Franček Dobovišek: Skrivno življenje Kralja Matjaža in njegovih dvanajst del za človeštvo

Matjaževo otroštvo
  

Matjaž je bil sin Matejev. Kot otrok je videl sanjasija, ki se je vsak dan, kar je bil pri njih, namazal z pepelom. Mali Matjaž ga je posnemal, pa še sam ni vedel zakaj. Vsako jutro se je cel povaljal v pepelu. Domači so mu zato rekli Pepeluhar.

Ko je bil star petnajst let je Pepeluhar izprosil 10 novcev, ker je hotel v svet in se izučiti za mizarja. Tako je vsaj rekel očetu.

Pepeluhar pa je vedel kam je odšel skrivnostni mož iz njegovega otroštva. Malo pod Triglavom je našla svoj dom majhna skupnost tibetanskih lam, menihov. Napotil se je torej za sanjasinom. Ko je prišel v lamaserijo, sanjasina že leta ni bilo več. Spoprijateljil se je z opatom samostana in preživel leto in dan v dobri družbi. Učil se je samo o transpersonalnem znotraj sebe. Ko pa se je leto bližalo koncu je poprosil opata: „Oče, naučite me še česa drugega, razen mistike.”

Opat mu je odgovoril: „Čemu?”

Pepeluhar pa mu odgovori: „Če bom očetu govoril samo o mistiki mi bo rekel, da se tega lahko naučim tudi doma.”

Opat ga zato nauči žabjega jezika.

Doma oče sočno zakolne, ko sliši česa se je njegov sin naučil. Zabiča mu, da mora ostati doma in delati. Mistike, pa se lahko nauči tudi doma. A zima je bila dolga in na začetek pomladi Pepeluhar ponovno pregovori očeta, da mu da denar za njegovo romanje. Tako se je drugo leto naučil ptičjega jezika.

Ko so pospravljali ajdo, že globoko v jeseni prileti ptič na hrast in prelepo zažvrgoli.

Ko preneha ptiček peti ga povpraša oča: „Kaj je ptič povedal?”

„Jaz bi vam povedal, a ne bi vas rad razjezil.”

Oče mu poreče: „Obvladal se bom. Diham. Povej.”

Pepeluhar mu odgovori: „Ta ptiček je rekel, da ste bili do sedaj vi moj oča in da bom kmalu jaz postal vaš oča.”

Pepeluharju je oče dal njivo, da vidi če je sin sposoben preživeti samega sebe. Vendar Pepeluhar bi se samo sprehajal, delal pa ni nič. Skoraj je bilo konec pomladi, ko mu orel pride povedat, da je čas za setev. Zjutraj je posejal in pod večer je požel celo njivo. Oče je bil zadovoljen z žetvijo a ni razumel kako je to sinu uspelo.

Ob kmetiji je bil velik ribnik. Poleti so bile žabe neznosno glasne. Oča so hoteli zasuti ribnik a Pepeluhar ga preprosi, da še malo počaka. Pod večer je Pepeluhar odbredel na otok na sredini ribnika. Tam ga je čakal žabji kralj. Žabec z enim samim očesom. Pogovarjala sta se dolgo v noč in kralj mu je obljubil, da bodo žabe regljale le pod večer in še to samo eno uro. Zahvalil se je mladeniču in mu obljubil, da če bo v stiski bolahko poklical zlatega žabona, ogromnega žabca, velikega preko pet metrov, ki mu bo služil točno eno uro.

Oče je bil zadovoljen, saj so žabe postale veliko bolj znosne.

V sosednji deželi je živel kralj, ki je imel hčerko zlatolasko. Na vsak način jo je hotel poročiti. Hči pa ni marala za snubce zato je očetu rekla, da se bo poročila samo z tistim, ki bo preskočil 33 metrski jarek.

Pepeluhar je od potujočega godca slišal za nalogo. Zajahal je staro kljuse in z očetovim blagoslovom odšel na pot. Dolga je bila pot, a se je izplačala. Ko je prišel v kraljestvo pod grad je videl iznakažena trupla princov, katerim ni uspel skok. S strahom je pogltnil slino in se odpravil naprej.

Naslednji dan je prišel pred jamo. Dva princa pred njim sta končala na rezilih, ki so jih postavili v jamo. Pepeluhar pa se je namazal s pepelom in v mislih poklical žabjega kralja. Kralj mu je takoj poslal zlatega žabona. En - dva - tri in Pepeluhar je skočil na Žabona, ta pa je zlahka preskočil 33 metrski jarek.

Princesa zlatolaska ga objame in mu da šestilo in kotomer iz zlata. Poreče mu, da ko pride k njej ji naj pokaže ta dva predmeta in vedela bo da je to njen junak. Pepeluhar se zahvali za zlata predmeta in odide domov.

Stvar pa je bila taka, da je popotni pevec zblebetal njegovemu očetu, da si je Pepeluhar pridobil princesino srce  s pomočjo nekakšne goljufije. Oča so bili besni. Ko je sin prišel domov mu ni hotel odpreti vrat. Nagnal ga je od doma.

Pepeluhar pa se je izučil ravnodušne vedrine v lamaseriji in tako je pač odšel nazaj na dvor. Tam je pokazal zlata predmeta in še isti dan je postal mož in kralj. Zlatolaska osupla posluša, kaj se je zgodilo zaradi opravljanja in laži. Poreče svojemu Kralju naj se ponovno obleče v stare cote in namaže z pepelom. ona pa bo pisala njenemu očetu, da se bo peljala mimo in da naj ji pripravi večerjo.

Mesec in dan kasneje se princesa pojavi pri vratih. Odprejo ji in jo pogostijo. Oča sam prekipeva od ponosa, mati pa nosijo dobrote na mizo, ko povpraša kraljica: „Kje pa je vaš sin?”

„Nimam sina, jezno odvrne oče.”

Kraljica mu zopet reče: „Vi imate sina. Bomo pa v krstne bukve pogledali.”

Oče se hitro začne zagovarjati: „Imam Pepeluharja, a ni vreden, da bi ga spoznal za sina. Takšna naivna budala je, da ni vreden da bi ga imel za sina.”

Kraljica pa reče: „ Bomo videli če je res budalo.”

Oče pripelje sina vsega od pepela in pravi: „Saj sem vam rekel, da se le po pepelu valja.”

Kraljica pa odvrne: „Morda pa je šivaist, sanjasin?”
Oče: „Kaj je to?”

Učenec velikega učitelja iz lamaserije pod Triglavom.

Oče osupel obmolkne in nič mu ni več jasno kdo je njegov sin. Kraljica pošlje sina po nekem opravku v svojo kočijo. Oče še vedno osupel gleda predse. Pepeluhar pa se v kočiji preobleče v kraljevska oblačila in s kraljico se vrne pred očeta.

Oča vstanejo, ga pozdravijo in porečejo: „Ali ste nas tudi vi prišli počastit?”

Oča namreč niso vedeli, da je njegov sin kralj zato ga z spoštovanjem pozdravi. Oče se z gospodom pogovarja o mnogih resnih stvareh a ga ne prepozna. Ne zmore videti svojega sina kot uspešnega in razgledanega.

Zato ga oče vpraša: „Odkod ste, vrli gospod?”

Sin mu odgovori: „Kaj me ne prepoznate?”

„Vaš glas se mi zdi znan. Kaj ste iz naših krajev?”

Pepeluhar pa odgovori: „Sem učenec velikega lame izpod Triglava. Kmalu odidem na dolgo pot. Tu v tem svetu pa sem preprost kralj sosednjega kraljestva. Sem omenil, da sem tudi vaš sin?”

Oče spozna sina, pade predenj, se milo zjoče in ga prosi odpuščanja.

Sin vzdigne očeta rekoč: „Ali vam nisem nekoč rekel na polju: Do zdaj ste bili vi moj oče, kmalu pa bom jaz vaš oče. Sem kralj-svečenik. Vaš oče.”

Prvo delo

Kralj Matjaž je bil dober kralj. Bil je kralj Matjaž slovenski kralj. Izbralo si ga je ljudstvo na Gosposvetskem polju in v starem Krnskem gradu je imel svoj prestol. Noč in dan so bila odprta grajska vrata in vsak revež si je lahko izprosil milosti in pravice.

Ker pa je bil kralj bogat vladar, so mu dragi kralji zavidali. Nekoč je prišlo toliko sovražnikov nad Matjaža kot gosenic na repišče. V krvavem boji so pokončali njegovo vojsko do sto zvestih junakov. Ker pa je bil pravičen kralj, ni bil ubit, ampak ko ga je na begu sovražnik že mislil zajeti, se je odprla skala pod lamaserijo pod Triglavom do katere je pobegnil, in ga skrila pred sovražnikom. Tam je počival do sedaj s svojimi junaki in ker mu je brada zrasla devetkrat okoli mize, ga je gora dala nazaj, da bo srečno vladal slovenskemu rodu. Še poprej pa bo moral na dolgo pot.

Kralj Matjaž je bil star 33 let, ko ga je gora vrnila v ta svet. Najprej je odšel pogledat ali je z njegovo kraljico vse v redu, nato pa se je vrnil v lamaserijo k svojemu Učitelju Vaši-ju.

Vaši mu je dejal: „Matjaž, moj sin, pridi, stopiti moraš na dolgo pot in stopati moraš njej vse do konca. Opraviti moraš nalogo in ko jo boš izpolnil pridi nazaj i n mi povej kako si opravil.

Kralj Matjaž je stopil skozi vrata lamaserije in z slepim zaupanjem vase in v svoje sposobnosti stekel po Poti, ki je vodila navzdol. Ob vznožju hriba se je odpravil proti pašnikom pod Snežnikom.

V deželi pod Snežnikom je živel poglavar Domen, ki je bil ognjevitega slovesa. Tam je vladal v deželi in  v močvirjih vzgajal bojevniške konje in žrebce. Konji so bili divji in vročekrvni in ljudje so se v strahu tresli, ko so jih zaslišali, kajti opustošili so deželo širom in počez. Povzročili so veliko škode in pobijali vaščane. Bilo so povsem brez kontrole in to se je zdelo poglavarju povsem normalno. Vsako leto so se rojevali novi divji in zlobni žrebci.

»Zajemi te žrebce in napravi konec tem zlim dejanjem, »je bil ukaz, ki da je dal Kralju Matjažu Vaši.  »Pojdi in reši širno deželo in tiste, ki v njej bivajo.«

Matjaž se je ustavil v mali vasici in tam poiskal svojega prijatelja iz otroških let. »Janez,« je vzkliknil Kralj Matjaž, »pridi in mi pomagaj pri tej nalogi.« Tako je Kralj Matjaž poklical prijatelja, katerega je imel zelo rad in ki ta ga je spremljal povsod, kamor je šel. Janez je zavzel svoj prostor ob prijatelju in skupaj sta šla opravit nalogo, ki ju je čakala. Po natančnem načrtu sta sledila konjem, ki so se klatili po travnikih in močvirjih v deželi. Končno je Kralj Matjaž na nekem polju prignal žrebce skupaj, tako da niso mogli uiti in jih je povezal z jermeni. Od veselja je vriskal nad svojim uspehom. Sonce je zatonilo za obzorjem, zato sta se odločila da prenočita na prostem. Zjutraj sta se zbudila v vlažno jutro. Kralj Matjaž je imel preroške sanje o smrti njegovega prijatelja Janeza. A ni hotel poslušati sporočila iz sanjskega sveta.

Že se je videl, kako bo zmagoslavno stopil pred svojega učitelja v lamaseriji. Zaslepila ga je očaranost nad lastnim pogumom. Zazdelo se mu je, da je za kralja izpod časti, da bi žrebce sam vodil in jih gnal po poti k Vašiju. Poklical je Janeza in mu rekel: »Janez pridi sem in pelji konje skozi vrata k Vašiju.« Nakar se je obrnil in odšel poln ponosa v sebi. Naročil si je hmeljev zvarek v gostilnici ob cesti in začel čakati svojega prijatelja.

Janez pa je bil šibke volje in se je bal naloge. Ni mu uspelo obrzdati žrebcev in jih voditi skozi velika vrata. Obrnili so se proti njemu in ga poteptali s kopiti. Ubili so ga in pobegnili nazaj v divje dežele Domna.

Modrejši, toda poln žalosti, brez veselja in zmagoslavja se je Kralj Matjaž vrnil nazaj na svoje samotno delo. Poklapan je ponovno iskal žrebce s kraja v kraj. In ponovno je zajel žrebce in jih tokrat sam gnal po Poti skozi velika vrata Vašijeve lamaserije.

Učitelj ga je zaskrbljeno opazoval. Žrebce je dal odvesti na kraj MIRU, kjer bodo ukročeni in trenirani za svoje naloge. Ljudstvo dežele, ki je bila odrešena strahu, je izkazalo dobrodošlico kralju Matjažu in ga slavilo kot odrešenika dežele. Toda Abderis je obležal mrtev.

Učitelj se je obrnil k Matjažu in mu rekel: »Prva naloga je končana. Dovršena je, čeprav slabo. Umrl ti je prijatelj. Spoznaj resnični nauk te zgodbe in nato pojdi dalje. Pojdi v deželo, ki leži za drugimi velikimi vrati. Najdi posvečenega Bika na Bledu in ga privedi sem v lamaserijo na Sveti kraj.«

Drugo delo

Kralj Matjažova naloga je bila, da gre na Blejski otok, kjer je vladal kralj

Marko. Tam naj reši in na kopno prepelje svetega Bika, ki živi v podzemnem labirintu na otoku. Na čelu ima le eno svetleče oko. Žrtvovan naj bi bil v slavo kralju Marku.

Kralj Matjaž ni dobil nobenih navodil kako naj ujame bika. Preplaval je Blejsko jezero in dolgo časa preganjal bika po labirintu, voden z lučjo, ki je sijala z bikovega čela in ta luč ga je, ko se je premikala skupaj z bikom, vodila od mesta do mesta. Markotov bik je namreč imel eno samo oko iz katerega je sijala prelepa zlata luč.

Kralj Matjaž je dolgo sam preganjal bika. Ko ga je sam ujel, se je povzpel na njegov hrbet in z njim zaplul čez jezero na kopno.

Ko je prišel na kopno, v deželo kiklopov, moral Bika oddati. V deželi so

živeli trije kiklopi: Nevihta, Strela in Dejanje. Bili so zelo dobri prijatelji in pomagali so ljudem. Trije kiklopi so sprejeli bika – ga vzeli  Kralju Matjažu, katerega naloga je tako končana. Kiklopi so velikani iz časa Lemurije, ki imajo le eno oko. Po nenavadnem naključju so preživeli ravno v deželi ob Blejskem jezeru. Kralju Matjažu so v zameno za bika dali dobro večerjo. Matjaž se je po večerji odpravil nazaj proti lamaseriji.

Tretje delo

Tretja naloga Kralja Matjaža je poiskati Duškina zlata jabolka.  Slava teh

sladkih plodov je bila tako velika, da so jih želeli sinovi človeka, ki so bili hkrati sinovi Boga.

Kralj Matjaž je prosil svojega Učitelja: »Pokaži mi Pot, Učitelj, da poiščem jabolka, ki jih potrebujem!« Učitelj mu je odgovoril: »Ne tako hitro,

sin moj, Pot je dolga. Le dvoje stvari ti bom povedal: sveto drevo je dobro čuvano. Čuvajo ga trije čuvarji, njih pa ščiti zmaj s tisoč glavami. Pazi se prevelike moči, ki ji nisi dorasel in čuvaj se pred subtilnimi preizkušnjami – na Poti te čaka pet velikih izpitov. Vsak bo od tebe zahteval modrosti, razumevanja, sposobnosti in prepoznavanja. Dobro opazuj!«

Kralj Matjaž je začel svoje iskanje z zaupanjem vase. Najprej se je obrnil na sever, vsepovsod je izpraševal, a vse je bilo zaman. Žalosten in obupan se je po svojih stopinjah vrnil do vrat svoje tretje naloge. Učitelj, ki ga je gledal, mu je poslal Jurija, vodnika in sina Boga, da bi mu pomagal. Jurij se je Kralju Matjažu pojavljal v različnih oblikah in z različnimi besedami resnice. Kazal mu je znamenja na Poti. Toda Kralj Matjaž ni odgovoril in ni se zavedal kdo je tisti, ki mu prinaša sporočila – bil je slep. Kralj Matjaž se je vrnil k Učitelju, ne da bi opravil delo. Učitelj pa je dejal: »Prvi od petih testov je mimo. Poraz je za to stopnjo značilen. Nadaljuj.«

Kralj Matjaž se je sedaj obrnil proti jugu, proti prostoru teme in nadaljeval svoje iskanje. Sanjal je o hitrem uspehu. Srečal je Adamo Materialno, kačo in so moral boriti z njo. Borba je trajala dolgo, saj Kralj Matjaž kače ni in ni mogel premagati. Zmagal je tako, da je po dolgem času kačo prijel in jo dvignil v zrak.«

Učitelj, ki ga je opazoval je videl, da je uspešno opravil drugi test.

Vesel in z novim zaupanjem vase, Kralj Matjaž nadaljuje pot. Išče proti

zahodu, kjer doživi tretji test in novi poraz. Sreča Roberta, sina Boga morja, ki mu pravi, da pozna Resnico. Dejal je: »Jaz sem učitelj, pojdi z

menoj. Le jaz poznam Resnico, edino Resnico. Reši samega sebe in me

spremljaj!«

Kralj Matjaž je ubogal, a iz dneva v dan je postajal slabotnejši. Kmalu svetega drevesa ni več iskal. Robert ga je privezal na oltar. Kralj Matjaž je ostal tako privezan eno leto. Nekega dne, ko se je trudil, da bi se osvobodil, se je iznenada spomnil besed, ki mu jih je nekoč dejal Vaši: »Resnica leži v tebi. Obrni se navznoter in pokliči moč!« Kralj Matjaž je tiho ostal privezan na oltar. Z močjo, ki jo imajo v sebi vsi sinovi Boga, se je osvobodil verig, poiskal lažnega učitelja in ga brez besed privezal na oltar. Tam ga je pustil, da uči naprej. Tretji test je bil opravljen. Kralj Matjaž pa je nadaljeval svoje iskanju, obogaten z znanjem, ki si ga je pridobil v letu dni.

Nenadoma je zaslišal strašen krik in zagledal velike ptice, ki so krožile okrog oddaljene stene. Kralj Matjaž ni vedel ali naj nadaljuje, ker je pozen ali naj se ustavi in pomaga. Ponovno je zaslišal krike in obrnil se je v smer od koder so prihajali. Zagledal je Lučenošo Petra, ki je bil privezan za steno in velike ptice so mu počasi kljuvale jetra in ga tako ubijale. Kralj Matjaž je odgnal ptice in Petra rešil verig. Potem je nadaljeval svojo pot. Četrti test je bil uspešno opravljen.

Iskal je na vse štiri strani sveta a svetega drevesa ni našel.

Utrujen in izmučen od strahu in potovanja je lepega dne slišal od potujočega romarja, da se drevo nahaja tik poleg oddaljene visoke gore. Obrnil se je proti gori in kričal od radosti, da se bo dotaknil svetega drevesa. A na poti je našel giganta Sandija. Na njegovem obrazu je videl trpljenje. Njegove roke in noge so bil skrivenčene v bolečini. Njegove oči zaprte v agoniji. Sandi ni videl Kralj Matjaža in ni več iskal pomoči. Kralj Matjaž je stal in strmel v breme svetov, ki ga je Sandi nosil na svojih plečih. In videl Sandijevo bolečino. Pozabil je na svoje iskanje. Pohitel je k Sandiju in vzel del bremena nase. Zaprl je oči in pričakoval napor, a glej, breme je padlo z ramen obeh, Sandija in Kralja Matjaža, ki sta tako stala svobodna.

Sandi je prijel Kralj Matjaža za roko in ga popeljal do svetih vrtov, kjer so mu trije čuvarji, tri sestre, ponudile zlata jabolka. Prva je Duška, zlatolasi sijaj zahajajočega Sonca, druga je Tina, ki čuva vrata, skozi katera mora vsak učenec, ko se vrača k svojemu učitelju in tretja je

Darka, čudež večerne zvezde. Ko je Kralj Matjaž prejel jabolka je dejal:

»Vračam vam ta jabolka za tiste, ki pridejo za menoj!«

Četrto delo

Modrec Sanatku, ki je bil Vašijev učitelj  je povprašal Vašija: „Kako gre Kralju Matjažu? Kako opravlja naloge? Kako služi ljudem?” Vaši mu odgovori: „Trenutno počiva in premišljuje kaj se je naučil iz tretjega dela.” Modrec Sanatku mu odvrne: „Daj mu nalogo, ki bo zahtevala njegovo najbolj modro odločitev. Daj mu nalogo v kateri bo prisiljen izbrati iz glasov in želja ki ga vlečejo na vse strani. Komu bo sledilo njegovo srce? Na zunaj naj bo to povsem preprosta naloga. Na znotraj pa bo ta naloga prebudila v polnosti njegovo modrost in njegovo svobodo pri odločanju. Naj opravi četrto delo in ulovi košuto.”

Kralj Matjaž je sedel ob vratih lamaserije in gledal v daljavo. Samo tišina ga je obkrožala. Na horizontu je videl oddaljen hrib in na vrhu hriba tempelj boga sonca. Proti njemu se je odpravil in na poti naletel na jaso na kateri je bila košuta bakrene barve, ravno tista, ki jo je iskal.

Matjaž je poslušal in končno je zaslišal glas. Zvok je kot da bi prihajal iz polne lune nad obzorjem dejal: „Košuta je moja, ne smeš se je dotakniti.” Matjaž se je začudil nad svarilom. „Gotovo je to vilinska košuta” je pomislil Matjaž. Tako so minevale ure, ko se pojavi bog gozda in prav tako poved da je košuta njegov otrok in da naj se je ne dotika. Nazaj je prišel vilinec in z bogom gozda sta se začela silovito prepirati. Med prepirom pa se je pojavil še tretji glas, glas boga Groma: „Košuta ne pripada nobenemu izmed teh dveh. Pripada bogu Triglavu katerega tempelj sonca si videl na obzorju. Osvobodi košuto in jo odpelji v hram boga sonca.”

Matjaž se je zapodil za košuto a je ni ujel. Samo da se je približal je le ta izginla. Vilinec in bog gozda sta mu izmenoma nastavljala pasti, da ne bi mogel ujeti košute. Celo leto jo je lovil in celo leto sta ga vodila od iluzije do iluzije. Vedno jo je uzrl le za trenutek potem pa se mu je v neprehodnem gozdu izgubila izpred oči. Samooklicana lastnika pa sta ji pri tem neizmerno pomagala.

Ko je minilo leto in dan je Matjaž zasledil košuto ob majhnem ribniku na obronku vasi nekje na dolenjskem. Bila je utrujena in še v snu je globoko sopla. Vanjo je ustrelil puščico in jo ranil v nogo. Ujel jo je in odnesel v naročju. Mislil je da je njegova vztrajnost poplačana.

Zdaj pa se je oglasil glas, ki ga že dolgo ni slišal. Vaši mu je dejal: „Košuta ni tvoja. Odnesi jo v hram boga sonca.” Matjaž mu je odvrnil: „Dolgo sem jo iskal. Sam sem jo ujel. Zato je moja.” Vaši pa: „Ali ni košuta od celotne skupnosti, kateri pripadaš? Podeliti jo moraš sin moj. Odnesi jo v hram boga sonca.”

Bog sonca, ki je bil Sanatku mu je dejal da je to njegova košuta. Matjaž pa je še vedno vztrajal pri svojem. Potem pa mu je Sanatku dejal da vse oblike pripadajo njemu in Matjaž je doumel. 

Peto delo

Kralj Matjaž je počival po opravljeni četrti nalogi in medtem večkrat hitel za sveto srno in jo nosil nazaj do hrama Boga Sonca. Prišel je čas, ko je srna prišla sama, brž ko jo je poklical in jo je spet odnesel do hrama Boga Sonca. Tedaj je zaslišal klic, ki ga je vabil k peti nalogi. Ljudje, ki so živeli v pokrajini Prlekiji, so potrebovali pomoč – lev je pustošil po njihovih krajih in si za žrtve jemal tudi ljudi. Njegovo rjovenje se je slišalo tudi ponoči in ljudje so trepetali za zaklenjenimi vrati. Ko je prestopil prag pete naloge, je Kralj Matjaž odvrgel vse orožje, ki ga je nosil s seboj. Obdržal je le palico, puščice in lok, ki jih je še kot mlad deček urezal iz mladega lesa. Vsakdo, ki ga je Kralj Matjaž na poti srečal, je govoril, da je slišal leva rjoveti na popolnoma nasprotnem koncu. Nadaljeval je iskanje, prestrašen in hkrati brez strahu. Počutil se je samega in obenem ne samega. Nenadoma je leva zagledal na robu gozda. Lev je bil začuden, saj Kralj Matjaž ni kazal znakov strahu. Z natančno in mirno roko je namestil puščico v lok in jo izstrelil v leva. Vendar pa se je puščica odbila kot da bi imel lev železno kožo. Tako se je zgodilo tudi z naslednjimi puščicami, dokler ni tulec ostal prazen. Kralj Matjaž je vrgel lok na tla in se s krikom zapodil proti levu, ki je bil presenečen nad dotlej neodkritim pogumom. Lev se je nenadoma obrnil in stekel proti reki. Lev je izginil in Kralj Matjaž ga ni več videl ne slišal. Za trenutek se je ustavil in prisluškoval tišini, saj ga je že povsod iskal. Nenadoma je zaslišal krik iz nasprotnega brega. Zavpil je: »Lev je tukaj. Stojte in poglejte kaj bom storil!« Preplaval je reko in na drugi strani odkril votlino. Stopil je v votlino, jo preiskal in se moral vrniti na dnevno svetlobo ne da bi leva zapazil. Ustavil se je in ponovno zaslišal rjovenje za seboj. »Kaj naj storim? Jama ima dva vhoda in ko vstopim skozi prvega, lev izstopi skozi drugega. Kaj mi je storiti? Orožje mi tu ne pomaga.« Obrnil se je in na obrežju zagledal kup lesa. Hlode in veje je z vsemi močmi zvlekel pred bližnji vhod in ga tako zaprl. Tako je zaprl sebe in leva in se obrnil proti njemu. Z golimi rokami ga je objel in začutil na licu njegov dih. Vedno močneje je stiskal vrat leva in zvoki sovraštva in strahu so postajali vse šibkejši. Telo leva je polzelo vse niže. Brez orožja, samo s svojo močjo je Kralj Matjaž ugonobil leva. Peta naloga je bila opravljena. Vrnil se je do svojega učitelja, ki je dejal: »Kače in leve boš moral vedno znova uničevati. Tokrat si nalogo opravil dobro. Spočij se v miru s tistimi, ki si jih rešil strahu. Predsedujočemu v dvorani miru, Sanatku bom povedal, da je peta naloga opravljena.« In iz dvorane miru je prišel glas: Jaz vem.

Šesto delo

Beseda je bila izrečena: »Vstani Kralj Matjaž in pojdi preko šestega praga.« Šesto dejanje, ki ga je Kralj Matjaž moral izvršiti je bilo polaščanje Poloninega pasu. Na obalah velike reke Save izza šestih vrat je živelo pleme amazonk, bojevnic zbranih okoli svoje kraljice Polone (kraljice vseh žena tedanjega sveta). Amazonke so živele same, brez moških. Njihova kraljica Polona je nosila pas, simbol enosti, katero je moč doseči z naporom in borbo, kot tudi simbol Materinstva in svetega otroka. Tako kot Kralj Matjaž je tudi ona sprejela besedo, da prihaja Kralj Matjaž, da ji vzame pas. Ker je vedela, da mu mora dati svoj pas, mu je šla nasproti. Ko jo je Kralj Matjaž zagledal, se je takoj in brez besed spopadel z njo, ne da bi slišal njene prijazne besede, da mu daje pas sama od sebe. Kralj Matjaž jo v borbi ubije in ji vzame pas, simbol enosti, ljubezni, žrtvovanja in verovanja.

Ko je ob ubiti kraljici stal s pasom v roki, je telepatsko zaslišal besede svojega učitelja Vašija: »Sin moj, zakaj si ubil tisto, kar potrebuješ, kar ti je blizu in kar ti je ljubo? Zakaj si ubil njo, ki jo ljubiš, njo, ki ti daje darove, varuhinjo možnosti? Zakaj ubiti mater svetega otroka? Zopet si odpovedal, ponovno nisi razumel. Preden mi ponovno stopiš pred oči moraš ta dolg poravnati.«

Nato je nastopila tišina. Kralj Matjaž se je odpravil na pot proti domu, s pasom v rokah in pustil Amazonke žalovati za svojo kraljico, ki jim jo je ubil.

Ponovno je prispel na obale velike reke Save. V morju blizu pečin je ugledal rečno pošast, ki je v svojih čeljustih držala ubogo Vesno. Njeni klici na pomoč so odzvanjali v Matjažovem srcu, ko se je brez pomisleka pognal v morske globine, da bi ji rešil življenje. Prispel je prepozno. Vesna je izginila v žrelu rečne kače. Kralj Matjaž, sin človeka, ki je hkrati tudi sin Boga, je pozabil na samega sebe in se pognal za rečno pošastjo, jo dohitel v globinah in se spopadel z njo. Pognal se je v odprte čeljusti kače in našel Vesno v njenem trebuhu. Z levo roko je stisnil Vesno k sebi, z desno je pograbil svoj dragi meč in si je utrl pot na prostost – v luč dneva. Tako je rešil Vesno in poravnal svoje prejšnje dejanje smrti z dejanjem življenja.

Tako je celotno življenje; eno dejanje smrt in drugo dejanje življenje; tako se učijo sinovi človeka, ki so sinovi Boga. Učijo se modrosti, poravnave, in tako romajo po Poti.

Kralj Matjaž je prišel domov, v lamaserijo – s pasom, za katerega je ubil njo, ki mu je, ne da bi se tega zavedal, dala ljubezen in moč. S seboj je privedel Vesno, ki ga je potrebovala, ki jo je rešil. Tako sta ona, ki je zanj skrbela in ona, ki ga je potrebovala, postali eno. Kralj Matjaž je tako opravil šesto nalogo.

Sedmo delo

Sporočilo je prišlo iz Vašijeve sobe: »Pojdi in ujemi divjega prašiča iz Izole.« Kralj Matjaž je stopil skozi sedma vrata in skozenj je stekla moč sedmega zodiakalnega znaka. Ni vedel, da ga čaka dvojna preizkušnja – preizkušnja prijateljstva in poguma.

»Reši upostošen kraj, a vzemi si čas za hrano«, je Kralj Matjažu dejal Učitelj.

Tako je Kralj Matjaž začel iskati. Na svoji poti se je vzpenjal vse više. Nekje v hribih je srečal svojega prijatelja Luko, enega izmed Kentaurov, skupine poznane Bogovom. Ustavila sta se in Kralj Matjaž je pozabil namen svojega iskanja. Luka ga je povabil k sebi in odprla sta vrč hmeljevega zvarka, ki je bil last Kentaurov. A Bogovi, ki so vrč vina Kentaurom podarili, so jim zastavili pogoj, da lahko vrč odprejo samo tedaj, ko so vsi zbrani skupaj. Povabila sta še enega prijatelja, modrega Kentaura Slavkota. Skupaj so pili in se zabavali. Hrup je privabil tudi druge Kentaure, ki so v besu prihiteli v mesto, kjer so se trije predajali opoju. Namesto modrih odločitev se je vnela huda borba in Kralj Matjaž je spet sejal smrt okoli sebe. Ubil je oba draga prijatelja, Kentaura. Medtem, ko so ostali Kentauri žalovali za svojima mrtvima prijateljema, je Kralj Matjaž nadaljeval svoje iskanje.

Kralj Matjaž se je vzpenjal do hribovja ob morju in sledil divjemu prašiču. Prišel je v kraje s hudo brujo a prašiča ni našel. Ko je razmišljal, kako naj ga ujame, se je odločil, da mu nastavi past. Skril se je in čakal. Čez nekaj časa se je prašič pokazal iz svoje luknje in prišel iskat hrano v svoji brezkončni lakoti. Po nekaj korakih je zakoračil v past, ki mu je jo nastavil Kralj Matjaž. Boril se je z njim in ga premagal. Prijel ga je za zadnje noge, ga dvignil v zrak in zakoračil v dolino. Zabaval se je, ko je divji prašil ves krotek hodil pred njim. Kralj Matjaž je pel in plesal po svoji poti in kdorkoli ga je ugledal se je smejal. Slika je bila groteskna. Izčrpani in krotki divji prašič in smejoči človek, ki prepeva.

Učitelj je dejal: »Sedmo nalogo si opravil. Razmisli o lekcijah, ki si se jih naučil v preteklosti. Že dvakrat si ubil tiste, ki bi jih moral ljubiti. Ugotovi zakaj.«

Osmo delo

V osmem dejanju se Kralj Matjaž napoti v deželo reke Drave, da poišče in ubije deveteroglavo žabo, ki prebiva v blatu močvirja ob reki in predstavlja nadlogo za vso deželo.

Učitelj pouči Kralj Matjaža, da ima pošast devet glav. Reče mu, da z navadnim orožjem ne bo premagal pošasti – kajti, ko bo odsekal pošasti eno glavo, bosta hipoma na njenem mestu zrasle dve nove.

Preden se je Kralj Matjaž odpravil na pot, mu je Učitelj dal naslednji nasvet: »VSTANEMO, ko pokleknemo; ZMAGAMO, ko se predamo; BITKO DOBIMO SKOZI PREDAJO!« 

Smrdljivo močvirje je prostor, ki je prestrašil vsakogar, ki se mu je upal približati. Njegov smrad je zaprl pot vsakomur, ki je hotel vstopiti vanj. Kralj Matjaž je končno našel votlino, v katero se je skrila deveteroglava žaba. Dan in noč jo je čakal, da bi se pojavila zunaj svojega skrivališča. Porodila se mu je misel, da bi jo izbezal iz votline z ognjenimi puščicami, ki jih je izstrelil v votlino. Tako je tudi storil.

Kralj Matjaž se bori z žabo. Seka ji glavo za glavo – a vedno zrasteta dve novi na mestu odsekane. Spomni se nasveta svojega Učitelja; poklekne v blato in vzdigne z rokami pošast nad glavo. Žaba izgubi kontakt z blatom in v zraku razpade. Ostane le še ena glava, ki je nesmrtna; njo Kralj Matjaž zakoplje pod skale.

Toliko časa dokler se je Kralj Matjaž boril s Hidro v blatu močvirja s svojim običajnim orožjem, toliko časa je ni uspel premagati. Zmaga šele tedaj, ko izpolni nasvet Učitelja in se s Hidro spopade s transpersonalnim orožjem, z popolno predajo. Osmo delo je bilo opravljeno.  

Deveto delo

Dolgo je Kralj Matjaž iskal in končno mu je uspelo priti do smrdljivega močvirja ob reki Ljubljanici. Z vznemirjenjem so se v zrak dvignile strašne ptice in spuščale iz sebe neuglašene krike. Bile so vse bližje, velike in močne. Vsaka ptica je imela železni, kot meč oster kljun, peresa pa kot jeklena kopja, ki bi lahko v padcu prepolovila človeka. Ko so ptice zagledale Kralj Matjaža, so se tri obrnile proti njemu – on je stal na mestu in jih z muko odgnal s svojo palico. Kralj Matjaž je stal pred močvirjem in razmišljal, kako naj ptice izžene iz močvirja. Poskusil jih je odgnati s puščicami, nekaj jih je res ubil, ostale pa so krožile nad močvirjem v temnem oblaku (bilo jih je zelo veliko). Mislil je o tem, kako bi jim nastavil pasti, toda človeška noga ni mogla prehoditi močvirja… V spomin so se mu vrnile Učiteljeve besede: »PLAMEN, KI PRESEGA RAZUM, TI BO ODKRIL PRAVO POT.«

Na somrak po dnevu razmišljanja se je Kralj Matjaž vrnil v močvirje in s seboj prinesel cimbale, ki so imele tako oster, nezemeljski, škripajoč zvok, da so se prestrašili celo mrtvi. Tudi Kralj Matjaž ni mogel prenesti tega zvoka, zato si je ušesa zamašil. Začel je igrati na strune cimbal in po močvirju se je razlegel grozljiv zvok. Vznemirjene in vse v brezumju zaradi pošastnega zvoka so ptice vzletele mahajoč z železnimi krili in kričoč v zraku. Čedalje bolj preplašene ptice so se dvigale vse višje in višje in v žalostnem oblaku odletele za vedno. Zavladala je tišina in na nebu so zaplesali zadnji žarki zahajajočega sonca…

Kralj Matjaž se je vrnil k Učitelju, ki mu je dejal: »Naloga je opravljena, PTICE SO ODLETELE.«

Deseto delo

V desetem dejanju se Kralj Matjaž odpravi v pekel, da bi osvobodil Lučenošo Petra, ki je ukradel ogenj na nebu in ga prinesel na zemljo. Tisti veliki - Sanatku, ki predseduje v Kristalni dvorani »Šambale« je dejal Učitelju: »Luč življenja mora sedaj posijati v svet Teme.«

Učitelj je poklical Kralja Matjaža k sebi, se z roko dotaknil njegovega čela in mu podaril vizijo. Kralj Matjaž je tako ugledal moža, prikovanega na skale, ki so mu ptice roparice kljuvale jetra. Videl in slišal trpljenje in neizmerno bolečino Petra, ki zaradi nesmrtnosti ni mogel umreti in je moral za kazen trpeti, prikovan na skale pekla. Vizija je izginila in Kralj Matjaž je ponovno stal pred Učiteljem.

Ko je Kralj Matjaž videl vizijo lučenoše Petra in slišal glas Učitelja, se je sin človeka, ki je hkrati sin Boga, odpravil skozi deseta vrata iskati in reševati Petra. Spuščal se je navzdol, vse globlje in globlje, v svet Imen in Oblik. Ozračje je postajalo vse težje in vse bolj zadušljivo a njegova volja je bila močnejša. Spust v globino je bil neizmerno dolg. Čeprav je bil na poti sam, ni bil sam. Ko je prisluhnil svojemu srcu, je namreč zaznal srebrni glas Boginje Modrosti. Končno je prispel do temne, onesnažene podvodne reke, ki jo morajo prečkati umirajoče duše, ki zapustijo svoja telesa. Tu ga je čakal Robi, brodnik in ga poln strahu prepeljal na drugo stran. Končno je Kralj Matjaž prispel v pekel, temno in megleno področje. Skozi labirint mu je uspelo priti na dvor kralja pekla – Tomaža. Ta ga je vprašal, kaj išče v njegovem kraljestvu in Kralj Matjaž mu je odgovoril: »Želim osvoboditi Petra!« Had mu je dejal, da čuva pot do Petra zmaj Rebro z tremi glavami. Vsako glavo ovijajo kače. Če bo premagal pošast, kar do sedaj ni uspelo še nikomur, bo Peter rešen.

Ko Kralj Matjaž dobi od kralja pekla odgovor, se odpravi na pot. Na poti sreča Rebro in se spopade z njim. Bori se s tremi glavami in kačami. Rebro premaga z golimi rokami, najde Petra in ga osvobodi okov trpljenja. Obrne se in se vrne domov. V svetu živih stvari najde Učitelja, ki mu pravi: »PONOVNO SVETI LUČ V SVETU TEME. Delo je dovršeno. Pojdi in počij, moj sin!«

 

 

Enajsto delo

»V dvorani miru se je izlil sij misli Predsedujočega Sanatkuja. Učitelj Vaši se je približal tej luči. Začul se je glas: »Eden in edini plamen prižge ostalih devetinštirideset.«

Učitelj pa je dejal: »Tako bodi! Sedaj, ko gori Matjažova lastna luč, jo mora sam ponesti še drugim ljudem.«

Kmalu zatem je Učitelj poklical učenca: »Kolo se je obrnilo enajstkrat in stojiš pred enajstimi vrati. Dolgo časa si sledil Luči, ki je v začetku sramežljivo trepetala, potem naraščala v mirni plamen in sedaj sije iz tebe kot bleščeče sonce. Obrni sedaj hrbet svetlobi in pojdi v drugi smeri. Pojdi do teh, katerih Luč je kot majhna točka, ki ugaša. Pomagaj jim, da jo odkrijejo in razvijejo v plamen. Pojdi do kralja Jurija in očisti njegovo kraljestvo prastarega zla.«

Ko se je Kralj Matjaž približal kraljestvu je zavohal smrad in postalo mu je slabo. Ljudje, ki jih je srečeval na poti, so mu pravili, da kralj Jurij že leta ni očistil iz svojih hlevov umazanije in gnoja. Sčasoma so tudi pašnike prekrile kopice gnoja in rastline niso več mogle rasti. Nalezljive bolezni so kot valovi odnašale množice ljudi. Kralj Matjaž je poiskal kralja Jurija. Ko je kralj slišal da Kralj Matjaž ni prišel zato, da bi se okoristil, temveč da bi pomagal, je izrazil svoje hude dvome: »Nimam zaupanja v tiste, ki imajo polna usta tako velikih obljub. Najbrž me hočeš prevarati in zasesti moj prestol. Nisem še slišal za ljudi, ki bi tako velike stvari počeli ne da bi zahtevali veliko plačilo. A v tem trenutku bom sprejel kogarkoli, ki želi pomagati. Toda dogovoriti se morava, sicer bodo moji ljudje mislili, da sem nerazumen kralj. Takšen naj bo moj odgovor: če boš vse , kar si obljubil postoril v enem dnevu, bo desetina moje živine postala tvoja; če pa tega ne storiš, bosta tvoje življenje in tvoje premoženje postala moja last. Ne verjamem, da ti bo uspelo, a vseeno lahko poskusiš.«

Kralj Matjaž je zapustil kraljevo palačo. Hodil je po deželi in prispel do obale ene izmed rek v kraljestvu, ki sta se imenovali Savinja in Dravinja. Mimo njega so z obupanimi in zaskrbljenimi obrazi ljudje vozili mrtve sorodnike. Kralj Matjažu je rešitev zasijala, kot jasna misel: spremeniti je potrebno tok obeh rek in ko bo njun tok preplavil hleve, bo s seboj odnesel vso umazanijo. Z močjo svoje volje in z vztrajnostjo je Kralj Matjaž pričel naporno delo, da bi preusmeril tokove, ki so skozi stoletja urezali v ubogo deželo globoke struge. Uspelo mu je in peneči valovi so odplaknili umazanijo. Kraljestvo je bilo očiščeno. V enem dnevu je Kralj Matjaž opravil nemogoče. Ko se je Kralj Matjaž zadovoljen vrnil h kralju, je ta pobesnel: »Uspelo ti je s prevaro!«, je vpil »delo so opravile reke in ne ti. Ogoljufal si me in ne boš dobil plačila. Vrni se odkoder si prišel, sicer ti bom odrobil glavo.« Besni kralj je Kralju Matjažu prepovedal vstop v svoje kraljestvo in mu zagrozil s smrtjo. Kralj Matjaž se je vrnil k učitelju, ki mu je dejal: »Postal si Učitelj sveta. Pot si nadaljeval tako, da si se obrnil nazaj. Do hiše Luči si prišel po drugi poti – tako, da si dal svojo luč zato, da bi zasijale Luči ostalih ljudi. Dragulj enajstega dejanja je za vedno tvoj.«

Dvanajsto delo

V sveti dvorani miru je Oni Veliki, ki predseduje - Sanatku, razodel Učitelju namen, ki se mora udejaniti: »Izgubljen je in ponovno poiskan; čeprav mrtev je poln življenja. Služitelj postaja odrešitelj ljudi in se končno vrača domov.« Učitelj je poklical Kralja Matjaža in mu dejal: »Stojiš pred zadnjimi vrati. Še eno dejanje moraš dovršiti preden se zaključi krog in se doseže osvoboditev. Odidi v temni kraj, ki se imenuje Emona, kjer se je sama velika Iluzija ustoličila na prestolu. Ime ji je Čuvar Praga, pošast s tremi glavami in s tremi telesi in s šestimi rokami – kralj in gospod. On, ki ne oziraje se na zakon zadržuje zase rdečo čredo živine, ki pripada Svetemu mestu. Tvoja naloga je prignati to živino v Sveto mesto.«

Kralj Matjaž se je odpravil na pot in pri tem poslušal nasvet učitelja. Bogu ognja je daroval obred in v njegovem hramu meditiral sedem dni in sedem noči. In dobil je dar – zlato posodo, s katero je prejadral Savo in tako dospel do temnih obal Emone. Dolgo je iskal in končno našel rdečo čredo živine – katero pa je čuval pastir Zoran s svojim dvoglavim psom. Kralj Matjaž se je spopadel s psom in ga v hudem boju premagal. Ko je Zoran to videl, ga je popadel strah in je kleče prosil za življenje. Kralj Matjaž ga je pustil oditi.

Ko Kralj Matjaž žene živino proti svetemu mestu, nenadoma stoji pred njim Čuvar Praga – pošast s tremi glavami in šestimi rokami. Spopadeta se z orožji in Kralj Matjažu uspe ubiti Čuvarja Praga z eno samo puščico. Istočasno prebode vsa njegova telesa in Čuvar Praga tako umre.

Učitelj je ob snidenju dejal: »Dobrodošel, Sin Boga, ki si tudi Sin Človeka. Dragulj, kamen nesmrtnosti je sedaj tvoja last. Šel si skozi dvanajst vrat in si se preko človeka povzdignil v Boga. Ti zdaj veš, da si bog. Vrnil si se domov in nikoli več ne boš odšel. Na zvezdnem nebu bo izpisano tvoje ime – sinovom človeka simbol nesmrtnega cilja. Zate so končana človeška dela.

Iz svete dvorane miru je bilo slišati glas: »Dobro opravljeno, Sin moj.«

Kralj Matjaž je nato leto in dan prebil v lamaseriji in kontempliral o naslednjih besedah:

JAZ SEM BOG.