je potoval do oddaljene vasice na reki Maritse. Adam je iskal dolgo. Obetal si je da je našel kar je iskal vsa ta leta. Živel je po pravilih, ki mu jih je vcepil v glavo dedek, bivši opat samostana iz Modre gore.

Iz avtobusne postaje je odšel peš do reke. Tam je zaprosil splavarja Asija da ga prepelje čez reko. Ko sta prišla čez reko mu je dejal: „Gospod, zelo ste dobri do nas proletarcev, klatežev in celo do menihov, kakor slišim. Gospod ali ste tudi vi iskalec luči?“

Asijeve stare oči so zasijale skozi gube, ko je njegov žametni glas uročil mladega proletarca: „ Ali si ti iskalec? Vidim da imaš delavske, trde in zatekle roke? Torej si moral pomagati doma na kmetiji, medtem ko si študiral. Vidim da tvoj obraz sije kot obraz iskalca. Na zunaj si morda res star nekaj čez dvajset, a tvoja notranjost je stara, stara.“

„Res je, včasih imam občutek da sem star.“ je odvrnil Adam. „Vendar pa nisem nehal iskati. Nikoli ne bom jenjal. Moj življenjski cilj je najti luč v meni. Ob vas gospod imam občutek, da ste iskalec luči. Ali bi mi radi kaj povedali prečastitljivi?“

„Kaj ti naj povem? Ali ti je sploh moč še kaj povedati? Ali si sposoben slišati, ko poslušaš? Preveč se trudiš z iskanjem. Premalo pa s tem da bi našel Zdaj.“

„Ha?“

„Ko nekdo išče je neprenehoma v stanju „želim si“, ki je potrjevanje stanja zavesti pomanjkanja tega kar si človek želi. Iskanje je stalno ponavljanje – imam cilj. Če pa hočeš najti pomeni biti svoboden, brezciljen in odprt. Ti si iskalec ker iščeš. V sebi nosiš cilj, katerega moraš doseči, da bi potem postal brez cilja. Da bi potem odšel „domov“ kot ti temu praviš. Ali zdaj razumeš, da moraš imeti cilj in da ne smeš imeti cilja? Ali se sploh zavedaš, da imaš nek cilj, ki ga neprenehno sanjaš že zadnji dve leti?“

„V sanjah sem velikokrat na potepu po Modri gori. Ne vem kaj sem sanjal leto nazaj, spominjam se le sanj zadnjega meseca. V teh sanjah si močno želim nečesa kar ne razumem. Zadnje čase si močno želim napisati knjigo. Ne vem zakaj. Morda zato da bi jo videla mami, ki počasi odhaja iz tega sveta, tja kjer je oče ki je umrl pred sedmimi leti. Morda si jo želim napisati preprosto zato, ker se nikjer drugje moja osebnost ne more potrditi in dobiti neko priznanje. Morda pa si jo želim napisati zato, ker bi se rad naučil pisati knjige in ker bi mi ta veščina lahko nekoč prišla prav, če bi se pojavila priložnost da s tem pomagam ljudem. Nikoli namreč ne veš kaj je izza določenih dogodkov. Morda so navidezno sebični, ampak so vseeno del večjega načrta, kjer služijo dobremu v človeštvu in mu pomagajo naprej po poti evolucije. Morda pa bi moral biti le to za kar sem se izučil – programer. Ne vem točno.“

„Vedno zapletaš preproste stvari. Kmalu boš prišel v tukaj in zdaj, vendar ne še zdaj. Ne bi verjel stvarem, ki so jih videle moje stare oči. A vsi ti trenutki se bodo izgubili v času, kot solze v dežju. Zdaj pa je čas, da vzameš pot pod noge, dobil boš službo za katero si zaprosil in se odselil. Potuj.“

2. Adam

Dežuje. Skoraj dežuje. Spomnil se je, kako je doma našel pismo iz majhnega podjetja iz Ljubljane. Čez dva tedna je že delal v Ljubljani in hodil na Filozofsko fakulteto na tečaj Slovenščine za tujce. Spomnil se je kako so ga v Sofiji, na faksu imeli za preprostega. Zdaj pa je tukaj. V Ljubljani.

Prižgal je svojega Maca in odprl Opero. WoW že dolgo ni igral, več. Ikona za igro je bila osamljena v desnem spodnjem kotu. Drugače pa je bilo namizje prazno, ker je računalnik uporabljal poredko. Kot vsak petek je svojemu bratu, sodniku poslal mail:

Živjo Kasper.

Še vedno sam. Ne jem mesa, ker bi mi znižalo že tako kaotično vibracijo v kateri živim. Mesto je kaos. Ne vem če bom tukaj našel tisto kar sem iskal pri starem splavarju. Spoznavam, da rad živim sam. V službi vidim, da težko sodelujem v teamu. Sem bolj soler. Sodelavk v službi je malo, pa še te me ne opazijo. Zadnjič sem na netu bral članek nekega Mijaja. Govori o tem, da če seksaš potem se energije premešajo in vibracija gre enemu gor enemu dol – nekam v povprečje med vibracijo ženske in moškega. Še huje je po poroki. Tam se vibraciji dokončno spojita in par začne voditi tisti, ki je boljši v „igri na moč“. To mi pa ne diši. Da bi izgubil moje „prazne ure“ po službi? Zato, da bi moral aktivno poslušati neke babje čenče o ne vem kako dobrih novih čevljih, o tem kaj je rekel Mario v Lady in o tem kaj je rekla soseda. Ne, hvala.

Moja garsonjera je še vedno polna začimbnic. Sedaj diši po bazilikah. Sredi zime. Ha. Trenutno imam obdobje Balanescu kvarteta, ki ga prekinjajo daljši premori strmenja skozi okno (Ne, nisem depresiven, včasih pustim mislim, da tavajo, odkar sem tukaj vedno pogosteje. Veš včasih se tako upočasnijo te moje misli, da skoraj vidim na ono stran obale). Takrat imam občutek da sem blizu tistemu, o čemer je govoril stari splavar.

V službi sem še vedno sam v pisarni ;) Doma grem spat sam in se mi ni treba umikati punci na drugi polovici postelje :(

Še vedno vrtim baze podatkov sektorja 2, vse več pa je programiranja v C++, za potrebe podpore naših delavcev na terenu – še posebej za Koroški del. Ni sile, pa tudi pretegnem se ne. Ko enkrat osvojiš delo je zelo preprosto, ljudje pa so vedno presenečeni kako mi uspe obvladati takšno vrsto dela v tako kratkem m času.

Zadnjič sem prebral članek v lokalnem brezplačniku. Govoril je o druženju s starejšimi. Kot veš smo doma vedno pomagali – če se je le dalo. Tukaj v Sloveniji so zelo osamljeni stari ljudje. So tako kot jaz. Samo da v samoti ne uživajo, raje bi bili z nekom. Tako sem odšel na izobraževanje za prostovoljca na Slovensko filantropijo. Že čez dva dni sem odšel v opero z Nadeždo, belolaso matrono blizu osemedesetih, ovešeno z vsaj tremi šali. Rekla je da se ne sme prehladiti, ker se naslednji dan dobi z vnukom, ki je prišel obiskat svojega očeta v Ljubljano.

Gledala sva Silfido, torej balet in ne opero, kot je opisal moje prvo prostovoljno delo koordinator prostovoljstva na Inštitutu Ax. Po baletu sva odšla v – kako predvidljivo - Opera bar in gospa se je ob zelenem čaju hitro razgovorila o tem kaj ji je bilo v Silfidi všeč. Govoril sem bolj malo. Po kakšni uri pa je začela opisovati tudi zasebna življenja balerin in plesalcev. Ali sem ti povedal, da še po štiridesetih letih govori tekoče Bolgarsko? Nabedža je bila v Operi maskerka 22 let. Dobro je poznala zakulisje, spletke in romance, ki so se pletli v temu hramu kulture.

Ko sem jo pospremil do taksija mi je zaupala, da ima njena stara prijateljica, s katero sta delali na RTV vnukinjo, ki je nedolgo tega diplomirala in je sedaj zaposlena v Ljubljani. Več kot to pa mi ni hotela povedati. Le zakaj jo je omenila?

Kako si pa ti in delo na sodišču? Vem da imaš toliko dela, da niti ne iščeš ženske. Pa vendar – si pomislil, da je morda imela mama prav in bi se moral ti poročiti, jaz pa ostati samski? Kaj pa nogomet? Še vedno hodiš na tekme B lige?

Lp, Adam.

Kliknil je „Pošlji“ in zaprl Opero. Že tako je ves dan buljil v ekran, zdaj bo pa še doma? Zazrl se je skozi okno, dež je še vedno pršel. Ni bilo niti suho, niti mokro. Nekje vmes je bilo. Vreme je bilo kot najstnik po drugem zmenku – ni bil še zaljubljen, punca pa je obetala. Ne eno, ne drugo. Vedel je da je pečen za turoben večer z Balanescujem. Take večere je poznal že po tem kako so prihajali. Potiho so se vtihotapili vanj in ni šlo drugače, kot da je strmel malo v prazno, poslušal glasbo, božal bazilike in si privoščil kozarec Terana ali dva. „Malo moram razrahljati astral.“ se je zasmejal sam sebi, preveč sem zategnjen. Belansceuja je pretrgal preskok v flow. Soul flow. Soul. Flow.

Dub FX „Flow“ featuring Mr. Woodnote

Joined at the soul with a headphones,

We need nobody to let ourselves go,

Always on my side as we rock a stage show,

In an ocean of music we move with the flow,

Soul hand in my hand I don't wanna let go,

A partner in life on this mean old road,

We got the wind on our back that blows,

We can't drift apart we just move with the flow.

Ta flow je moral najti tisti splavar. Našel ga je v sebi.

Tukaj v Ljubljani pa je bilo vse drugače. No, čez kako uro je že dobro lilo. Premišljeval je o starem splavarju in o tem kaj je našel v Sloveniji. Zaenkrat še nič. Lokalci so zelo distancirani, je pomislil. Morda bi moral kdaj zvečer ven, tako kot v študentskih letih. Ampak to je že tako daleč, tako tuje, skoraj nedostopno.

Zastrmel se je skozi okno. Misli so skakale iz drevesa na drevo, hitro kot ponorele opice. Potem pa se je vse začelo upočasnjevati. Vse bolj p o č a s i. Med mislimi je bilo vse več presledkov in med dežjem je zagledal drugi breg. To ni bila le misel. Bilo je.. No - drugače.

3. Aša

Aša je počasi drsela v spanje, nekje med nezavestjo pijanosti in ritmičnem zvoku presledkov tračnic po katerih je peljal Dunaj ekspres. Bil je totalen žur. V živo so bili še boljši kot na videu, ki ga je pobrala iz Aldovega dropboxa. Prvi del koncerta je še spremljala dogajanje, potem pa sta z Majo šli čez „point of no return“ in potem je bilo potrebno samo še več piva, Črni vran pa se je izgubljal nekje v meglenem ozadju odra, ki se je pomešal z utripanjem reflektorjev. Takrat sta se imeli ravno prav fajn, prav tako – še bolj nuro, še bolj mučno, še bolj na poskok. Cela dvorana je skakala in norela v ritmu Chou Chou Sheng. Dude so se zlivale z meglicami na odru in oder se je zlival v alkoholne meglice povsod okoli njiju. Še dobro, da je bila Maja z njo. Če ne bi bila že abonent kake školjke, ki bi se ji temeljito zaupala. Okoli nje razen Aldota ni bilo nobenih znanih obrazov, kot kaže sta bili edini Slovenki na koncertu. Pred začetkom koncerta sta se spoznali z nekimi Švedi, ki so bili verjetno košarkarji – vsi krepko čez dva metra. Med koncertom pa so se izgubili nekam v zaodrje, po kdo ve kakih opravkih. Verjetno na moko (koko).

Maja je sedela nasproti nje in Aša se je počutila varno. Kupe je bil prazen. Sprevodnik je ugasnil luč. Zunaj je bilo temno, tuneli in temna zasnežena pokrajina. Hotela je zaspati v neko drugo glasbo. Poiskala je Egil sago od Faun in jo dala na repeat. Ritem mašina in klarinet so se spajali z pevkinim glasom kot mirno valovanje lune na zvezdnem nebu. Chill was good. Od užitka se je še bolj stlačila v kot ob oknu in zaspala.

V Beljaku sta stopili iz vlaka in čakal ju je neprespan Majin bratranec z razmršenimi lasmi in topega pogleda, kakršne nosijo mesarji po 50 urnem delovnem tednu. „Kje sta punci?“ se je zadrl čez cel peron. Zvok vlaka, ki počasi speljuje je Aša razparal ušesa. Ko je peljal mimo tovorni vlak si je tiščala ušesa, zdaj pa še ta budala od Majinega bratranca, ki ju spravlja v zadrego. Čisto not-cool.

Zelo težkih glav sta pridrobencljali do Tadeja: „Živjo.“ sta ga namršeni nejevolno pozdravili. Tadej je videl nezamenljive znake težke alkoholne bitke in obmolčal. Pri sebi se je nasmehnil ob spominu na nek res dober žur iz katerega je odšel po vseh štirih. Najprej je sicer mislil oditi skozi balkon, a so ga prijatelji prepričali, da to pač ni dobra ideja in ga odnesli v taksi. Taksist ga je samo nogiral pred hišo. Zbudil ga je šele sosed, ko se je odpravljal v službo – takrat je službi še zafrkljivo pravil tlaka.

V zmahanem Galaxyu so krenili proti Ljubljani. Potem je začelo še deževati in namesto, da bi težil puncama je raje s ključka poslušal nekaj hipijade, ki so jo prekinjali zgodnji Def Leppard. Vožnja je že postajala enolična, ko je naenkrat Maja zakričala: „Ustaaaaaaav!“ Tadej je še zaviral na odstavni pas, ko je v popolnem loku Maja bruhnila skozi okno v neomadeževano tratico ljube naše obavtocestne plastične pokrajine. Aši se je zdelo hecno in se je začela smejat. Maji pa ni bilo do smeha in jo je samo pogledala z „Kill- Bill-volume-2–tik-pred-največjim-pokolom“ pogledom. Zdaj se je pa Aši do konca utrgalo in začela se je huronsko krohotati. Maja jo je nekaj dolgih trenutkov gledala potem pa se je tudi njej vse skupaj zazdelo smešno in na obrazu se ji je izrisal nasmeh.

„Tadej, a daš Wolfchante gor?“. Tadej nikoli ni čisto dobro razumel zakaj je Maji všeč ta band. No vsaj Paganstorm mu je bil všeč, saj je bil po svoji duši zaprisežen komunajzar, ki so mu šli razni sprenevedavi kurci palci v talarjih res na polno na živce. Bral je samo Mladino, še raje pa forum Združenja ateistov Slovenije. Nikoli se kot totalen individualist ni sprijaznil z bolano idejo mase svojih sosedov, da je potreben posrednik med njim in Velikim komunajzarjem. Sila ali Veliki komunajzar ali Mati sveta – to je bilo vse v njem. Ne pa nekje nad oblaki. Še manj pa v knjigah.

Na zadnjih sedežih sta Aša in Maja kljub premačkanosti začeli na polno headbangat. No samo za minuto, saj Tadej še niti ni speljal ko je bruhnila še Aša. Maja se je začela režat in se glasno dret: „Fuck yeah.Hahahaha.“ Aši pa za razliko od Maje ni uspelo odpreti okna. Pač. Kisle vonjave so napolnile avto in se pomešale z vonjem po dizlu velikega tovornjaka pred njimi. Pokrajina se je počasi vlekla v neskončnost. Odmevi koncerta in Tadejevo nakladanje o World od warcraft nadgradnji je bila dobra podlaga za to kar je imelo slediti. Intro „In a cold winter night“ je dekleti zazibal v pol sen. Ašini velikanski volkovi so se mešali z spomini na študijsko prakso z otroci s posebnimi potrebami na Igu.

Zbudili sta se nekje za Kranjem. Maček je bil težek in konkreten. Dogovorili sta se, da izkoristita ta prelep dan in ga prespita, zvečer pa odideta na pivo ali dve v center. Tadej ju je odložil in odšel naprej, domov v tako vsakdanje dolgočasno Vrhniko. Aša se je prva stuširala, medtem, ko jima je Maja za brunch pripravila rižev stiropor in pivo ob nežnih zvokih Dawn of dreams, manj znanega albuma še manj znanega banda. Za zajtrk so naravnost pasal. Maja se niti ni šla stuširat, popila je pivo in se zgrudila v posteljo.

Aša je skrčila noge in jih objela, ko je sedela ob „jutranji kavi“ in opazovala sončni zahod. Vedno je bil to trenutek, ki ga je poizkušala ukrasti dnevu vsak dan znova. Rada je imela tišino in magijo trenutka ko se luč prevesi v temo in gre tista velika rumena žoga „ajatutaja“ in pride na nebo Lunarna kraljica, prava gospodarica neba. Strmela je skozi okno, včasih pri mislih, včasih na oblakih, ki jih je opazovala. Želela si je še zadnji tatoo. Tistega zmajčka, ki ga je videla pri Ervinu. Bil je tako luškan. Morala ga je imeti. Sonce je zašlo.

Kljub vsemu žuranju je še vedno skrbela za svoje telo, tako kot daleč, daleč doma, ko je hodila še v gimnazijo in se oblačila v vse tiste Bekoponove rumene puloverje. Bila je pridna punčka, vsaj tako ji je pravil oči. Obula si je superge in odšla na bazen. Tivoli s svojo socialistično arhitekturo ji je postal na nek njen tuj način domač. Imel je dober bazen. Vedno bazen. Vedno 30 dolžin. Vedno brez premora. Nikoli se ni ozirala drugam, bila je povsem v plavanju. Misli ni bilo. Samo voda in plavanje. Radio tišino je prekinila nenavadna misel: „Morda se v plavanju še najbolj počutim jaz – jaz. Ni mi potrebno ustrezati temu kar bi drugi radi.“ Ta misel jo je napolnila z nekim čudnim mirom, katerega ni poznala. Ponavadi je le plavala. Tokrat pa je plavala skozi nekakšen mir. Ko je stopila ven iz bazena, so njeno glavo napolnili glasovi otrok, ki so se kregali za to kdo bo imel modre rokavčke. Začudeno jih je pogledala saj je bila z eno nogo še v plavanju in spominu na to kako je drsela skozi vodo. Usedla se je na ležalnik in se zagledala v fanta, ob katerem je plavala. Videla se je njegova glava, ki se je v hitrem ritmu žabice potapljala v vodo in ven iz nje. Spominjal jo je na basista od Carnivore. Cute.

Aša se je obrisala v brisačo in oblekla v trenirko. Ujela je osmico in na Brodu izstopila. Gospa pri kateri sta imeli z Majo najeto sobo je bila v mladih letih, no ja - divja. Imela je izjemen posluh za potrebe po majčkeno glasnejši in hitrejši glasbi, na katero sta tripali Maja in Aša. Karmen je ravno pobirala solato z vrta, ko se je domov vrnila Aša. „A boš solato Aša? Je imam preveč.“ Aša se ji je zahvalila za solato in odrvela po stopnicah navzgor. Upala je da je Maja vstala. Ko je prišla na hodnik pred njuno sobo je zaslišala Orphaned land in vedela je da mora biti tudi Maja pokonci. Namenila ji je sočuten pogled, saj je bila Maja šele v fazi „prihajanja k sebi“. Hodila je gor in dol po sobi ter si pela nek star komad. To je vedno počela, če se je hotela na hitro zbuditi.

„A jutri delaš nadure?“ je Aša vprašala Majo. Maja jo je pogledala in Aša je zacvilila: „Sorči. Sem mislna da si se že zbudila.“ Aša je vzela v roke zadnjo številko PanPogana, ki si ga je sprintala iz neta in začela listati, iščoč kakšen članek za intermezzo na WCju. Maja je še malce zrla v prazno potem pa dala gor Edenbridge – za pospešeno kuliranje. Kot vedno je - delovalo. „A veš Maja da sem morda končno našla ustreznega kandidata za moj projekt „kukavičje gnezdo? Ima stanovanje, pa tudi mislim, da bi ga lahko prenašala, za razliko od Grege in Perota, ki sta malce preveč zahtevna zame.“

„A res? A potem se bom pa lahko v tvojo sobo preselila? A mi boš pustila svojo omaro?“

Aša se je samo nasmehnila. „Seveda.“ je trpko pripomnila.

S kolesi sta se odpravili v center. Samo zaradi vtisa sta parkirali vase, vsaka po tri pive, katerim je sledilo Ašino spogledovanje z novim natakarjem in še pred drugo sta prišli domov. Sicer samo z enim kolesom, vseeno pa ne peš. V skladu z duhom Ljubljanske pokrajine je namreč Ašaino kolo poniknilo v penah časa med uličnimi svetilkami. To je bilo že šesto kolo v dveh letih in Aši je bilo počasi dovolj. Počutila se je „Thunderstruck“. Zares. Čisto nič drugače.

4. Adam

Nekako se ni mogel takoj odločiti. Nabedža mu je dala mail od Aše. V Sofiji se je nazadnje precej divje razšel z prejšnjim dekletom. Vseeno ji je poslal mail, saj se mu je zdelo, da lahko izgubi le tistih nekaj eurov za večerjo. Adam je bil hud preračunljivec, ki je na življenje in ljudi gledal precej preračunljivo. Vzgoja pač.

Večerjala sta v manj znani italijanski restavraciji na obrobju Ljubljane. Precej mirno, brez motenj. Čebljanje je prekinjalo le glasno bentenje zajetnega možakaja za sosedno mizo, ki se je svoji ženi pritoževal nad vsem. Od postrežbe do okusa hrane. Ni bilo ravno spodbudno. Adamu se je zdelo vino obupno – kislo in plitvo.

Opazoval je Ašo. Zdela se mu je morda malce lepša od povprečne ženske, a še vedno nič posebnega. Po občutku pa mu Aša ni bila všeč. Bila je precej drugačna od njega. Vleklo jo je v svetu užitkov in zabave in če bi imela dovolj denaraja bi gotovo živela samo po koncertih in žurih. Rekla mu je da je metalka, a njemu se je zdela bolj pozerka. Kot da niti glasbe, ki jo je poslušala ni jemala zares. Če bi odštel glasbo bi bila to povsem povprečna punca, ki je zelo gledala na to s kom se druži, kaj obleče in kam hodi. Ni razumel zakaj ji je všeč taka glasba, če ji po drugi strani tako veliko pomeni, da ima najnovejše superge, ki so in. Kolikor se je spominjal metalcev iz Sofije, niso kaj dosti dali na videz, denarja pa so potrebovali le toliko da so šli lahko v Petek na koncert in so živeli precej bolj preprosto življenje kot večina njihovih someščanov. Aša pa kot da bi jo vzel iz filma „Wall street“ in ji dal na glavo slušalke z Apocalyptico – contradictio in termino.

On je jedel tenstan krompir in Ljubljanski zrezek, ona pa ocvrte žabje krake, tartufe in kaviar. Zdelo se mu je malo izkoriščevalsko z njene strani. Računar pač ali pa? Zatemnjeno svetlobo njunega separeja je presvetljevala le svečka. V migotajoči svetlobi in skozi nekaj sakeja je Ašin obraz postajal lepši kot pa je bil na začetku. To se mu je zdelo v redu. Adam je molče poslušal kako se je Aša na vse pretege trudila zbuditi njegovo zanimanje za metal. Ni vedel zakaj mu govori o tem, saj ga to ni zanimalo. Zanimalo ga je, kdo sploh je ona, kdo je izza maske. V svojih prebliskih napol pijane lucidnosti je ugledal majhno deklico, ki stisnjenih pesti tolče po tleh, nato pa se iz kljubovanja sleče in vrže v koprive. Deklico z demonsko močjo, ki je ne ustavi nič. Deklico upornico. Težko mu je bilo ob tem, saj je vedel da je takšno masko, če je vsaj malo resnična zelo naporno nositi. To je ena tistih žensk katerih religija je upiranje vsemu in vsakomur zaradi upiranja samega, saj šele v upiranju začuti, da obstaja, drugače pa je ni, drugače je na programu depra ali alko.

Adam je še naprej strmel nekam skozi njo, ko se je Aša kot po naključju dotaknila njegove roke. Zdrznil se je in umaknil roko. Niti približno mu ni bilo. Ašo je streslo kot da bi jo stresla elektrika. Bila je prepričana, da ga že ima v paci, sedaj pa tole. Veliko moških je že obrnila, zdaj pa naj bi jo zavrnil tale luzer? Halo? Nasmehnila se je in ga nedolžno vprašala če ve kaj imajo za sladico.

Po sadni kupi je Aša odšla na WC. Adam ni vedel ali se mu dozdeva ali pa je res, da ima Aša malce večje joške in malce bolj rdeče ustnice. Poklical je natakarja in plačal. Odšla sta domov.

5. Aša

Maja se je vse bolj zapletala z lokalnim dealerjem. Ker plača ni več zadostovala za dozo se je morala občasno dajati dol z dealerjevimi strankami. Na začetku jo je še bilo sram, potem pa je bila vse bolj otopela. Ni ji bilo mar kaj počnejo z njenim telesom, samo da je „Master of pupets“ šibal v žilo. Vikend je preživela pri Dealerju. Ko je prišla v ponedeljek zvečer domov, je Aša mislila da je obiskala starše. Nič ni opazila na Maji, saj se je Maja povsem uredila in pretvarjala kot da ni nič narobe. Otroci droge so najboljši igralci kar jih je, ji je rekel Dealer.

Aša pove Maji:
„A veš da vsak dan pošljem mail Adamu. Najprej me je malo ignoriral, zdaj pa mi včasih tudi odpiše. Mi je rekel da mu naj ne pošiljam spama.“

„Fino. Zgleda, da boš dobila fanta, ne? Moj tastar me je včeraj spraševal če sem normalna, ko še vedno tičiva skupaj... hehehe. Da se moram zresnit in poročit, bla-bla-bla.“

„Tvoj fotr je mel vedno mal čudne... Ni čudno da ga je tvoja mama pustila in odšla živet v Nemčijo v budistični samostan.“

„Takle mamo, ne? Kaj pa vidva? A sta šla potem kaj ven?“

„Ne, še nisva šla.“ se je zlagala Aša in še sama ni vedela zakaj. „Grem na Šmarno goro.“ pristavi in se poslovi od Maje.

Ko Aša pride domov najde Majino truplo kako binglja izpod stropa. Aša bi morala priti domov že pred dvema urama, a je srečala Najo s katero sta poklepetali na kavi. V sobi se utrujajoče vrti Diamanda Galas: My world is empty without you na repeat. Aša gleda v Majin izraz na obrazu. Kot da se ji smeji, popolnoma je mirna. Aša gleda v Majo in hkrati vidi čudne temne sence okoli njenega trupla. Ko se usede na stol pogleda Majo in otrpne. Vse bolj je pri miru. Vse bolj pada v šok. Njeno telo postane katatonično. Mobi zvoni a ima občutek kot da ga sliši iz nekega drugega sveta. Kot da gleda na svoje telo nekje izven sebe. Mobi zvoni a se izgublja v daljavi. Ne sliši ga več. Samo popolnoma mirna je. Otrpela. Zjutraj jo Tadej najde popolnoma katatonično. Ne razume kako to, da jo je smrt Maje tako prizadela, njega pa ne.

Sirene tulijo in nebo je bilo modro, ko sta se peljala na urgenco v rešilco. Čisto brez oblačka je pomislil Tadej.

Tadej je vsak dan po službi zavil k Aši. Šele šesti dan ga je prepoznala. Po nekaj dneh je spregovorila. Tadej je imel občutek, kot da ne govori več s staro Ašo. Kot da je nekdo drug. Zdela se mu je malce čudna.

Aša se je začasno preselila k Tadeju. No, v bistvu jo je on preselil k sebi, saj Aša še ni čisto dobro vedela kje je in kam gre.

Pri Tadeju je bilo precej mirno. Tadej je bil že dolgo poročen a z ženo nista imela otrok. Malo zaradi tega ker sta se dokaj pozno spoznala, malo zaradi tega ker se jima pač ni ljubilo ugajati družbenim konvencijam. Ašo sta Tadej in Manca posvojila. Skrbela sta zanjo kot za otroka, ki ga nikoli nista imela.

Aša je kmalu začela kazati znake, da jo življenje spet, čeprav pogojno – zanima.

„Manca, a lahko odpeljem Kinga na sprehod?“ je vprašala preko kuhinje Aša.

„Šur.“

Aša si je nadela slušalke, neko Tadejevo mešanico, ki je ni poznala.

Z Kingom sta se sprehajala po Poti spominov in tovarištva, ko je nasproti pritekel Adam. Adam je najprej sploh ni prepoznal, saj je shujšala kakih 9 kg, kar se ji je močno poznalo na obrazu.

„Adam!“

Adam je pritekel nazaj, saj ga je zanimalo kdo ga kliče. Osupel se zazre v Ašo, ki je še najbolj podobna kakšni shirani manekenki. Kakšno leto se nista videla in Adama zanima, kaj se ji je zgodilo. Ko mu pove za Majin samomor se zamisli.

6. Adam in Aša

Aša je težko prebolevala Majino smrt. Navajena je bila da je bila Maja vedno nekje naokoli. Nikoli je ni sanajla več. Minili so meseci, ko se je zopet spomnila na naključno srečanje z Adamom. Od takrat je pridobila nekaj kilogramov in življenje je bilo spet v starih tirnicah. Ko je brala svoj stari dnevnik in videla, kako je hotela le prelisičiti Adama se je zamislila nad seboj. Še vedno se ji je zdel to dober načrt, a nekaj je bilo drugače. Nekaj novega se je porajalo v njeni glavi. Ali morda kje drugje? Pomislila je: „Pa ne da imam srce, celo vest?“

Premišljevala je o Adamu in ugotovila da se poleg njenih kalkulacij pojavaljajo, glej ga zlomka – čustva do Adama. To se ji je zdelo nenavadno. Ni razumela kaj se ji dogaja.

Kot najstnica je v službi vedno znova zapisovala Adamovo ime in včasih pripisala „Love.“ in „Adam rada te imam.“ Z Adamom sta večkrat odšla na čaj a se ni zgodilo nič .

Bil je Maj. Nestrpno je pričakovala naslednji čaj z Adamom. Ponavadi ji je predaval, tako rad je govoril, da ko je prišla do besede je pač povedala vse kar si je pripravila – ponavadi je to kar trajalo, da se je njena napetost malo izpela skozi besede, ki so kar bruhale iz nje.

Bil je deževen dan ko sta se odpravila na čaj. Sedela sta v čajnici v stari Ljubljani in pila čaj. V službi je bilo naporno zato je bil slabe volje. Ona pa je bila ravno nasprotno polna energije. Polna navdušenja mu je razlagala kaj je novega v Ljubljanskem podzemnem nočnem življenju on pa je bolj tonil kot ne. Sploh ni vedel zakaj hodi z njo na čaj. Modra zato ker je imela lepe rjave oči. Ali pa zato ker je imela lep vonj, ki ga je spominjal na parfum učiteljice v katero je bil nesmrtno zaljuben pol osnovne šole? Kdo ve?

Pogovor se je že kot vedno sukal proti koncu in Aša je že segla po denarnici, ko je Adam dobil eno svojih izvenserijskih idej.

„Ti, Aša, kako si s časom, danes?“

„Zate si ga bom vzela.“

„Greva se ga napit.“

„Okej.“

Odšla sta v bar v bližini in po nekaj vodkah je bil Adam že precej v Nirvani, Aši pa se Guinnesi niso poznali. Adam je razmišljal da že dolgo ni pil in kaj je s tem zamujal. Iz vodke v vodko je Aša postajala bolj zanimiva , celo bolj pametna. Vse kar je rekla je

imelo tako globok pomen in tudi joški so se mu zdeli večji. Definitivno ga je začela zanimati in ni bilo potrebno veliko. Malo spogledovanja, nekaj naključnih dotikov in Aša je vedela da se ji bodo danes uresničile njene sanje.

Amazing grace. Pa tako se je trudila z njim – pa nič. Ni in ni ji uspelo, zdaj ji je pa padel kot zrela medena hruška naravnost v roke. Pa še sam se je utrgal.

Odšla sta k njej domov. Stanovala je sama. Njena sobica je bila stisnjena, mrzla in neudobna luknja v katero se ne bi vselil niti poljski fizikalec, tako je zaudarjalo po plesnivem. Stene so bile obledele rjave barve, kot da bi stopil nazaj v junaške socialistične čase. Pohištvo je bilo namreč staro vsaj 40 let. Vendar te revščine Adam ni opazil. Alkoholne pare so pričarale iluzijo neke Aše, ki je bila precej neresnična. V bistvu je Adam projeciral neko svojo nebulozno sliko svoje idealne super ženske v Ašo in to mu je zaradi pijanosti precej dobro uspevalo. Kot da bi se znašel v „My ex super girlfriend“.

„Pa daj ga noter.“

„Čaki.“

Tako dolgo že ni uporabljal kondomov, da je že pozabil kako to gre. Ko je kondom le pristal tam kjer je hotel je imel nekaj problemov z navigacijo. Jasno je da ni bil sposoben za nobeno predigro ampak samo za bistvo (iz stališča moškega, seveda). Torej je poskusil še drugič in tokrat mu je uspelo. Tam notri je bilo precej ozko in to mu je prijalo.

Končalo se je hitro. Aša je že kalkulirala čez koliko potez se ji bo uspelo preseliti k njemu in kako ga prepričati v to, da je najbolje da se poročita, da je ona doma in da nimata otrok. Počasi je začela načrtovati saj je bila prepričana „da je fant obetaven“. Adam pa je takoj po seksu popolnoma stereotipno zaspal z dodatki slinjenja, smrčanja in vsega ostalega, kar se je zdelo Aši – cute. Ni pa ji bilo jasno, kaj hudiča naj naredi s čustvi, ki so tako nepričakovano na polno začeli spreminjati, celo ovirati njene spletke.

7. Aša

Adam je vse večkrat ostajal doma, Aša pa je še vedno hodila naokoli. Skupaj sta živela že več kot leto in pol.

„V Petek grem žurat.“

„S kom pa?“

„Ja z Karmen, ne?“

Adamu se je zdelo čudno, da se je zadnji mesec Aša začela oblačiti drugače. Več je bilo oprijetih majčk in visokih pet. Prej, ko sta se spoznala na obleko ni dala veliko.

Aša je imela v torbici survival kit. Vse kar je potrebovala zato, da se je dajala dol z Janezom in njegovo punco Katarino. Sponke za lase, šminko in kondome je imela spravljene na varnem v bančnem sefu. Zelo je pazila, da se ne bi zarekla pred Adamom, saj ji je koristil. Predstavljal ji je le sobo brez najemnine.

Ko ju je zagledala kako se objemata v preddverju hotela so ji šli mravljinci skozi lase, roke in noge. V hotelski sobi je bilo spet tako tesno, tesno kot ji je bilo všeč.

Malo čez polnoč so se poslovili.

„Koncert je bil super.“

Na mizico v predsobi je odložila karte za koncert, ki jih je ustrežljivo že skoraj mudlovsko (man-pudle) priskrbel njen sodelavec Nejc, s katerem sta imela kratko avanturo, potem pa ko je izvedela da še vedno živi v hotelu Pri mami jo naenkrat ni več zanimal. Sepultura priredba Orgasmatrona? No, ja.

Adam jo je gledal in nekaj na njej mu ni bilo všeč. Enostavno ni bila takšna kot takrat ko jo je spoznal. Še vedno ni vedel zakaj se ga je takrat napil. Zdaj pa je bilo, kar je pač bilo in živela sta skupaj. Adam je včasih močno pogrešal čas, ko je še živel sam. Ko ni bilo treba poslušati nakladanja in ko ni sumil da ga Aša vara.

„A veš da sem bila v poboljševalnici dve leti?“

Adam se je zastrmel vanjo kot v komet, ki se je po nesreči znašel v njegovi dnevni sobi. Nič mu ni bilo jasno. „Pa s kom jaz to živim. Tole bo še zanimivo.“

„Ker sem ukradla učiteljici skoraj tisoč eurov in se pretepla sošolko.“ Štorija se je nadaljevala v najstniško življenje v poboljševalnici. Povsem hladno je razlagala, kako so krstili punco, ki je prišla na novo v poboljševalnico. Punce so jo zvlekle v gozd. V spodnjem perilu je morala klečati pred njimi med tem ko so ji pljuvale v obraz in se norčevale iz nje. V prehranjevalni verigi poboljševalnice je kmalu zlezla višje. Iz dolgčasa je vedno pogosteje mučila majhno, dve leti mlajšo punco. Rada jo je mučila. Potem so jo starši vseeno vzeli nazaj k sebi, pod pogojem da se poboljša. Doma se je začela bolj učiti in postala dobra učenka, katere uspeh se je v gimnaziji samo še izboljšal.

Adam ni rekel nič. Čudoviti um, ki ga je gledal na televiziji se je zaključeval in zanimalo ga je kaj bo na koncu filma. Zdelo se mu je neverjetno, da je žena glavnega junaka tako požrtvovalno poskrbela za Nasha. Večina bi odšla. To je vedel. Gledal je Nasha in njegovo družino in pomislil, kako različna so življenja.

„Kdo sploh je Aša?“

Morda pa mu skriva še kaj. Še kaj bolj temačnega.

Po filmu, po tušu in po teranu se je ulegel v posteljo. Aša se je stisnila k njemu.

„Kmalu bom imela rojstni dan.“

Vedel je da hoče nekaj od njega. Pogledal jo je in ji prikimal.

„Rada bi popestrila najin seks.“

„Kako to misliš?“

„Za rojstni dan bi rada, da mi v vsem ustrežeš. Potem bom res vedela, da me imaš rad.“

„Bom razmislil. Saj je šele čez tri dni.“

„Hvala, dragi.“

8. Adam

Adam se je zdramil v boleče jutro. Da bi ustregel Aši je pristal na igro dominacije. Hrbet ga je bolel od Ašinih udarcev. Spraševal se je kako hudo mora biti Aša bolna v svoji glavi, če je njen izraz ljubezni pretapanje tistega, ki ga ljubi. Spomnil se je na Volčjega človeka, ki je nekoč dejal, da ko ima nekoga zares rad, ga ima tako rad da bi ubil samega sebe. Ali je potem tako tudi pri Aši – kot pri otroku, ki ima nekoga tako rad da bi ga kar malo udaril?

Ni razumel kako jo lahko to spolno vznemiri. Spoznal je da je v postelji s tujko in zato je najel detektiva. Hotel je vedeti ali ga Aša vara. Detektiv mu kmalu pošlje mail s night-vision filmom v katerem Aša seksa z nekim parom v zakotni uličici v stari Ljubljani.

Adamu se sname film. Razbije pol svojega stanovanja in potem obsedi med razbitimi stvarmi na tleh in premišljuje o tem, da si požene kroglo v glavo. Adam nikakor ne vidi, da je bil on tisti, ki se je navezal na Ašo. Da je bil on tisti, ki je iskal v odnosu z Ašo srečo in ne orodja s katerim bi bil bolj pri sebi. On je bil tisti, ki ni hotel misliti odnosa kot nekaj kar pride in gre. On je pozabil dati Mati zemljo na prvo mesto in Ašo na drugo. Zajebal je. Zunaj je bila res situacija, ampak razlogi so bili pa drugje. Zakaj je bil tako noro ljubosumen? Posesiven?

V glavi so se mu vrteli Azrini verzi in ne more iz njih.

obezvrijedila mi logiku oskvrnula mi trud
bez milosti me kurva nasukala na sprud

Riječ dvije u hladu borova da kvarni vlaški tip
razgovara sa bludnicom i nije neki čin
no ono što sam načuo sledilo me svog
tek izdala me mala draga srcu mom

Izgubio sam glavu potegao nož
trgo ga za kragnu isjekao ga skroz
vodžen slijepim bezumljem sludio me bol
tek nije kuja zalud draga mom

Višnje se začenjajo mešati z Wiskačem. Vse več je Whiskača, ki lepo teče po grlu. Višnje se izgubljajo v temi spomina. Z glavo se zaletava v zid in pade v nezavest. Čez eno uro se zdrami in nadaljuje z Wiskačem. Zaspi z Glockom v eni roki in Jackom Danielsom v drugi.

Ko se zbudi ga predramijo Patareni „Obrij me majko motornom pilom“ katerim sledi napoved špikerja RŠ da bo naslednji komad Misfits

die die die my darling
don't utter a single word
die die die my darling
just shut your pretty eyes

i'll be seeing you again
i'll be seeing you in hell

don't cry to me now baby
your future's in an oblong box
come cryin' to me oh baby
should've seen it was coming on
come cryin' to me now baby
had to know it was in your palm
don't cry to me now baby
dead end zone for a dead end girl
come crying to me now baby
and now your life drains on the floor
come crying to me now baby

…. ki se je prevesil v ….

Can't take it, never could
Time to end it, wish you would
Friends and family, they're all gone
Life for you is just a con
Dig yourself a hole in the ground
Push up daisies six feet down
Take a dirt nap, buy the farm
Inject a bubble in your arm

[CHORUS]
Kill yourself, kill yourself
Why don't you kill yourself

Don't rely on no one else
End it all just kill yourself

Life is just a one way ticket
Everyone must go around
Here's a bucket go and kick it
Slit your wrists without a sound
When you go don't make a big deal
No dramatics, don't overplay
Cause don't you know that we'll all feel
Better once you've gone away

Z tigrom v glavi se zbudiu v depresivno oblačno jutro, ki ga križajo obvezne opoldanske sirene. Sobota. V ozadju DRI zamenjajo Gwen Stacy, ki se nadaljujejo v Devil wears Prada. Popoldan odide do bančnega trezorja pospravit Glock.

Mikser je miksal sadje. Ali se mu je samo zdelo ali pa je res slišal:

Don't want to bury my head in the crutch of society
Perverted parent that takes my energy
Sucking me dry with your morals, your threats
Christ, your queen, your politics
Fucking hypersensitive, super realist humanity
I'm one of your super hybred community
Commutes the arsehole of the economy
Watch out, watch out, it's all about
Reversion's setting in, and I can see you
Staring at me with your seizured brain
Trying to put me down the drain again
Well you're too smart, right from the start
I learned it well that the truth will tell
And you're done for, it's what the son's for
It's what the gun's for, it's what I've come for
You better run bore, you better run bore 

… ne bili so le spomini na najstniška leta. Kot z dušo prežeta šizofrenija.

Vse Ašine stvari podari Karitas. Od tistega trenutka naprej sicer občasno sreča Ašo v mestu, a ne ve kdo je to. Za njega je to mrtva, neobstoječa oseba. Tako kot je bil veliko let njegov brat, s katerim sta se odtujila. Šele ko je prišel v Slovenijo sta spet navezala stike.

Njegov brat mu pošlje čuden mail, ki ga konča z

And I find I kind of funny
I find it kind of sad
The dreams in which I’m dying are the best I’ve ever had

Čez teden dni dobi mail svoje mame, ki ga vabi na pogreb njegovega brata. Mama pravi, da je vse v redu. Na pogrebu mu mati izroči bratov dnevnik:

12.6.

Vse se povezuje med seboj. Ko pogledam tablice na avtomobilih imajo neke pomene – asociira um. Tudi barve, kako so ljudje oblečeni dobiva pomen, ki je povezan z menoj. Recimo. Vedno sem si želel zelen dežnik. Pa zagledam žensko z zelenim dežnikom. Jaz pomislim da je CIA najela to žensko, ker hoče da si kupim zeleni dežnik. Zadaj je močan občutek – jaz sem pomemben, jaz sem Tito. Bolj kot mi v življenju nikamor ne gre in ni uspeha bolj se jača ta film o pomembnem meni, meni centru sveta, ogroženemu meni. To je seveda veliko lažje početi umu – kot pa opravljati neko strukturirano dolgočasno delo. Um ima svoje življenje. Ne morem ga kontrolirati. Zato včasih vzamem zdravila. Včasih pa raje mučim samega sebe z mislimi na samomor, z mislimi da mi vsi hočejo slabo, mislimi da sem nevreden normalnega življenja, z mislimi da se vsi norčujejo iz mene, z mislimi da živim v svetu, ki me ogroža.

17.6.

Danes sem si premislil.

7.7.

Pravo me tako dolgočasi. Vse delam z levo roko. Vse je tako preprosto. Ne razumem zakaj ni preprosto tudi drugim.

Eva me je obiskala danes. Dala sva se dol. Nič posebnega. Fitnes v dvoje.

21.8.

Danes sem si premislil.

1.9.

Prepričan sem da me hoče moj šef vreči iz službe. Theocracy se mi zdijo boljši od Seventh Avenue. Včasih se počutim kot v „Mirror of my soul“. Ta pesem dobro povzema.

7.9.

Danes sem bil prepričan da me zasleduje CIA. Rekel sem si – gotovo je res, ampak zaboli me kurac malo. Briga me. Čist mi dol visi, če me res zasledujejo. Ko sem resnično bil v tem stanju vse-enosti (v ozadju pa Random eyes) me je prešinilo „kaj pa če ni res, da me preganjajo in je vse le v moji glavi?“ Huronsko sem se smejal tej domislici. Preželo me je olajšanje na katerega sem čakal leta.

2.10.

Danes sem si premislil.

21.12.

Danes pa si nisem premislil.

Danes sem se odločil, da poniknem in si ustvarim novo identiteto. Odselil se bom v Avstralijo. Mama mi bo pomagala, da uprizorim samomor. V Avstraliji bo vse drugače, nov začetek, um in moje probleme pa bom nesel s seboj. No, sprememba bo. V umu pa bo isto. Samostan v katerega grem živet je visoko v gorah. Tam živijo skupaj budistične nune in menihi. Upam da mi bodo pustili poslušat metal. Moj um je kot heart sutra, v ozadju pa kakšni DRI ali SOD. Vse skupaj pa znotraj Bachovih orgel. Precej veliko glasov, pomešanih v kaos. Hud film. Pa mi pravijo – samo potrudi se, pa bo. Bull shit.

Eterna: War is over.

9. Beti

Beti je bila poreden otrok. Betilena Bučvald je trgovka, ki dela v mali Albanski trgovinici v predmestju Ljubljane. Fura se na hatha jogo in je veganka. Veliko gestikulira in ne upa pokazati svojih pravih čustev, ker je reva. Skozi življenje gre več ali manj z ogromno masko in po metodi mentalne tankovske divizije: ubi, seci, kolji. Zaradi sanj o belem starcu, Farku je pred pol leta začela intenzivno študirati Taimnijeve komentarje Patanjalijevih Joga suter. V sanjah ji je namreč starec iz gore, ki je bila povsem modra naročil, da mora preštudirati Sutre o Jogi in življenje se bo začelo odvijati v smer, ki je potrebna za njen duhovni razvoj. Počasi vse bolj opušča svojo masko in prisilne tankovske metode. Načrtuje večer svojega življenja v simple livingu v dvoje, po možnosti v vasi Krakov breg, kjer si je kupila hišo. Vedno ima ljubimca, pravega partnerja pa nikakor ne najde. Morda zaradi „over 40 – no posiblity for gettin' a husband“ koncepta naše družbe? Občasno fantazira, da če ji ne bo uspelo z Adamom, bo Septembra odšla na „Fucking with Tom“ - kalifornijska tantra predelana v počitnice na Krfu.

Beti na prvi pomladni dan sedi na gradu in gleda dol na Ljubljano, na mobiju posluša Philip Glass – Molly is a dreamer... Nebo je čisto. Sprehajalcev je malo. Mir. Beti premišljuje Jungovi knjigi Spomini, sanje, misli. Odpravi se domov. Spije vročo čokolado in se spominja fanta s katerim je nekoč v Mostah pila vročo čokolado. Kdo ve kje je in kaj počne...

Beti se po dolgem tušu odloči da si ne bo umila zob ampak bo še malo uživala v okusu

čokolade, ki se je udomačil v njenih ustih. Počasi pada v temo pred spanjem. Pada, pada v globino....

Zjutraj Beti mrzlično zapisuje v svoj sanjski dnevnik čudne sanje. Te sanje se nadaljujejo 12 noči in na koncu jih Beti sestavi v...

Betilenine SANJE

Sanje - Ena

Temen gozd. Sence so goste, gostejše od noči. Držim se volka, njegova sapa se meša z vetrom, ki udarja vame. Čutim toploto pod seboj. Čutim njegov kožuh, kako se prepogiba in njegovo napetost.

Gol sem. Umazan in srečen, končno sem to, kar sem, resnično jaz. Divjava in kričiva. Svobodna hitiva skozi gozd. On in jaz. Tudi jaz sem volk. Drevesa ostajajo za nama. V daljavi vidiva blisk. Kot eno. Čutim ga. Kako mu kri plane v prsi. Čutim, kako gledam ven iz telesa. Vidim, kar vidi on. In jaz sem volk.

Ni ga več. Tečeva en v drugem. Volk v volku.

Slišim utrip srca, razbija. Srce v srcu. Kateri del srca je zdaj moj in kateri tvoj? Nič več mi ni jasno. Požene še enkrat s polno močjo. Bolečina se stopnjuje. Utrip se povečuje, narašča. Srce boli, dokler se ne združi v eno samo srce. Tvoja kri je zdaj moja kri.

In moja kri je zdaj tvoja. Pomeša se in združi v Enost. Čutim utrip, ki je tuj in domač obenem, utrip srca zdaj bije drugače. Vendar bije s takšnim ritmom, da začutim harmonijo.

Počutim se kot ogenj v viharju, čutim moč Matere, ki me varuje. Občutim, kot da sem našel tisti del, ki mi je vedno manjkal. Zdaj sem končno sestavljen, cel. Strast se poveča, začutim prvinski nagon. Divjanje in svoboda. Ogenj žge na Poti ognja.

Spet tečem in se ne pustim zmesti dežju, ki vedno močneje pada na vse gozdne poti, ki sem jih pretekel. V vsaki luži, ki jo v teku obidem, pustim sled prvinskosti. Tokrat je gozd čisto moj. Moj podložnik. Vse živali so se skrile, ker so v zraku začutile dogajanje.

Sam sem, čisto sam s svojim najdenim delom. Tulim tako, kot da je moj prvi dan življenja. Ponovno rojstvo, dobrodošlo.

Spet stopim ven iz njega in ga jezdim. Vklopim svojo voljo in postanem človek. Čutim razliko med menoj in živaljo pod mano. Predan mi je. Uboga moje misli in mi služi. Ve, da sva lahko eno in ve, da sva si popolnoma različna.

Prispeva v votline Ani Waye, klana volkov. Klana zaščitnikov ljudi. Razjaham ga in se odpravim navzdol v labirint. Po spominu se obračam zdaj levo zdaj desno, dokler ne prispem do ognja in starega bojevnika. Ne bori se več. Njegovi dnevi vojn so davno minili. Zazre se v moje modre oči in jaz se zazrem v toploto njegovih, ki mi vedno stopijo led okrog srca.

»Torej si jahal volka? Rekel sem ti, da pazi nase, ker je volk šibka točka vseh bojevnikov našega klana. Ali te je pojedel?«

»Ne oče. Bila sva kot eno. Odneslo me je v njega. Videl in čutil sem, kar čuti on. Ni me pojedel. Ostal sem to, kar sem. Edino v nekem trenutku sem jaz pojedel njega in on mene. V srcu. Tam se je zabrisalo, kdo je kaj in kdo sploh sem. Bil je trenutek. Trenutek, dolg kot življenje.«

»Sin, bodi previden, ne dajaj volku jesti sebe. Če mu boš dal jesti sebe, te ne bo ostalo nič in ne boš mogel ostati v tem svetu. Prešel boš v svet senc in moje srce bo železno od bolečine, saj bi me po tvoji sestri zapustil še ti. Pazi sin. Več ne smem reči niti narediti. Volk je mogočen zaščitnik, a tudi nevaren.«

»Da, oče.«

Odpravim se nazaj in dvomim, ali sem sploh naredil prav. Zakaj sem mu dal jesti sebe? Zazrem sem se v svojo levo ramo, na njej manjka majhen kos mesa. Na tem mestu je zdaj mah. Na dotik ne boli, vendar je občutek vseeno neprijeten.

Ko sem prišel, me je volk že čakal. Moj volk Amaramham. Zlil sem um vanj in pomahal mi je z repom. Vzel sem ga vase in mu dejal, da je dober volk ter se mu zahvalil za današnjo ježo. Odgovoril mi je:

»Ti človek-otrok. Moja rasa je starejša od vaše, pa nam kljub temu vladate. Lepo ravnaš z mano. Daj mi jesti sebe. To najraje jem.«

»Ne bodi požrešen.«

Zakrohotal se je. »Torej si govoril s starcem dni?«

»Da.«

»Dobro, da te je posvaril. Veš, kaj hočem jesti. Veš, kako je lepo v meni. Kaj boš zdaj?«

»Ubil te bom.«

»Kar poskusi.«

Ko sem ubijal njegovo sliko v meni, se je volk začel spreminjati. Njegova temna dlaka je začela žareti in kmalu je bil samo še ogenj. Gorel je in gorel. Kmalu je začel goreti tudi Amaramham. Pristopili so drugi bojevniki.

»Ali je že čas za to?« me je vprašal moj brat Nodem.

»Mora iti čez. Že dve življenji Veliki volk čaka, da gre čez med Velike volke, on se pa zafrkava s svojim umom. Mora iti čez.«

Amaramham je gorel. Rdeči plameni so se iz njegovih nog dvigovali proti glavi in se prelivali v belo svetlobo. Bil je popolnoma miren, saj je vedel, da je to tisto, po kar je prišel v to življenje.

Volk je iskal pot. Hotel je vedeti. Videval je vizije. Vedel je, da je za ognjem pot, to kar išče, in je zato užival v tem, da gori. Poklical me je.

»Človek-otrok, zakaj si me zažgal?«

»Kmalu bo konec,« mu odgovorim. In res se je ogenj hitro začel spreminjati v luč, v oslepljajočo svetlobo. Votlino je napolnila briljantna bela svetloba, pred katero so si vsi zatisnili oči. Za trenutek je volk izginil, potem pa je spet stal tam takšen, kot je bil prej. Kot da se ni spremenil.

»Hvala, človek-otrok.«

Pogladil sem ga po glavi in privil se je k moji nogi. Odšla sva proti Nam. Čakala naju je z juho iz borovnic. Pojedla sva jo. Zleknil se je ob ogenj in dovolil, da sta se Tari in Šen igrala z njegovimi uhlji. Nekaj časa ju je še gledal, potem pa je zadremal. Navajen je bil, da mu otroci nagajajo, in ni mu bilo mar.

Pogledal sem Nam in ji poočital, zakaj ni dala v juho mesa.

»Kiryeh, meso za danes smo dali tvojemu bolnemu stricu. Jutri bo.«

Gledal sem ji v oči. Še vedno je taka, kot je bila. Jutri bodo njeni lasje beli, gube ji bodo rezale obraz, lepote ne bo več. Prišla bo lepota jeseni ali pa dež žalosti. Dež žalosti za dnevi, ki so minili. Dež žalosti za njenim volkom, ki ji je umrl, ko sta skočila čez prepad Lune. Dež žalosti zaradi temnih noči, ko je bežala pred Lisičjim klanom. Nekaj od tega bo jutri. Danes žari. Žari svetlobo. Taka bo ostala v mojem srcu. Ta slika. Kako žari svetlobo in vse je mir.

Trenutek se je razblinil. Odvrnila je oči in odšel sem iz jame. Potem smo skupaj z bojevniki šli do reke. Kako svileno hladno je voda božala moje ude. Sneg se je topil z veja nad potokom in padal na nas. Snežinke so me božale in jedel sem jih s strastjo otroka.

Sanje - Dva

»Har!« se je zadrl Jon.

Har ga je potunkala pod vodo. Jon se je smeje vrnil na površje in odšli smo proti Odpadajočemu listju, očaku vseh hrastov našega gozda. Jon se je spominjal, kako sta se spoznala s Har. Lovili so blizu Lisičjega klana. Blizu ledu in skal. Zgoraj, tik pod nebom. Har je pripadala Lisičjemu klanu, ko jo je zagledal skozi oči svojega volka. Bila je na straži, povsem mirna in tiha. Jon jo je začel zalezovati. Kiryeh mu je dejal: »Najprej jo spoznaj, ne skoči prehitro.« Vendar je bilo za Jona že vsega konec. Gorel je in volk je od veselja skočil čez ogenj proti Jon. Prestrašila se ga je. Ni zaupala volkovom, ki so jo že tolikokrat ogrizli. Odšla je proč. Har je gledal, kako se izgublja v daljavi in ni razumel, kaj je naredil narobe, ko je prišel Kiryeh in dejal: »Bodi ji prijatelj, ne divjaj z ognjem.«

Jon je odšel in mnogo let pozneje je na lovu znova srečal Har. Tokrat se je spremenil nazaj v človeka in prijahal do bojevnice, ponosno vzravnane na svoji lisici. Nista govorila. Tako sta se potikala po gozdu več lun. Gledala, slišala, nikoli pa govorila. Bila sta prijatelja tišine. In tišina ju je objela v svoje kraljestvo.

Zdaj sta prijatelja, prišla je v naš klan. Odpadajoče listje jo je sprejelo in ko je vstopila v nas, je človek z drevesa zašepetal: »Vse, kar si, je dobrodošlo tukaj.« Znova in znova so hodili k hrastu, tako kot danes. Povezali so se z njegovim duhom in mu darovali svoje misli in svoje dihe. Drug za drugim so se bojevniki spreminjali v živali in skupnost animagov se je zapodila čez travnike do bližnjega gozda. Jezdili so hitro, prehitro. Za njimi je bilo veliko milj. Ustavili so se. Klan je začel tuliti in Kiryeh se je povzpel na skalo. Bilo je mrzlo. Luna je bila zastrta z oblaki, ko je zagorel kot bakla in stekel skozi noč. Bil je kot zmajeva sapa. Ognjena črta v temi.

Klan se je zbral na jasi. Posedli so v krogu. Jon je svojemu klanu je začel pripovedovati staro zgodbo o človeku iz mesta, zgodbo iz sedmih delov. Šla je takole....

To zgodbo mi je povedal oče. Njemu jo je povedal njegov oče in tako nazaj do prvega človeka. Zdaj gledam v to zgodbo in v tega človeka, katerega last je ta zgodba. Postajam on in tečem z njim. Jona ni več. Tukaj Simonov vajenec. Naj vam povem mojo zgodbo.

1.

Ko sem gledal v pokrajino pod sabo nisem opazil nič novega. Drevesa so se upogibala v pomladanskem pišu, komaj kak oblak je prekril nebo. Bilo je mirno. Na travniku je bilo polno cvetja, ki je mešalo svoje vonjave v tisti neizbežni vonj travnika pred košnjo. Kmetija je bila daleč stran. Z travico v ustih sem brezskrbno zaril roke globoko v žepe in se odpravil po makedamu naprej. Dolgo časa nisem srečal nikogar. Videl sem dva zajca kako sta prestrašeno oprezala, ko sta me zaslišala da se približujem. Trenutek kasneje sta jo ucvrla v bližnji gozd. Senca gozda je bila mamljiva in pod njo sem se umaknil iz močnega opoldanskega sonca, ki je pritiskalo name.

Hvala bogu um ni bil nekje v svojih temačnih blodnjah, tako da sem lahko užival v lepem toplem dnevu in naravi okoli mene. Čez nebo je potovala jata rac in pomislil sem kakšen je videti svet iz njihove perspektive. Veter je popoldan postajal vse močnejši in na severu so se v daljavi začeli pojavljati temni oblaki. Prepričan sem bil, da bom prišel do mesta še preden me zmoči dež.

Pa nisem. Premočilo me je do kože. Tresoč se, sem tekel proti mestu, ko je pred menoj ustavil pokriti kmečki voz. »Skoči gor, sine!« mi je zaklical kmet, velik kot gora. Ne bodi ga len sem skočil na voz in se zaril v toplo slamo. »Kam pa jo mahaš po tem vremenu?« »V mesto, iskat delo.« odvrnem. Nič kaj mi ni bilo všeč razlagati moja pota in po čemu se odpravljam v mesto. Kmet si je nekaj zamrmral v brk in pognal konja. Dež je počasi ponehaval in tema se je spustila na deželo, ko sva mimo bakel stražarjev vstopila skozi severna vrata mestnega obzidja, skozi vrata Soli. Zahvalil sem se kmetu, ki je imel opravek pri kovaču Marku in je odbrzel po poti naprej. Markota sem poznal še od prej. Jaz pa sem vzel pot pod noge in z hitrimi koraki premeril nekaj uličic. Kmalu sem se znašel v preprosti četrti mesta. Preprosti a neverjetno čisti. Ljudje tukaj se niso imeli za reveže, bili so zadovoljni s preprosto hrano in oblačili. Ker niso želeli veliko so delali manj in ostalo jim je veliko časa za ubadanje z rečmi, ki so jih resnično zanimale.

Vrata mi je odprl postarani lončar. Upal sem, da bom pri njem dobil delo. »Kdo si in kam greš?« me je nagovoril. »Ime mi je Bor. Upam, da si lahko vzamete čas in me preizkusite, če bi lahko delal za vas.« sem odgovoril potiho. »Pridi naprej, vstopi.« Vstopil sem v kletno izbo s sklonjeno glavo, saj je bil strop tako nizek, da ni šlo drugače. Črna kuhinja je počrnila strop in na odprtem ognjišču je brbotal zajčji golaž. Nikogar drugega ni bilo v sobi. Lončar se je usedel k ognju, me premeril od glave do pet in spet nazaj, si prižgal najdaljšo pipo kar sem jih videl v življenju, prikimal in se zastrmel vame kot da me ne vidi in gleda skozi mene. Preveval me je čuden občutek, kot da gleda nekam globoko vame. Počasi mi je pogled odtaval po kuhinji. Nič posebnega ni bila. Nekaj loncev in pribora, pa nekaj zdravilnih zeli, dva stara rogova za pivo in zaprašena slika pod katero je bilo slutiti nekakšen diagram krogcev in črtic povezanih v neko obliko. Ko sem ga zopet pogledal je še vedno strmel skozi mene. Prav prilegel bi se mi obilen krožnik vroče obare sem pomislil in se obrnil k oknu katerega polknica se je zaprla s truščom. Ko sem se obrnil nazaj me je na mizi pred menoj čakal do vrha poln krožnik obare. »Hvala.« sem zamomljal in začel jesti.

S polnim trebuhom sem se naslonil na stolu nazaj. »Za tistimi vrati boš našel suho haljo.« mi je dejal skozi oblak dima. Počasi sta halja in golaž naredila svoje in spet mi je postajalo toplo. Lončar mi je rekel, da je to njegov svet in da bova jutri videla če znam narediti vrč.

2.

Bil sem umazan od gline. V delavnico je sijalo jutranje sonce in lončar se je naslanjal na obok vrat in me opazoval pri delu. Začuda je pipa umanjkala. Skozi vrata se je prerinila majhna črnolaska, pogledala kako oblikujem glino na vretenu in zamaknjeno pripomnila »Oče Simon, tvoj novi vajenec je pa bolj umetnik kot lončar.« in se na ves glas zasmejala. Pred mano je bil žalosten kup gline, ki ga za boga svetega nisem mogel oblikovati v vrč. Nekaj je bilo narobe z glino. Ker pa ni bilo nič narobe z glino, ker se nisem razjezil zaradi njene pripombe in ker sem vedel da razloga za to ni ne znotraj ne zunaj mene sem le ravnodušno opazoval svojo jezo in čez nekaj minut sem se glasno krohotal.

»Mogoče pa še bo lončar iz tebe.« mi je dejal Simon, stari, stari lončar. Zazrl sem se v njega in naenkrat je vse odpadlo. Bil mi je tako blizu. Čutil sem hlad v njegovem glasu, kot da je odtegnjen od tega sveta, v popolni ravnodušni vedrini starega popotnika, pa vendar je bilo čutiti v njegovi prisotnosti neskončno ljubezen, ki je tiho in neopazno napolnjevala sobo. Spet sem se posvetil glini in oblikoval kače, ki sem jih nizal eno na drugo v vrtinec. Ko je bilo nekaj podobnega vrču pred menoj sem si zmočil roke in zagnal vreteno. Šlo je počasi. Prsti so mi drseli po mokri glini in počasi se je začela pojavljati zaželjena oblika. Ko pa sem začel vrč dvigovati mi je naenkrat velik kos gline ostal v rokah. Še enkrat sem se lotil vrča in še enkrat, dokler nisem šele proti večeru uspel v enem takem, zelo, se pravi komaj, zasilnem vrču. Simon je prišel ravno v trenutku, ko sem se zadovoljno začel pasti po njem in uživati v močnem občutku lastne sive samo-pomembnosti. Prišel je do vrča in ga zalučal v steno. »Ti nisi kralj, ti nisi najnižji, ti si nič.« Vedel sem da govori o mojem doživljanju samega sebe kot dramatičnega središča življenja, o mojem poistovetenju z masko.

Pa nisem mogel nič. Gledal sem v steno. Gledal sem v Simona. Nič mi ni bilo jasno. Pomislil sem da verjetno ne bom dobil dela. Odšel sem do vodnjaka in se umil. Med nogami se mi je začel motati pes. Volčjak se je usedel tik ob mene in mi z grlenim glasom dejal: »Fant, vse bo v redu. Samo vztrajati moraš. Stari popotniki so zelo vztrajni.« Še malo sem se valjal po žalosti in občutkih manjvrednosti in senca je jačala. Potem pa sem imel dovolj. Sklenil sem oditi do mojega prijatelja kovača.

Ogenj je bil močan in vročina je talila železo. Bilo je blizu vrat plamenov. Marko je razbijal po železu z vso močjo. Jezen je bil ker mu ni uspelo izgotoviti oje tako kot si je zamislil. Kar pihal je in v obraz je bil že zelo rdeč. Ko me je zagledal je odvrgel oje v vodo in zaklical: »Kje si ti goba, Bor?« To je bila njegova stalna šala. Vedno me je zbadal na moj rovaš, češ da sem ko sem bil še mlad dve leti in pol preživel v postelji zaradi otroške astralne paralize. Pa mi je govoril da sem goba- samo gnijem in se ne premaknem iz postelje. Lopnil sem ga po hrbtu. Prinesel je bokal merlota in nagnila sva ga na hitro. Kmalu se je kovačnica začela nevarno vrteti v desno. Markotu pa ni bilo nič. Vstal je in začel zopet kovati, jaz pa sem ga molče opazoval. Nikoli nisva veliko govorila, oba pa sva vedela da se lahko zaneseva drug na drugega če bi kateri od naju potreboval pomoč. Marko je izgotovil oje in ga odložil pred nakovalo. Ogenj je počasi ugašal in gledala sva plamene kako se počasi manjšajo. »Domov.« je rekel in se odpravil po stopnicah navzgor – s svojo ženo je živel nad kovačnico. »Domov.« sem mu odvrnil in loveč ravnotežje odstopical ven.

Fajhten sem se vrnil k Simonu. Na mizi me je čakal ohlajen tenstan krompir in bokal vode. Simona ni bilo. Prišla pa je njegova hčerka in dejala da me bo Simon vzel v uk, čeprav tako neobetavnega učenca že dolgo ni videl. Oddahnil sem si, saj mi med dolgo zimo ne bo treba skrbeti kje bom spal in kaj bom jedel, naučil se bom delati lonce in upam da bom prenesel tudi »učenje drugega obraza« po čemer so bili lončarji znani in zakar sem v resnici prišel v mesto.

3.

Maček je bil težek in konkreten. Glava je bila neozdravljivo razbolela in vsak zvok mi je samo povečeval agonijo. Upal sem da se bo maček počasi odkradel a temu ni bilo tako. Simon me je pričakal v delavnici in vrgla sva se na delo. Pregnesti sva morala kar nekaj gline, saj je bogati trgovec pri Simonu naročil veliko amforo. Simon je bil visok in suh a glina se je pod njegovimi rokami hitro oblikovala v željeno podobo. Proti poldnevu si je začel peti neko pesmico in delo nama je hitreje minevalo. Glino sem vlačil k njemu on pa jo je oblikoval v amforo.

Ko sva končala z delom je pred nama stala amfora, ki mi je segala do vratu. Previdno sva jo postavila v peč in začela se je peči. Usedla sva se pred hišo in prižgal si je pipo. Po ulici je bilo slišati v daljavi krošnjarja, ki je ponujal svoje blago. Soseda je obešala perilo na vrv, ki je bila razpeta med njeno hišo in hišo mojstra Simona. »Kot da je ta dan zadnji, ki ga imam še v tem življenju.« je rekel Simon. Nisem ga razumel, saj še ni bil star.

Simon je bil poln energije. Oblečen je bil sivo, po koncu dela pa je bil ponavadi od peta do glave v črnem. Odpravila sva se skozi Vrata plamenov in pred nama se je odprla ravna pokrajina, ki se je končala v morju globokih modrih odtenkov. Niti ura ni prešla, ko sva že zavihanih hlačnic stala v morju in gledala galeba vrste Jonatan kako strmoglavo drvi navpično navzgor. »Čas je za prvo lekcijo.« Simon me je pritisnil nekje pod modulo oblungato in naenkrat me je potegnilo iz telesa mesa in kosti na nek bolj fin energetski nivo. Od tam sem opazoval svoje speče telo na obali in Simona, ki si je nekaj brundal. Iz njegovih ust nisem slišal zvokov ampak sem sčasoma ugledal nekakšne srebrno-sijoče delfine ki so začeli plavati okoli mene v ognjenem krogu. Posvetilo se mi je da Učitelj ustvarja krog zaščite okoli mene in z zanimanjem sem opazoval kaj se še ima zgoditi. Ko sem že hotel oditi raziskati bližnji gozdič nad katerim se je razpenjala mavrica, kakršne še nikoli nisem videl se je ob meni pojavil Učitelj Simon. Vedel sem da bi mi rad nekaj pokazal zato sem mu sledil čez mesto proti goram. V gorah sva našla neko majhno votlino v kateri je bil kip človeka v naravni velikosti. Pa ni bilo tako. Ko se je Učitelj dotaknil nog kipa je le-ta zasijal v električno modri svetlobi in se začel premikati. Skorja prahu se je luščila iz »kipa« in kmalu se je prikazal zelo, zelo star mož, katerega brada in lasje so bili daljši od višine njegovega telesa. Proti nama je izlil povodenj zlato-rožnate svetlobe in naenkrat sem čutil le še radost. Z zanimanjem sem opazoval kako si starec in Simon izmenjujeta nekakšna geometrijsko pravilna svetleča bitja, ki so bila zelo kompleksna in navidez tako zakomplicirana, da nisem bil prepričan, če bi bil sposoben najpreprostejšega izmed njih vizualizirati. Medtem, ko je potekala izmenjava je do mene priplava ogromna modra briljantna krogla v kateri se je odprla majhna odprtina. Vstopil sem v njo in se znašel v prosojni žogi. Bilo je zabavno saj se je ves svet obarval modro. Simon se mi je nasmehnil, ko sem v daljavi zaslišal bučanje morja.

Skozi butanje valov v obalo sem prišel nazaj v fizično telo. O delfinih pa ne duha ne sluha. Simon je gledal v daljavo, v pot in v mesto. Odpravila sva se proti domu in tik pred mrakom sva vstopila v kuhinjo. Simonova hčerka Neja je pustila žgance na mizi in dvignila sva frekvenco hrane preden sva jo pojedla. Žganci so bili dobri. Z mlekom in ocvirki. Njam, njam.

Simon je odšel spat in mi rekel da se vidiva ponoči v sanjskem svetu. Prikimal sem in ko sem tonil v spanec sem razmišljal o današnji izkušnji. O svetu fenomenov, barv in bitij sanjskega sveta, ki so tako privlačni da mnogi zaidejo in ostanejo v njem tudi več življenj. Če je pa tako zanimivo in vedno se dogaja kaj novega. Vedno se spreminja in vedno je drugače. Samo da se dogaja in tako vleče...

4.

Več tednov sva samo oblikovala lonce in jih žgala v peči. Vse učenje se je dogajalo ponoči v sanjskem svetu, še pred polnočjo. Potem pa je Simon nekega dne prišel v delavnico in mi rekel da bi me radi spoznali drugi njegovi učenci in da meni da sem pripravljen na to. Odšla sva v oddaljeno četrt mesta, kjer so bili nastanjeni predvsem grki. Vstopila sva v neko hišo in se odpravila po stopnicah navzdol. V drugi kleti je Simon potrkal na neka vrata in odprla mu je ženska stara vsaj 200 let. Rokovala sta se in ženska naju je povabila naprej. Vstopila sva v majhen prostor nič večji od Simonove kuhinje. Stene so bile gole, le na južni steni je bil vklesana peterokraka zvezda, ki je gorela. Simon me je zapustil in mi rekel da me bodo prišli iskat. Vleklo se je in iz dolgčasa sem začel razmišljati le kaj neki me čaka na oni strani vrat. Po kakšni debeli uri pa je prišla deklica, morda petih let in mi podala ruto. Zavezati sem si jo moral okoli oči in prijela me je za roko. Vodila me je po vlažnem hodniku. Začutil sem toploto ko sva vstopila v prostor na koncu hodnika. Bilo je bolj toplo kot zunaj, skoraj vroče in prve potne kaplje so se mi nabrale na čelu. Usedel sem se na stol ki sem ga otipal z nogo. Nekaj časa se ni zgodilo nič, potem pa so eden čez drugega ljudje začeli vpiti žaljivke, ki so bile namenjene samo meni. Nič mi ni bilo jasno. Sedel sem in poslušal in moral sem si priznati, da so bile nekatere kar utemeljene, druge pa so se mi zdele privlečene za lase. Hrup se je polegel. Zdaj je sladak ženski glas začel pripovedovati zgodbo. Zavedel sem se da je to zgodba o meni, o mojem temnem umu. Začel sem hlipati potem pa sem izbruhnil v jok. Ko sem opazoval to čustveno energijo se je spremenila v strah in čez nekaj minut sem že rjovel od jeze. Dalj pa nisem prišel. Nekdo me je zgrabil in odpeljal ven. Ko sem snel obvezo je pred menoj sedel Simon. »Oni pritiskajo na tvoje boleče točke. Ti pa moraš vedeti da gre za zdravljenje. Ravnodušen moraš postati do sličic tvojega uma, čustva pa moraš le opazovati. Ko boš dosegel to držo in zdržal v njej uro in pol potem pride na vrsto druga polovica preizkusa. Šele po celem preizkusu boš lahko snel obvezo. Še bova šla v klet in še bova poizkusila. Uspelo ti bo, ker si sedaj pripravljen za to.«

Vrnila sva se domov in po poti sem jezno brcal kamne ki so se znajdli pred menoj. Nisem razumel zakaj nisem smel videti svojih sošolcev in zakaj me učitelj ni posvaril, pred naporno preizkušnjo.Doma sem se pokril čez glavo, jezen zaspal in stopil v sanje polne nasilja ki niso imele ne repa ne glave, tako kot vedno ko nisem naredil retrospekcije dneva.

5.

Simon je pustil mesto že daleč za seboj. Približeval se je goram in z vsakim korakom je bil bolj miren in mehkejši. Bližal se je domovanju svojega učitelja Navi. Ko je vstopil v votlino mu je Navi že kuhal čaj. Bil je oblečen kot plemič, s to značilnostjo da je bilo vse na njem v vijolični barvi. Še zaponka na pasu. Votlino je razsvetljeval ogenj na odprtem ognjišču ob katerem so ležali trije mački. Simon je pričel s poročilom. »V skupini starih popotnikov ali duš ko jim ti rečeš je prišlo do pomembnega preobrata. Skupina mojih učencev, ki jih poučujem v mestu je prišla v svojem razvoju tako daleč, da morajo stopiti na višji nivo. To pa kot veš ni moč storiti ne da bi vsaj za silo vsaka osebnost posebej nadzirala svoj um in svoje govorjenje. Zdaj je tako da sta še posebej dva učenca izpostavljena kot sebična, ambiciozna in da se mi pretirano prilizujeta. En je zelo uspešen v materialnem smislu drugi pa je izreden mislec. Lahko si predstavljaš, koliko ljubosumja in zavisti prebujata v nekaterih svojih sošolcih. Da ne govorim o nekem drugem učencu, ki skoraj vsak dan sanjari kako bi on boljše kot jaz vodil skupino. Skupina v manjši meri kot nekoč kritizira mene samega, tako da ni nevarnosti da me ubijejo s svojimi mislimi in govorom. Sem pa precej bolan in skupina ne želi videti da nosi odgovornost za moje bolezni tudi ona sama, saj njihove kritične misli o meni močno poškodujejo mojo avro, ki se zaradi konstantega pritiska ne more regenerirati in tako preko skupine dobim polno energetskih pijavk ki mi precej poškodujejo. Večkrat sem jim že rekel naj ne kritizirajo vendar se jih ni prijelo. K vsemu temu pomaga še egregore skupine ki je naučen da spodbuja navado kritiziranja ki smo mu jo vsi člani privzgojili. Poleg tega imam v skupini novega člana ki je izjemno egocentrično senzibilen, na drugi strani pa podzavestno sprovocira skoraj vsakega člana da ga energetsko udari in tako potrjuje svoje prepričanje da ga nihče nima rad. Torej, Navi, kot vidiš je vse po starem. Upam samo, da bo moč uvesti disciplino kontrole uma in govora.« Navi je navidezno ne meneč se za Simona natakal čaj v skodelici na mizici. Ko se je usedel je rekel: »Pozdravljen. Kakšen se ti zdi moj novi zeleni čaj?« Simona je malce privzdignilo. Umu je ukazal naj izpusti obsodbo Navija in opazoval jezo kako brbota nekje v grlu. »Ni slab, ampak lanski je bil boljši.«

Dolgo sta strmela skozi vhod votline potem pa je Navi dejal: »Vedno so igre osebnosti tiste, ki motijo delo starih popotnikov. Ambicija, ljubosumje, tekmovalnost, kritika, celo sovraštvo do vodje skupine. To je osebnost. Ravnodušnost, mir, sočutje do drugih in ravnodušnost to je stari popotnik. Če človek še ne razlikuje med tem kje se trenutno nahaja njegova zavest ne more kontrolirati uma in ne more zadati zaobljube staremu popotniku da bo kontroliral um in svoje besede. Zato moraš najprej ugotoviti ali vsi v skupini razlikujejo med tema dvema stanjema zavesti.«

Srkala sta čaj in opazovala sonce kako zahaja. Navi je rekel Simonu: »Prespi, zadnja soba je prosta.« Simon se je odpravil spat. Bil je nemiren spanec v katerem je sanjal mestnega govorečega psa, ki mu je prerokoval da se bodo v njegovem življenju kmalu pojavile težave. Obračal se je in šele proti jutru je imel bolj mirne sanje.

Simon se je spuščal iz gore. Premišljeval je kako naj Boru pove da bo moral začeti študirati. Drevo življenja je težak študij. Naenkrat pa se je pooblačilo in začelo je deževati ker nikjer ni bilo zavetja je zavil v gost gozd. Bilo je temno kot v rogu in stal je pod veliko smreko. Razmišljal je o svojem delu in ni bil zadovoljen. Kmalu je um zajadral v neke bolj temne misli in začel ga je opazovati in nadomeščati temne filme uma z svetlimi – odločal se je kaj bo um mislil.

6.

Skozi okno delavnice sem opazoval kako pada dež. Ni in ni nehalo padati in zaskrbelo me je kje je moj učitelj. Upal sem da se mu ni nič zgodilo. Ni se mi dalo izdelovati loncev in prepustil sem se sanjarjenju. Um pa je zvit. Malo zatem sem bil že globoko v črnih mislih. Čez eno uro sem bil na tem, da je vse brez veze in da nima smisla in da nisem nič dobrega naredil. Čez dve uri sem sklenil da se obesim. Vrgel sem vrv čez tram in stopil na stol. Rekel sem si da je vse brez veze in upal sem da ne pridem več nazaj na ta svet. V tistem trenutku pa je stopil skozi vrata star možakar oblečen popolnoma v vijolično. Z močnim glasom me je pozdravil po francosko: »Ce va?« češ – kako je. Obrnil sem se in ga gledal. Starec mi je rekel: »Ni še prišel tvoj čas. Delo te čaka.« Čutil sem kako v um prodira svetloba in miselni tok je začel teči v drugo smer. Kmalu sem lahko vzpostavil kontrolo nad svojim umom in z nekaj občutki krivde, češ kaj sem hotel narediti sem gledal za možakarjem v vijolični opravi ki je izginjal v meglici dežja. Spraševal sem se ali mi bo uspelo v tem življenju začeti kontrolirati um s pomočjo usmerjanja učitelja Simona. Glasno sem izgovoril invokacijo »Jaz sem kralj mojega kraljestva. Samo jaz se odločam v mojem živlljenju. Moje celotno življenje je moja kreacija. Nihče mi ne pripada in jaz ne pripadam nikomur.« Začel sem premišljevati o globjem pomenu teh starodavnih izrekov iz Kaldeje.

Um je ostajal pri teh mislih ko so roke začele oblikovati glino v nejasno gmoto. Na pol sem se zavedal da oblikujem nekaj novega, nekaj kar še nisem videl. Bil je nekakšen ptič z štirimi perutmi. Ko sem ga končal sem ga začel opazovati in zdelo se mi je da se premika. Iz zamaknjenosti me je predramil Simon, ki je ves premočen vstopil v delavnico. Teklo je od njega ko si je odpenjal slamnati dežni plašč, kakršen je bil v uporabi med preprostimi ljudmi. Stopil je k meni in mi med obrvi zapičil črepinjo. »Kotroliraj svoj um!« je zavpil. Pihnil je v glineno ptico in ptica je oživela. Videl sem kako je začela spreminjati svoje barve potem pa je začela letati okoli njega. Za seboj je puščala mavrico briljantnih intenzivnih barv. »Vse kar se ti zgodi, je igra tvojega uma.« mi je prišepnil Simon. Ptič se je počasi začel spreminjati v temno gmoto, ki ga je vse bolj stiskala za vrat. »Zamenjaj film v umu.« mi je dejal Simon. Stežka sem začel razmišljati o starcu, ki je bil malo prej pred menoj in gmota je začela postajati vijolična. Še vedno pa me je stiskala v krču strahu. »Samo opazuj strah. Ne poistoveti se z njim.« Skušal sem zamenjati vsebino misli in opazovati energijo za katero so se ljudje domenili, da jo imenujejo strah. Simon je opazoval kako se vijolična gmota spreminja nazaj v ptiča, ki pa je imel sedaj tudi temne, črne tone. Rekel mi je, da se moram bolj potruditi kontrolirati misli, da druge poti zame ni in da me ne more učiti dela z energijami, če ne zmorem kontrolirati svojega uma. »Vprašanje je samo kdaj boš začel kontrolirati svoj um. V tem življenju, v naslednjem ali najkasneje čez dve življenji. Ker ti si na tej točki ko moraš to storiti. Ko rečeš da si Kralj svojega kraljestva reči še da boš kralj svojega kraljestva cel dan. Ni dovolj le reči in potem pozabiti. Ta koan moraš potem imeti vseskozi v ozadju misli in truditi se moraš kontrolirati svoje misli. Drugo je večerna vaja – takrat moraš razmišljati kaj to pomeni – graditi miselno obliko.«

Usmeril sem se v um in uspelo mi je da je bil ptič le še mavrica. Ko mi je to uspelo je ptič izginil in Simon mi je rekel da je lačen.

7.

Včasih mi je bilo dovolj vsega. Ves lesk učenja pri Simonu je padel na tla in potem sem raz-očaran taval po ulicah mesta. Nisem več vedel kdo sem in kam grem. Včasih sem popolnoma izgubil smer. Nisem razumel zakaj nisem tak kot drugi – ki imajo samo dve želji. Ženo in delavnico. Takrat je moj um zagrinjala tema in vedno znova sem se moral pobrati ven iz teme. Res mi je bilo hudo. Enkrat sem padel v jok in tuljenje. Ni bilo misli. Samo astralna vibracija. Simonu sem rekel da je to zame preveč, da ne zmorem. Odvrnil mi je da druge poti ni. S cmokom v grlu sem hlipal da nočem več te poti. Spet mi je odvrnil da druge poti ni.

Simon mi je dal v študij neke stare pergamente s krogci in črticami, ki pa mi niso dosti pomenili. Skušal sem študirati njih vsebino a nisem vedel kaj naj s temi tujezvenečimi besedami. Skoraj sem že obupal nad vsem ko je v moj dan posvetil žarek sonca.

Spomnil sem se namreč da gre za drevo življenja. Drevo ki ga bo nekoč risal učenec Feniksa, lik ki se pogosto pojavlja v mojih sanjah.

Zdaj sem vam ponovil staro, staro zgodbo. Zgodbo prvega človeka. Zdaj odhajam. Zdaj bo prišel Jon nazaj in vse bo tako kot je bilo, a v klanu bo malo drugače. Jon je stopil nazaj v svoje telo in klan si je oddahnil. Vedeli so, da je spet pri sebi. Vse je v redu. Zaspali so ob ognju in nočna straža je pridno nalagala na ogenj.

Sanje - Tri

Mnogo žalosti je bilo prelite za njegovim očetom. Kiryeh ni jokal. Bil je otopel. Ni vedel kaj bi. Njegovo prejšnje življenje mu je spolzelo med rokami. Vse v kar je verjel se je stopilo v soočenju s smrtjo. Zakaj ne morem več dihati? Se je spraševal. Zakaj ne morem več dihati kot včasih?

To mi je prinašalo toliko miru, zdaj pa kar ležim in kot da čakam da bo ogenj spet zagorel, ampak ne vem če bi še ogenj. Morda bi se raje vdal dežju in reki.

Ni prepoznal sebe in njegov volk ga je le začudeno gledal. Lovila sta kot vedno, ubijala kot vedno, se zahvaljevala Materi za hrano kot vedno, tekla kot vedno, a nista več divjala. Nista se več igrala in Amaramham je pogrešal igro, pogrešal je divjanje in pogrešal je Ognjenega Kiryeha. Iskre ni bilo več.

Včasih, ko je posijalo sonce pa se je Kiryehu razjasnil obraz in takrat je spet zaupal v Veliko Mati, lepotico lepotic da se bo njegovo notranje sonce zdramilo iz teh meglenih sanj in pregnalo kamne in železo iz njegovih misli.

Sunkovito se je ozrl. Živ je. Prižel se je ob volka in začel mantrati. Kmalu je postal volk in skupaj sta tekla. Bilo je mirno in lepo. Mesečina je pomodrila gozd in tišina ga je objela v skrivnost. Naenkrat sta bila z volkom nekje drugje. Tu ni bilo divjanja, le mistične meglice iznad starodavnih dreves. Kot da sta vstopila v neko staro pravljico iz še bolj starih dni. Še volk se je začudil in s spoštovanjem hodil po gozdu.

Izza drevesa se je pokazala angelinja. Odeta v belo energijo, z lučjo namesto oči, povsem eterična, lepote ki te prikuje na tla in ne spusti. Kiryeh je gledal in ni mogel verjeti. Ni bila od tega sveta ampak od sveta izza. »Kdo si?« jo je vprašal. »Sem Urija, hčerka Velikega Uriela.« Prinašam ti dar pozabe in zaupanja v življenje. Izročila mu je pentagram in malo iskro. Vstavi si iskro v srce, ti hladno bitje! In zaupaj v življenje. Če si srečal mene, boš zopet našel svoje življenje, le zaupati moraš.

Beti je gledala v svoj sanjski dnevnik in pomislila zakaj je njeno življenje tako dolgočasno.

10. Beti

Po sobotnem pospravljanju se Beti po kosilu uleže na tla in se prepusti sanjarjenju in mučnemu spraševanju, kje bi dobila fanta. Ko tako misli pa se skozi odprto okno priklati nenavaden metulj, ki se ji usede na roko. Zakaj? Odpravi se v mesto na kavo.

Beti je hodila po Čopovi ko je začela gledati za ženskami. Kakšne obline imajo in kakšen okus imajo njihov muce. Predstavljala si je kako se prepletena z ljubimko predaja prepovedani ljubezni. Njena vzgojea ji je govorila da to ne sme početi, ker je to grešno in umazano. A v njej je zorelo spoznanje da je lezba. Pa kaj. Doma je pogledala nekaj filmov na netu. Pa saj lezbični seks ni tako slab. Če ne bi bilo teh zahojenih runkeljnov v Sloveniji bi res postala lezbijka in se sredi mesta zalizala z svojo punco. Tako pa te budale malomeščanske obsojajo ljudi, da so nekaj bolnega in izrojenega če svoj jezik raje porinejo v pičko kot pa da fafajo kurca. Razlika pa res ni tako velika. Ali pa razlika med analnim seksom heterov in gayi. Kje je razlika? Razlika je samo v temu kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne. Beti je vse bolj blodila po svojem umu, ki je bil res nekaj posebnega. Ona je bila nekaj posebnega. Samo ona je bila nekaj posebnega, nenorrmalnega, ki se je upiralo vsemu čemur se je upirati dalo. Tako je dobila občutek „jaz sem“. Z uporom. Zagledala se je navzdol. Bila je na terasi. Alpe so se bleščale v jesenskem soncu. Napolnil jo je mir, ko si je obljubila, da se bo upirala le še eni stvari v življenju – upiranju samemu, ki je negacija sprejemanja življenja. Postala je upornica uporništvu. Vedela je da je Aljaški malamut pasma, ki je na videz še najbolj podobna volku in da volka ne more posvojiti v življenje v mestu. Zato se je odločila da si kupi najbolj približnega volka kar se ga da dobiti – aljaškega malamuta. Hare krišna pa so se slišali že na teraso...

Posveti se ji, da njeno nenehno blodenje po enih in istih vprašanjih ali je ta in ta zaljubljen vanjo, ali je morda lezbijka ker nima fanta, itd itd, samo mešanje dreka. Ta drek meša osebnost in uživa v smradu – takrat ko osebnost trpi, doživlja njena osebnost lažni temeljni občutek „jaz sem“. Začela se je smejati sama sebi in mislim svojega uma. Vprašanja ki so jo mučila mesece so postala nepomembna, ni razumela kako se je lahko tako močno identificirala z njimi in umom. Še prej pa je sklenila da bo ostala samska, no Adam... mogoče. Iz radia prihaja neka čudna glasba. Finski cover Black Sabbathov križan z govedino? Skoraj. Špikerca pove da so to Elakelaiset – Hullun jenkka. Cel dan je bil že precej naporen. Um jo je izčrpal. Zdaj pa še ta hecna glasba za krono dneva... Šla je na net, da se ji razbistri glava in utone v pozabo iluzornega sveta, ki ga ustvarja net. Po uri surfanja pa opazi, da je dobila mail iz ZDA. Astrolog pri katerem je naročila natalno karto duše ji je poslal dodelano informacijo, ki se je tikala njene sestre.

"This is the light that oscillates until a point of balance is achieved. It is the light which is distinguished by a moving up and down.

From the Soul-centered perspective, Libra on the Ascendant of the chart represents a pause, an interlude, a time of assessment and a point of contemplation within a series of incarnations. People incarnating with Libra rising may use this “karmic hiatus” as they prepare, along with the rest of us, for the greater conflict awaiting them when the wheel of life moves one notch to Scorpio. The particular tension and duality of Libra rising is often expressed by a person who has experienced the Presence of the Soul to one degree or another, but who has not fully anchored this Presence in his or her consciousness.

This individual is thus quite polarized, tending to waver back and forth between the desires of the personality and the transpersonal nature of the Soul. This rhythm alternates, for at certain times the lower self may predominate while at other times, the Soul is very much the predominant factor. This conflict is present for Libra rising for a very good reason. The individual is to learn to recognize and differentiate between the energy fields of these two fundamental poles of human nature. It is then that the Libra rising person will be in a position to harmonize these two currents into a greater focus of awareness."

Tekst se ji za večerno branje zdi pretežak za dober razmislek, zato se odpravi spat. Sanja malamuta, kako se ji strga iz verige in neznanca, ki ga ujame. Ko se zjutraj spomni sanj ji ni nič jasno.

Beti najde takega psa kot si je želela. Odpelje ga na svojo točko moči, skrito na manj obljudenem delu Pekla pri Borovnici. Tam mu da ime Berny. Z ipsilonom seveda. Ker je numerološko bolj ugodno, bojda. No, vsaj soseda Klara pravi tako.

Ko je hodila nazaj proti svojemu Cliu se ji je Berny strgal iz verige. Zginil ji je izpred oči in tekel naprej. Pognala se je za njim a ni ga mogla dohiteti. Upehana se je privlekla v vse večjo živčnost, ki se je stopnjevala v njej. Ni vedela kaj naj naredi. Ko je prišla do avta je začela klicati Bernya. Pa nič od tega. Šla je še po cesti naprej od gostilnice, ko je zagledala neznanca, ki se ji smeji in drži Bernya za ovratnico.

Beti si oddahne ko objame Bernya. Neznanec se ji smehlja, ko pogleda navzgor. Povabi ga na kavo, da se mu oddolži.

Neznanec naroči macchiato, Beti pa planinski čaj. Pove ji da mu je ime Adam, in to se ji zdi smešno. Komaj zadrži svoj smeh.

Vpraša jo kako je ime psu. Beti mu pove in nadaljuje:

„Aljaški malamut je izredno zvest svojemu gospodarju in zelo inteligenten. To je delovni pes, ki rabi ogromno gibanja, a kljub temu zna biti primeren tudi za družinsko življenje. Je zelo družaben, saj je le pes, ki je nekoč živel v krdelu in mu je življenje v tropu pisano pod kožo. Tako kot z vsakim psom se moramo z njim veliko ukvarjati. Podobno kot pri ostalih polarnih pasmah je to pes, ki mu je treba pokazati kdo je njegov gospodar, njegov vodja krdela.
Beti doda: „Ni primeren za čuvaja, saj je bil vzrejen pri nomadskemu ljudstvu, ki se je vedno selilo in zato nima razvitega čuta za varovanje teritorija. Vsakega tujca bo sprejel z veseljem in ljubeznivostjo. Seveda obstajajo izjeme, večinoma zaradi nepravilne vzgoje . Na splošno so psice bolj ljubeznive, bolj ubogljive. Psi znajo biti dominantni in samozavestni.“

Adam pa zaključi: „ Verjetno ne laja pogosto. Po mojem bolj tuli kot volk, kadar se dolgočasi.“

Beti pomisli, kako je lahko to uganil. Berny se mota okoli Adama. Beti Adamu zaupa, da je eden redkih ljudi, ki ga Berny sprejema in mu je všeč. Adamu se to zdi čudno, saj je malamut ljubezniv do vseh ljudi.

Opazujeta malamuta ko pristopi natakar.

„Zapiramo.“

Ni jima jasno, vendar bi se še pogovarjala. Adam prekine mučno napetost, polno pričakovanja, zvezd in ognjemetov. „Imaš drug teden čas za kavo?“ Beti reče, da ima. Zmenita se za kavo v četrtek. Pri Grči – bolj pajzlu, ampak imaš pa mir.

Ko se Adam odpelje s svojo Toyoto EQ, Beti gleda za njim. Hvala bogu, da je ujel Bernya, pomisli.

11. Adam

MP3 player v avtu je bruhal:

With your feet on the air and your head on the ground
Try this trick and spin it, yeah
Your head will collapse
But there's nothing in it
And you'll ask yourself

Where is my mind, wheeeeeere is my mind...

Adam je zaprl vrata avta in se podal do kafiča. Pri grči. Kafič je bil tak kot vrata v svet travm. Obupno preveč oranžne barve. Le zakaj sta se morala dobiti ravno tu? Kdo ve. Ona ga je izbrala. On pa je prišel. 

Beti ga je že čakala za mizo. Pred njo je bila vroča čokolada, ali pa je bil kakav? Ni mogel reči. Izkazalo se je da je bela kava. Naročil je kapučin. Beti mu je povedala da sedaj vodi na sprehod Bernya na povodcu. Da se ji ne utrga kam drugam. V divjino. Med volkove. Huh. Adam jo vpraša ali bi šla z njim na neko delavnico. Beti odvrne, da le stežka saj ima ob psu in službi bolj malo časa. 

„Zakaj?“ ga vpraša Beti. 
„Zato ker srce počne stvari iz razlogov, ki jih razlogi ne morejo razložiti.“
„Zakaj že?“
„Zato ker greva lahko. Ker s tem ni nič narobe. Samo druženje. OK? Zakaj bi morala celo življenje sama hoditi na delavnice, če že hodiva na njih? Pojdiva skupaj. Saj ni tako hudo.“   
 „Res ni tako hudo. Lahko bi šla skupaj. Vendar pa se mi zdi da sem prestara za taka jajca, kot so delavnice. Sploh ne vem kdaj sem bila nazadnje na delavnici. Over-40-sindrom pač.“                  
„Dej nehi ga srat Beti. Ti si taka kot kakšna sicilijanska vdova. Res bi rad da greš z menoj. Kwa cincaš?“
„Potem si boš pa že kar kaj mislil... Pa vedno imam na delavnicah občutek, da vsi strmijo vame.“

Adam jo pogleda z mehkimi očmi polnimi sladkorja in vrtnic: „S tabo bi rad bil, ker si del mene.“

„Ali si zaljubljen vame?“

„Najboljše teleskopske slike so sestavljene iz slik različnih teleskopov skupaj – tako postanejo svetlejše. Dve sliki skupaj data več svetlobe. Seveda pa je včasih najbolje iti daleč od mesta in le pogledati v zvezdno nebo, poleti v mesečini, ob oceanu, tihih lagunah, gorah v gozdu. Včasih je bolje ostati sam, včasih je bolje hoditi v tandemu.“

V nekakem ozadju pa nekak MP3, nekako kot zakleto:

Somehow
I'm leading someone else's life
I cut a star down with my knife

And right now
I still see the way the moon
Plays this tune
Though our lights died.

My hands shake
My knees quake
It's every day
The same way.
Cos then came you.
Then there's you.
I keep your picture
In my worn through shoes.
Then there's you.
Then came you.
When I'm lost,
I look at my picture of you.

And somehow
I'll make tonight our own
I'll show you every way I've grown
Since I met you

And right now
I'll be the boy in your next song
I'll learn the parts and play along
If you let me.

If you let me,
I'll show the world to you.
Yes, if you let me,
I'll know just what to do.

Cos then came you.
Then there's you.
I keep your picture
In my worn through shoes.

When I'm lost
In your eyes
I see a way for me

In naslednji MP3, ko sta bila še vedno tiho in samo izgubljala eden drugega v pogledu, ki je trajal 1000 milj in še 1000 milj:

Long afloat on shipless oceans
I did all my best to smile
'til your singing eyes and fingers
Drew me loving to your isle
And you sang
Sail to me
Sail to me
Let me enfold you
Here I am
Here I am
Waiting to hold you

Did I dream you dreamed about me?
Were you hare when I was fox?
Now my foolish boat is leaning
Broken lovelorn on your rocks,
For you sing, 'touch me not, touch me not, come back tomorrow:
O my heart, o my heart shies from the sorrow'

I am puzzled as the newborn child
I am troubled at the tide:
Should I stand amid the breakers?
Should I lie with death my bride?
Hear me sing, 'swim to me, swim to me, let me enfold you:
Here I am, here I am, waiting to hold you'

Ko je bilo pesmi konec je bila napetost med njima že rezljiva. Lahko bi jo rezal z nožem, tako močan naboj se je ustvaril med njima. Premočan. Adam je poštekal da je tole malo prehudo in pogledal na mobi koliko je ura. Opazil je da ima novo sporočilo na Facebooku, ki mu ga je posredoval njegov guru-brother iz Bolgarske guru-kaule. To ga je streznilo močneje kot tuš z ledeno vodo. Njegov obraz je postal leden. Poteze zakrčene, vedel je da je sedaj pomembno le eno. Brez odločitev in nadaljnih potez mora čim prej domov.

Beti je bila malce presenečena nad Adamovim nenadnim odhodom. Pa ravno ko se je začelo odvijati v pravo smer. Bljah. Tipi.

Ko je Adam prišel domov je v roke vzel na roke napisano knjigo, prevod iz Senzarja. Dal mu jo je njegov Duhovni oče. V Bolgariji, pred mnogimi leti. Njegovemu duhovnemu očetu je bilo ime Fark In rojen je bil v Benetkah. Proti koncu surovega, večletnega psihoterapevtskega dela in treninga je prišel čas za zadnjo dvorano Misterične šole Modre gore. Duhovni oče, Učitelj na kratko, ga je namenoma potopil v temo duše za več mesecev. Adam se je odtujil vsemu v kar je verjel. Adam se je odtujil tudi bratom in sestram razreda, kateremu je pripadal v šoli. Ostal je sam. Iz dneva v dan bolj egocentričen, v vladavini osebnosti in noči duše. Učitelj mu je začel dopovedovati, da Poslanstva zaradi katerega se je rodil ni. Da Secret chiefs ne obstajajo. Da mora poskrbeti za svojo rit. Da mora tudi prodati svoja prepričanja, samo zato da bo preživel in da cena za preživetje fizičnega telesa ni pomembna. Razlagal mu je da je sam hotel imeti družino se postarati in morda na stara leta povedati kakim mladim ljudem, da obstaja Misterična šola in nekje naslednik njegovega učitelja. Adam se je že precej globoko zapletel v Učiteljevo past. Vendar je Učitelj pred šestimi leti pouk z njim, na štiri oči začel z besedami:

„Nekoč ti bom vzel vse kar imaš. Veliko si že dal. Spomni se zgodbe učenca Babajija, katerega je Baba zavrnil. Ni druge poti. Spoznati moraš kaj je zate pomembno v tej inkarnaciji in kaj ne. Pred teboj sta dve poti. Ali boš menih – to pomeni da se boš odrekel družinskemu življenju, otrokom lahko pa imaš sopotnico v obliki žene, partnerke ali pa sam in v obeh primerih boš živel zelo skromno, skoraj v revščini a izpolnil boš svoje poslanstvo. Ali pa boš družinski človek in dano ti bo veliko materialnih dobrin a poslanstva ne boš mogel izpolniti in Prilika bo za 4 življenja izgubljena.

V Egipčanski misterični šoli je zadnji razred potekal kot skrivnost, ki jo nihče ni poznal razen hierofanta. Neofit je že postal iniciat. Odigrali so posvečenje. Vendar je bilo to lažno posvečenje. Rekli so mu, da je treninga konec in da si lahko oddahne. Povabili so ga na veliko večerjo, na mizo postavili zlata in ob njem so se usedle najlepše kurtizane, lepše od faraonovih. Ko je začel trening so mu povedali – tisto česar se dotakneš, za tisto se v šoli smatra da si se odločil. Če se boš dotaknil ženske, si si izbral družinsko življenje in padel na izpitu. Če se boš dotaknil zlata boš postal trgovec. Le tisti, ki se ne dotakne in ostane čist postane iniciat misterijev Egipta in lahko reče da pozna Alkemijo. Veliko jih je zaslepilo bogastvo na dosegu roke, lepota na dosegu objema in stegnili so roko proti njemu in se ga dotaknili. V tistem trenutku so kulise padle in pojavila se je garda Misterične šole. Učenca, ki je padel na zadnjem izpitu je doseglo učenje stare Atlantidske šole – ni milosti za neuspeh. Postal je suženj. Tako se je duša hitreje naučila kaj mora narediti prihodnjič, kot pa da bi živela v iluziji svobode življenja z lepotico in v bogastvu ki pa bi bila za dušo vseeno suženjstvo saj ne bi mogla žareti svojega poslanstva. Ne bi mogla pomagati ljudem tako kot si je zamislila sama s svojim učiteljem že v času preden se je inkarnirala. Ne bi mogla služiti Načrtu Gaje in ni hujšega za dušo.“

Adam se je ustavil. Kaj pa če Beti ni zame? Še vedno pripadam Misterični šoli. Samo punca, ki pride vsaj v prvi nivo šole je lahko z menoj. Ne vem če bo šla. Me bo podprla pri mojem poslanstvu? Bo razumela da ne morem imeti otrok? Da moram delati nekaj drugega? Jo bodo moji sošolci v šoli sprejeli? Bo pripravljena pomagati v šoli pripravljati gradiva vsaj nekaj ur na teden? Bo razumela, da je moj urnik skoraj cel dan? Da pomagam tudi ponoči v sanjah? Da sem „bound to serve“ učenec. Zaprisežen za inkarnacijo brezpogojne pomoči ljudem? Da če me nekdo pokliče sredi noči, mu moram pomagati. Da če sem sam depresiven in me nekdo prosi za pomoč moram pomagati. Da moram pomagati ne glede na svoje življenjske razmere, ne glede na to ali imam za jest ali ne. Da poleg pomoči moram opraviti določene naloge, ki terjajo potovanja v Afriko. Da moram skoraj 12 dni na leto preživeti visoko v gorah popolnoma sam? Da je v mojem življenju na prvem mestu bog. Na drugem mestu je moje poslanstvo – učim v vrtcu pred misterično šolo. Na tretjem mestu so sošolci v mojem razredu, ki so moj pravi dom. Krvni starši so moj družbeno dogovorjeni dom. Sam pripadam Misterični šoli in Belemu bratstvu katerega otrok sem. Bo razumela da skoraj fanatično brezpogojno izpolnjujem to kar mi naloži Učitelj? Ker treniram brezpogojno poslušnost duši, ne njemu. Brezpogojno poslušnost zavesti, katere zahteve si mi včasih zdijo absurdne, paradoksalne, tudi sporne – a se vedno na dolgi rok izkaže, da sem se motil in da je Gospod milosti imel prav.

Duša se vedno odloča in osebnost tudi. Osebnost hoče biti samostojna in svobodna. Ne poslušati drugih in v ekstremu – popolnoma neprilagojen človek. Človek otrok. Duša pa se lahko odloči za celo inkarnacijo naprej. Lahko se odloči da gre v službo Belemu bratstvu. Potem gre samo še za izpolnjevanje nalog, ki jih dobi iz Ašrama. Svobode v pomenu besede tega sveta osebnosti ni več. Vendar pa duša stopi v neko širšo svobodo – svobodno se uči kako čim bolje izvrševati Načrt.

Preden pa se učenec do konce zaobljubi delu Bratstva ga učenec surovo preizkuša. Učitelj čaka da učenec razvije potrebno stopnjo samodiscipline saj ga brez razvite volje ne more učiti magije. Zato učenec več let opravlja „stupid manial tasks“. Druge poti pač ni. Ozka je pot do Tikun Olama. V katerem učenec vstane in živi vstajenje.

Adam pride iz miselnega toka in knjige nazaj v ta RL. Pogleda okoli sebe in se strezni z nekaj globokimi vdihi. Vedno ko preklopi v Vas je težko priti nazaj. Spomni se, da je govoril z Ašo in da je malček, kot zadnja pussy spizdil domov. Le kaj si bo mislila o njem? Prepozna mantro njegove krvne družine – KAJ si bodo MISLILI. Vseeno ve da mora povedati Beti, da je vse okej. Prijavi se na Bejsbuk in ji pusti objavo na zidu iz nekega filma: „Bla bla kako sem zamoču na zmenku bla bla sori bla bla kdaj mam popravca bla bla res je prišlo nekaj pomembnega vmes bla bla ti razložim na 4 oči bla bla“

Z Ašo je o tem pogovoru odlašal in nič kaj dobro se ni končalo. Morda bi nehala prej – in bi bilo za oba lažje. Beti pa bo to slišala na začetku. Takoj na odprte karte in na polno. Nima smisla odlašati.

12. Beti

Po Kejsbuku sta se z A zmenila da se dobita v kafiču na Gradu. Fensi. Ni ji bilo jasno zakaj mu ni všeč pri Grči. No, zadnjič je zbirala ona, danes pa zbira on. Fer. Čakala ga je in opazovala staro mamco kako trga vejice iz grmička, da bo imela šopek za na mizo. Videlo se ji je, da ima tako majhno penzijo, da komaj shaja. Zavzdihnila je. Tega v socializmu ni bilo. Ljudje so bili vsi siti. Res, da vsi na istem, ampak lakote kot je danes pa ni bilo. Srce jo je stisnilo, ko je gledala starkine zgarane roke, ki so pustile mladost za tekočim trakom, zdaj pa doma kuhajo kruh, ker proteza žuli. Vsak dan kuhan kruh, ker za drugo ni denarja, samo za suh kruh po sedmi zvečer, ki je pol cenejši kot čez dan. Vedno kruh.

Na poti je Adamu ostal v umu komad, ki ga je zjutraj slišal pri sodelavki v službi...

And I saw your true colours shining through,
I saw your true colours and that's why I love you.
So don't be afraid to let them show
True colours, true colours, true colours are shining through.

Adam ji je iz daljave pomahal iz daljave in še preden jo je objel je bila mokra. Gledala ga je v oči. V njej se je dobrohotnost mešala z besom, ker jo je tako bedno zapustil zadnjič.

Adam Beti pove o svojem drugem življenju, o Šoli, o Učitelju in o Poslansvu. Beti je šokirana. Vse skupaj najprej razume kot da je Adam v neki čudni sekti, ki ne ve da nismo več v srednjem veku in da je suženjstvo – nesvoboda – odpravljeno. Nič ji ni jasno. Adamu reče, da ji naj oprosti, ampak da mora malo na sveži zrak, da se ji tole usede. Beti se sprehodi na drugo stran Ljubljanskega gradu.

Adam je v ravni duši. Povsem ravnodušen je do njenega odgovora. Pripravljen je na oboje. Znanec mu je nekoč rekel, da: "Don't let yourself get attached to anything you are not willing to walk out on in 30 seconds flat if you feel the heat around the corner. Now, if you're on me and you gotta move when I move, how do you expect to keep a... a marriage?“ Vedel je da je nauk v tem. Vedel je da se ne sme vezati na ljudi v tem svetu. Edina navezanost je tista ki te veže navzgor v soul-togetherness. Vse ostalo je prepovedano za menihVojake.

Beti pride povsem prebledela nazaj k Adamu. Adam srka pivo in začne predavati kot človek z mentalom na 5. žarku, skoraj kot en pravi Aspergerjanec o knjigi o delu z neprilagojenimi najstniki na poletnih socioterapevtskih taborih: „Tabori so se pokazali za volonterje, ki so do zdaj na njih sodelovali, kot zelo stresni. Prišel je trenutek, ko je volonter izgubil nadzor nad svojim vedenjem in doživljanjem, ko je odreagiral navzven ali navznoter na nezrel, včasih psihotičen način. Po takih doživetjih so bili volonterji zelo pretreseni, večkrat negativno presenečeni nad soočenjem s samim seboj. Včasih so svojega čuvarja praga, svoje temo, svoje lastno zlo in slabosti projicirali na kakšnega sodelavca ali otroka, ki sem ji zazdel kot »živ hudič«. Ob takih osebnih filmih »potresih« je marsikaterega volonterja zamikalo, da bi predčasno odšel s tabora.

V okoliščinah, ki so frustrirajoče (skoraj tako kot v Gurjieffovem treningu), se lažje poka

žejo stari strahovi in pomanjkljaji. Tabor je za volonterje naporen, ker od njih zahteva neprestano čuječnost, spremljanje otrok in medsebojno sodelovanje, ker se v laissez-faire ali nestrukturiranem ozračju. Volonterji se sodelovanju ne morejo izogniti zaradi dinamike skupine, v katero so se sami odločili vstopiti. Ni nobenega šparanja. Ne morejo se morejo umakniti v svoje sobe, pobegniti na zabavo, v gostilno. Manj zreli načini reagiranja in vedenja se jasneje pokažejo, hkrati s tem pa se zvečajo tudi možnosti za učenje in spreminjanje. Tako doživljajo precejšnje stiske; nihajo med obupom in presenetljivimi trenutki kreativnosti, ko se prebudijo v skupini in v posamezniku duše.“

Beti ga posluša z odprtimi usti. Pričakovala je vse kaj drugega. Zdelo se ji je popolnoma neumestno. Ni doumela, da je bil Adam v zadregi in je pač dobil logorejo, poplavo besed, s katero je skušal zakriti svojo stisko.

„Pa kdo sploh si ti? Včasih že imam jasno predstavo, kdo naj bi bil pa jo spet znova in znova razbiješ. Ti bitje stotih obrazov.“

Adam se spomni pesmi...

„Don't let the shell fool you
Don't be taken by the blank disguise
There's a pain behind the broken smile
And fear behind these hopeful eyes

What you see, the mask of deception
Is simply there to blur your perception
The real me wouldn't pass the inspection
No, the real me doesn't belong
What's underneath doesn't belong

You have a mind of your own
And don't believe everything you see
This is not who I truly am
Nor who I truly want to be“

„Poznam veliko zelo različnih ljudi. Maska je pač maska. Ne jaz.“

Beti se nagne k Adamu. Spet je tako velik naboj med njima, ki ju vleče skupaj.

Beti mu zašepeta: „Lahko živim s tvojimi prioritetami in približno razumem kaj je tvoje življenje. Ne vem pa če bom sprejeta v to vašo šolo. Takšen kot si, si mi všeč. Z vsemi svojimi odštekanimi forami. Samo ene stvari pa ne prenesem. Preden bova šla seksat si boš umil noge.“

„Če bova sploh šla seksat.“

„Kaj?“

„Ja. Najprej boš morala k nam pridit. Potem te bodo moji spoznali. Potem boš hodila k nam in če ti bo uspelo te bo Učitelj povabil v šolo. Potem pa bova videla kako in kaj. Če si ne boš premislila. Veliko časa ti bo vzelo. Rabiš precej močan motiv. Ga imaš?“

„Ja.“

„Ok. Pridi v učilnico na Antona-Tomaža ulici. Spoznala boš samo mojega Učitelja. Čez eno leto pa bomo videli kako in kaj.“

Beti požre cmok in razmišlja: „Pa kaj moram še naredit da dobim normalnega tipa? Mačtumač.“

Zunaj se že dela dan, prvi ljudje se odpravljajo v službo. Adam zapelje Beti domov. Beti se stušira in odide naprej v službo. Ne ve ali naj skače od veselja ali se dere od frustracije.

Na telefonu je poiskala pravi mp3 mood in si nadela slušalke:

„You know there will be days when you're so tired that you can't take another step,
The night will have no stars and you'll think you've gone as far as you will ever get

But you and me walk on
Cause you can't go back now
And yeah, yeah, go where you want to go
Be what you want to be,
If you ever turn around, you'll see me.

I can't really say why everybody wishes they were somewhere else
But in the end, the only steps that matter are the ones you take all by yourself.

But in the end, the only steps that matter are the ones you take all by yourself. But in the end, the only steps that matter are the ones you take all by yourself.“

13. Alephbeth: Adam in Beti

Beti najde številko 64. Vstopi. V učilnici vidi tri mlade punce, ki se hihitajo z glavami skupaj. Zdi se da se poznajo zelo dobro. Na drugi strani dvorane stoji očitno Učitelj. Pravi Saturnijanski arhetip. Ves v črnem. Dolgi sivi lasje in bela brada. Malo spominja na Gandalfa samo še palica z kamni mu manjka. Učitelj se pogovarja z učencem. Nič kaj prijazno. V bistvu se že skoraj dere nanj. A glej ga zlomka, učenec krili z rokami in se tudi nič kaj prijazno ne obrača nanj. V bistvu sika in benti. Zdaj se že oba dereta. Povsem šizo. Punce, pa kot da se ne dogaja nič omembe vrednega. Čebljajo o nekem tipčku, ki je tako luškan in kul. „Kaj so po tole za eni?“ si misli Beti.

Vstopi Adam. Očitno sta z Učiteljem in sošolcem skregana, ker si le zabrusijo nekaj besed in se usedejo na svoja mesta. Učitelj začne razlagati o Gurjieffu, čustveni lestvici, Cjevem procesiranju čustev, astralni megli in dihanju. Po kratki vaji se prej jezna učenca začneta nasmihati. Beti ne razume, jo pa zelo zanima. Potem Učitelj predava o tem kako zelo pomembno je da upoštevajo Herkulesov mit in opravljajo delo, ki ga podrazumeva ta mit Misterične šole. Beti spet ne razume nič, vendar pa je tokrat popolnoma prepričana, da bo vztrajala eno leto. Um ne razume, njena intuicija pa ji pravi, da je ta dogodek nekako povezan z njenim življenjem, vendar še ne razume kako. Ve da mora ostati. Adam je bil le trigger. Morda bosta kdaj skupaj, morda ne. Vedela je, da ni po naključju na 64. Med predavanjem je izza Učiteja zagledala Starca, ki ga je sanjala in ji je rekel naj preštudira Sutre. Starec je položil roko na Učiteljevo rame. V tistem trenutku je Učitelj dejal: „Končno si prišla, učenka mojega učenca. Tvoj prijatelj iz sanj te pozdravlja in ti želi, da se dobro učiš. Godspeed.“

Beti je bila šokirana. Prepričana je bila, da je bila le njena domišljija, sedaj pa tole. Naprej je zapisovala predavanje in skušala odriniti misli o nenavadnem dogodku stran. Po predavanju sta z Adamom odšla v bližnjo picerijo ker je Adam moral nahraniti svoj Picaelemental.

Beti:

„Že vnaprej ti zagotavljam, da ni nobene zarote glede porok in podobnih konstruktov, ki bi si jih lahko um tvojega brata v Avstraliji lahko tako ustvarjalno napletel (lahko si jih tudi ne bi, če se tako odloči). Ti verejtno nimaš takih problemov kot tvoj brat, ali pač? Samo preverjam. Ker ne vem ali imaš podobne probleme kot on – um ki lepi vse skupaj. Včasih se mi zdi, da tvoj brat sploh ne obstaja, ampak da le govoriš indirektno o sebi.“

„Nimam tako močnega filma in identifikacije z njim, kot moj brat. Se mi pa kdaj pa kdaj zgodi taka epizoda. Zdaj je nisem imel že več let.“

„Torej ti je jasno, da ne kujem nobene zarote proti tebi?“

„Ja.“

„Ker to kar si mi pustil na Lejsbuku je pa res preveč.“

„Ni bilo tako mišljeno.“

„Zdaj mi boš pa še rekel, da je tvoje poslanstvo le test?“

„Ne. Če bi te hotel testirati bi ti rekel, da se moraš naučiti 40 imen sefirotov napisati v alephbethu.“

„Enkrat bom jaz tebe testirala. Ne. Enkrat te bom resetirala. Hahaha.“

„Kako ti je pa bilo všeč predavanje?“

„Sem si predstavljala duhovnost kot med. Fluffy bunny, pinky butterflies, om, gongi, vsi smo okej – taka jajca. Zdaj mam pa občutek kot, da sem na tistem taborenju z totalno neprilagojenimi otroci, tvoj Učitelj je pa nekakšen izpreminjevalec umov. Po mojem tudi sprazni um, če se mu to zdi potrebno.“

„Enkrat je razlagal o manas taijasiju, ja.“

„Torej, hodim eno leto sem v šolanje, potem pa bova videla?“

„Tako nekako.“

Ciklus, ki se je začel v Ovnu se je počasi iztekel v Ribah. Še nekaj dni je bilo do začetka novega astrološkega leta, ki se je začelo z Ovnom.

Beti je vedela, da se leto bliža koncu. Ni vedela kaj naj pričakuje. Feniksi so se ji priljubili. Adam in Učitelj, Ana, Žana in Jana so se izkazale za precej drugačne, kot pa so se kazale na prvem predavanju, drugi feniksi pa so ostali prijazni, a do njih še ni mogla.

Predavanje se je že začelo, ko je vsa mokra vstopila. Dež jo je pošteno namočil. Dežnik ji je zlomil veter. Bilo jo je sram, da je mokra, da je zamudila in da zgleda tako kot, da bi jo iz riti potegnil.

„... in danes tudi Beti sprejemamo čez deset minut s posebno ceremonijo na prvi nivo naše šole... „ je bobnel glas Učitelja v njeni buči. Groza. Sheer teror.

Okoli njenega stola se je vztrajno večala luža. Adam jo je zaljubljeno gledal. Zdela se mu je lepa v svoji povoženosti. Brez maske, brez maskare, brez samopomembnosti. Ego razbit na koščke, po katerih je ravnokar skakala mati narava in njen sin dež. V neštetih pogovorih z Betileno je Adam prišel do spoznanja, da mu je vse bolj všeč. Občutek iz začetka, ko jo je spoznal, ga ni varal. To je bila ena fajn punca. Punca, ki je polega svoje službe imela tudi kanček Bodisatvičnega ideala. Ki je znala in hotela pomagati drugim ne da bi karkoli zahtevala za svoj odcepljeni jaz. (Kouk sm tole dobr napisal ;)

Prejšnjo noč je Adam sanjal starca. Učitelj mu je rekel da ga starec že nekaj noči išče, ker mu mora nekaj povedati in da naj bo pozoren na to kar mu bo povedal. Starec mu je na tablo zapisal te besede: „Odnosi so namenjeni temu da te napravijo ozaveščenega in ne srečnega. Da prideš v zdaj. Srečo išči v svoji duši, ne zunaj. Zunaj je le delo.“

Beti je skupaj z Luko sprejeta v prvi nivo šole. Po dolgi meditaciji na seme jih Učitelj povabi k sebi domov na majhen prigrizek. Pove jim, da ni usojeno vsem učencem stopiti v hišo guru-kaule. Vpraša jih ali so vedeli pred dvajsetimi leti, da bodo danes na domu svojega Učitelja jedli salamo in pili vino. Da bodo sprejeti v trening in šolanje. Adam se namuza. Učitelj pa nadaljuje:

„Ne, niste vedeli. Ne, niste načrtovali. Vendar pa obstaja nekdo, ki je vedel, nekdo ki je načrtoval za vas. Nekdo, ki ga ne boste nikoli srečali v tej inkaranaciji, pa vendar v vsakem trenutku drži roko nad vami in stoji kot ščit med vami in kaosom, ki vas obdaja.“

Beti požira besede. Požira. Pa tudi pršut požira. Mislila je da bo gotovo morala postati abstinent. Pa ni bilo tako. V razredu je več ljudi kadilo in zmerno pilo. To ji je bilo všeč. Zunanja pravila so se ji vedno zdela nekaj, kar ni popolnoma razumela. Kot da je imela že od rojstva v sebi vgrajen kompas, ki ji je govoril kam mora iti. Včasih ga je poslušala, včasih pa ne. Bolj se je splačalo poslušati.

Po večerji pri Učitelju Adam povabi Beti na čaj. Bilo je še zgodaj. Zunaj je deževalo a to ju ni motilo, da sta odšla v kino. Majhen kino deset minut iz prestolnice je obljubljal klasično intimo starih kino dvoran, odsotnost kokic in najstniškega življa ter klasiko „Sen kresne noči“ iz leta 1999.

Sedela sta v zadnji vrsti. Dvorana je bila prijetno topla. Vonj po janežu je napolnjeval prostor in zatemnjene luči so ugašale v začetek filma. Čebljajoč sta gledala začetek, potem pa obmolknila. Ko so bili že vsi globoko v Panovem kraljestvu in se je vse samo še bolj zapletalo je Adam objel Beti.

„Končno. Kaj je toliko čakal. Saj sem mu večkrat namignila da naj pride bliže. On pa nič. Presneti štor. Sem mu mislila že sms poslat: „Dobrodošli v omrežju Beti. Priklopite se.“. Presneti moški z Marsa.“

Privila se je k Adamu. Adamu so žleze z notranjim izločanjem priredile pretres. Kljub vsemu treningu in delu na sebi ga je še vedno do jajc pretreslo, ko se je ženska privila k njemu. Odvadil se je telesne bližine. „Dihaj!“ si je rekel. Bilo mu je všeč. „Končno.“ si je mislil.

Adam in Beti se držita za roke, ko prideta iz kina. Kot najstnika pri štiridesetih. Kaj je še lepšega? Ko prideta do Adamovega avta ne moreta narazen. Kot da ju je zlepilo skupaj.

Dež je odšel dož-evat drugam. Ozračje je bilo kristalno čisto. Na obzorju je vzhajal Sirius. Adamove oči pa so se izgubile v Betinih.

Ko se je zlil z njo je gledal v Sirius. Vse ženske, ki jih je videl so se stapljale v eno samo podobo pramatere. Ljubil se je z Beti in hkrati z boginjo – Pramaterjo. Vsi ženski obrazi so bili tam, v Betinih očeh, v očeh boginje. Njegovo dihanje se je prepletlo z njenim, ko je prste pogreznil v listje in zemljo pod hrastom. Bila je noč. Temno. Blatno. Ni bilo umazano. Zlival je svojo zavest z Beti in Materjo zemljo. Izgubljal je sebe in občutek da je. Bil je vse kar je. Vse kar je videl je začelo utripati v njem. Mati je začela utripati v njem.

Roke in oči so plesale ples ljubezni. Oči so se vklenile v pogled kateremu ni bilo moč uiti. Zlila sta se v eno. Eno telo, en um in eno srce.

Beti ga je opazovala. Zdel se ji je kot otrok in kot starec hkrati. Takega moškega še nikoli ni srečala. Njegova pleša je odsevala mesečino ko jo je božal po vratu. Ko je vstopil vanjo je začutila rahlo bolečino sladostrastja. Poljubi so obljubljali veliko in njuni sta plesali več ur. Pomislila je da je gotovo tantrik, saj bi povprečnemu moškemu že zdavnaj prišlo. Ni razumela zakaj je včasih tak kot da ga ni tam, a hkrati kot da je v njej. Strast ji je zamašila ušesa in oči, ko je vedno znova v popotresnih sunkih orgazma pozabila kaj je lepo in kaj ne. Ko je zopet prišla k sebi je bila povsem blatna. Blatna in srečna. Kot otrok, ki skače po luži polni blata in uživa v tem kako šprica naokoli. Zdelo se ji ne noro. Kakšen seks pa je to?

V službo se Beti privleče vsa polomljena. Z oblico makeupa prikrije posledice prejšnje noči. Sodelavka ji nameni sočutni pogled, saj misli da je Beti zbolela. Beti se prebije čez dan in komaj čaka, da jo pokliče.

Dan se preveša v noč. „Živjo Beti.“

„Živjo Adam.“

Kaj počneš?

Nič.

A ti je bilo všeč včeraj?

Ja. Ampak ne razumem čisto kaj se je zgodilo.

A še nikoli nisi seksala?

V postelji, s predigro vred – maksimalno eno šolsko uro, potem pa pod tuš in na kavo.

Pogani pač. Ti bo prišlo v kri. Kako že: Frej nedgörs av jätten Surt under Ragnarök med hans brinnande svärd. Torej ti je bil mali Ragnarok všeč?

Bilo mi je všeč kakor koli temu rečeš.

„Se vidiva čez vikend?“

„Ja, cukrherc.“

„Hahaha. Cukrherz.“

Nekaj časa sta še hodila drug ob drugem potem pa sta začela živeti skupaj. Kmalu sta se odločila, da se poročita.

12.8.2011 sta se poročila po dveh dneh Guče. Bilo je kar divje. Povsem neduhovno. Pilo se je rakijo in jedla janjetina. Pjevalka je obsedela in cigoti so žgal cupacupa. Čoček za čočkom. Ko so se naveličali pa so dali gor Klezmatix. Za predah. Potem pa spet naprej. Bili so na selu. Južna Srbija. Ferus Mustafov tribute band je žgal glasbo že od jutra. Svatje so se smejali. Povečini so bili Slovenci in nekaj prijateljev iz Srbije, Makedonije, še celo iz Hrvaške sta prišla dva para. Bilo je LUDO.

Adamova narava introverta je stežka ohranjala „Pretending to be normal – kind – of – look“. Beti pa je naravnost uživala v žuranju. Po nekaj pivih se je tudi Adamu razvezal jezik. Skupaj so plesali na klezmo in potem kolo za kolom.

Pijana sta se zvrnila v posteljo. Zbudilo ju je kikirikanja. Drug svet. Kako bi bilo živeti izven mesta? Ob jutranji kavi brez zajtrka sta se smejoč samemu sebi začela pogovarjati o tem kaj zdaj. Da se v treh letih preselita na vas in od tam hodita v službo se jima je zdela ideja vredna premisleka.

Adam je odšel na kratek sprehod. Ni vedel zakaj se je točno poročil. Morda zato ker si je tega tako močno želela Beti. Zdelo se mu je da bo za vedno del njega kot nek avtistični in neprilagojeni malček za katerega bo moral skrbeti sam. Vedel je da je samo vprašanje časa, ko bo prešla v sanjski svet tudi mama in se ne bo vrnila več. Tega ga je bilo strah. Skrbelo ga je kako bo zvozil. Lažje bo v dvoje, si je dejal.

14. Beti in Adam

Flow. Psihologija. Stanje, ko je človek popolnoma potopljen in osredotočen na dejavnost, ki jo opravlja. Se pravi, Dharana – notranji flow. Zunaj pa... kot da bi gledal Nightwalkerjevo kraljestvo iz Princese Mononoke ...

Gozdovi, povsod gozdovi, smreke in macesni. Pokrajina zelenja. Spet nazaj tja kjer je nekoč bil. Vaščani so bili tukaj že več generacij. 652 let če smo natančni. Bili so gozdarji in poljedelci. Vas je ležala daleč stran od poti meščanov, ki je niti po naključju niso obiskali. Vaščani so bili zadovoljni da jih meščani ignorirajo, saj so tako imeli svoj mir. Krakov breg je bil poln malce čudaških ljudi. Niso sloveli po svoji bojevitosti in še manj po svoji pameti. V sosednji vasi so jih imeli za srčne ljudi.

Prav tako pa so sosedje menili, da imajo deželani iz Krakovega brega v glavi le eno strast. To je strast po dobri hrani. Krakovčani so Lahovčanom odgovarjali, da znajo pridelati tudi pitek lager in da radi puhajo dober črni rjavi tobak iz Marjanovega zimskega vrta. Njihovo srce pa je vedno bilo za mir in tišino. To so cenili nad vse. Morda so zaradi tega tudi vsi imeli eno skupno strast – radi so imeli stvari ki rastejo. Drugim so se zdeli preprosti. Sami pa so vedno govorili, da radi praznujejo življenje, svojo voljo do življenja, rojstne dneve, godove, solsticije, polne lune, kresovanja, vse kar se je dalo praznovati. Takrat je smeh napolnil vas in takrat so pokazali svoj pravi obraz dobrih namer. Malo se je spremenilo v 652ih let. Morda se ni spremenilo nič, kajti težko bi se spremenilo na bolje. Bilo je zeleno, veselo, mirno in staro.

„Ali si kdaj pogledal v nebo? Zvezde? Si videl od nekoga obraz? Ki gleda v sonce? Vsako noč ko sem v svoji sobi gledam luno. Ali ne vidiš tega miru? Vzorci oblakov se premikajo prek obzorja. Nebo tone iz modre v črno, ne bo me domov to noč. Vsako noč gledam v luno, kako naj vržem kamen v luno, če je tako daleč? Proč, proč, vsaj za to noč.“ je deklamirala Dejana na pesniškem večeru.

Betilena je zdolgočaseno poslušala mlado pesnico. Sem sta se preselila šele pred nekaj tedni in že je pogrešala mestni buzz. Razdvojena je bila v sebi in kot kaže še ni zares prišla v to, neko drugo življenje.

Bilo je že temno, ko se je odpravila domov. Od Damjane do doma je bilo krepkih 20 minut hoje. Vsi ostali so ostali pri Damjani, zato je bil sprehod hitrejši. Tema in večerni gozd sta se zgostila okoli nje. Težje je dihala in še luna se je skrila izza temnega oblaka. Pred njo je švignil netopir.

Betilena se je ustrašila. „Samo netopir je.“ je pomirila samo sebe in stopila naprej po poti. Naredila je še nekaj korakov, ko ji je pot prečkal mali medvedek.

Adrenalin ji je napumpal srce. Cmok v grlu jo je skoraj zadušil. Vedela je da je v bližini medvedkina mami. Medvedka je v trenutku, ko se je Betilena še odločala kaj storiti skočila iz grmovja in podrla Betileno na tla. Betileni se je pred očmi odvil film njenega dolgočasnega življenja. Končno se ji je nekaj dogajalo, je pomislila. Zakaj je ni bilo več strah, je začela razmišljati naprej. Morda zato, ker ni razumela kaj se dogaja. Gledala je svoje telo, ki je zveriženo s pregrizenim vratom ležalo na tleh. Medvedek je radovedno vohal svojo večerjo, luna je zopet sijala in medvedka je jezno oprezala naokoli ali jima preti še kaka nevarnost.

Adam je še spal, ko ga je Iva iz hiše na robu gozda klicala izpred vrat.

„Adam, zbudi se. Beti je medved dobu!“

Adam se je hipoma zbudil in vstal tako, kot so vstajali v vojski. Hitro in brez razmišljanja se je znašel pred vrati v samih spodnjicah.

„Kaj?“

„Betiino truplo, no kar je ostalo od njega... našla.... na poti do Dejane...“ je hlipajoč v prekinitvah govorila Iva.

Adamu se je že drugič v življenju porušil svet. Mislil je, da je našel srečo, ko je našel njo. Držal je srečo močno, morda premočno. Ni verjel, da se je to zgodilo ravno Betii.

Nad njenim truplom se je zgrozil. Pogled je bil enostavno neprebavljiv. Izbruhal je večerjo in padel v nezavest. Sanjal je straca, ki mu je rekel da odnosi niso zato da bi človek našel v njih srečo ampak so pomagalo zato da človek pride k sebi. Zdrznil se je, spomnil sanj in ni vedel kje je.

Okoli njega so bili skoraj vsi vaščani. Zaskrbljeni obrazi so ustvarjali krog skrbi. Niso vedeli kaj bi rekli. Molk se je naselil med njih.

Adam je odšel domov. Doma je cepil drva, čeprav je bila pomlad. Moral je nekaj početi, enostavno ni mogel drugače. Pa tudi hiša bi potrebovala pleskanja.

Zvečer je gledal napitek iz volčjih češenj. Vedel je da je lahko usoden če se bo zafrkaval z njim. Strmel je v volčje češnje. Njegovo voljo po življenju je dušila neprebojna tema misli v katerih ni bilo upanja. Zunaj je bil še dan, ko je bila znotraj njega že trdna tema. Z neko noro odločnostjo je izplavalo hrepenjenje po smrti. Gledal je napitek iz volčjih češenj. Hotel se je zafrkavati z njim. Ciganka mu je nekoč rekla, da se bo vedno igral z življenjem. Da naj loči misli od dejanja pa bo vse v redu. Misel o samomoru še ni samomor.

15. Epilog

Adam Raki se je prebujal počasi. V daljavi je slišal krakanje vran. Povsod okoli njega je bilo temno. Vrane so bile nenavadno glasne. Obrnil se je na bok in prižgal svečo. Z roko se je zadel ob nočno omarico, ki jo je sam pred 9 leti ročno iztesal. Bila je stara in sedaj je zares služila svojemu namenu.

Kje sem? Aha, spomnim se svojih sanj. Sanjal sem svojo mamo. Bila je popolnoma sama. Na sebi je imela golo starčevsko telo. Bila je mami, a hkrati je bila tudi Mati zemlja. Telo odeto le v dež. Zasmilila se mi je. Ampak njo sploh ni zeblo. Bila je neverjetno srečna, pomirjena sama s seboj. Njene tople oči so me božale. Stopil sem k njej in jo objel.

„Hvala.“

Ko me je objela se je začela spreminjati v tisto Roerichovo PraMati, ki jo časti tako vzhod in Zahod. V PraMarijo. Hecno, ko je še živela tukaj ji je bilo ime Marija. Bil sem ji resnično hvaležen. Potem se je spremenila v drevo, na katerem je bila jata glasnih vran. Sanje so prešle v ta svet in zbudil sem se.

Adam je gledal skozi okno v gozd. Zelene barve pomladi so se spajale z brenčanjem čebel. Vse je bilo sveže. Rosa se je še držala tal. Nebo je bilo čisto. Tako lep dan je bil, preveč lep za smrt. Toda čas je prišel. Sosedu Alešu je šel povedat da odhaja in da naj postori kar mu je naročil. Alešu je zaupal.

Usedel se je za kuhinjsko mizo. Pred sebe je položil oporoko, ki jo je imel najti Aleš čez eno uro. Začel je strmeti v prazno in misli so se počasi upočasnjevale. Že je gledal na drugo stran reke, v svetlobo, ki sprejema vse in odpušča vse. Vedel je da gre prehitro, saj je duša že umikala svojo prisotnost. Dvignil je pozornost nad teme in počakal. Kot vedno ga je sunkovito vrglo ven iz telesa. Opazoval je svoje fizično telo in vedel je da je to samo še stara obleka, lupina, ki jo bo zdaj odvrgel. Osredotočil je svojo pozornost na nitko, ki ga je povezovala s telesom in jo z močjo lastne volje pretrgal. Za zunanji svet je umrl. Odkar je Betilena odšla v sanjski svet in je ni bilo več nazaj je vedno težje živel, težko je našel motivacijo zato, da je potiskal življenje naprej. Samo spomin na starega splavarja in pogovor z njim je bil tisto, kar ga je vleklo naprej v nove dni.

Sedaj je bil v sanjskem svetu. Ne bo potrebno dolgo in Starec iz modre gore ga bo našel in poslal nazaj, nazaj pomagat. Nazaj, vedno nazaj v flow šestega žarka. Vedno nazaj pomagat ljudem. Vedno nazaj, obračajoč se proč od luči jo vedno znova ponese v dolino, da bodo tudi drugi dobili luč. Vedno nazaj, k njim v katerih še ne gori. Vedno nazaj.

Mere Gurudev, charanon par sumana shraddha ke arpita hai
Tere hee dena hai jo hai. Wahi tujha ko samarapita hai
Na priti hai pratiti hai, na hi puja ki shakti hai
Meraa yaha man, meraa yaha tan, meraa kan kan samarapita hai
Tuma hee ho bhaava men mere, vicharon mein, pukaron mein.
Banaale yantra ab mujhko mere saravatra samarapita hai

Now Make me your instrument…all I am I offer to you

Adam Raki je bil spremenjen. Adam Raki je našel kar je iskal.